Ob povodnji krilatic, s katero je zaznamovana naša sodobnost, se gre vprašati, kolikšen je njihov domet na Slovenskem. Najpogosteje slišani slogan – tisti o demokratičnem socializmu – je povsem nezanimiv. Potem ko je propadla socialistična demokracija, ki se je od svoje brezpridevniške vrstnice razlikovala približno toliko kot električni stol od navadnega, take permutacije pojmov ne morejo skriti popolnega pomanjkanja novih, na ravni časa stoječih zamisli. Glede na to, da filozofski trusti, ki so generirali omenjeno krilatico, že razglašajo ničvrednost posameznih ljudi, je očitno, da gre v tem primeru le za svežo varianto eliminacionistične ideologije.
Zato pa je zanimivejša trditev enega od glavnih političnih krmarjev današnje Slovenije, da je njegova stranka suverena. Nad gibanjem, ki ga je ustanovil in ki je združenje zasebnikov, naj torej ne bi bilo nobene oblasti. Državni zakoni in sodišča bi obstajali le za druge.
Stranke doslej še nikjer niso bile suverene, (nekateri) posamezniki pa zgolj v kratkoživem Italijanskem regentstvu Kvarnerja 1920–1921, ki je naredilo velikanski vtis na Vladimirja I. Lenina in Benita Mussolinija. Prvi je njegovega vodjo, comandanteja Gabrieleja d’Annunzia, štel za edinega pravega revolucionarja v Italiji, drugi pa mu je zavidal – dokler ga ni kot duce presegel. Koncepcija suverenosti strank je vsekakor ideološka novost v svetovnem merilu. Slej ko prej bo treba pretresti, do kolikšne mere se je že približala stvarnosti.
Ideološko je najzanimivejša koncepcija izključne osebne odgovornosti sodnikov in tožilcev, ki nam je bila sporočena pred časom. Doslej še nikoli ni veljala, saj so davkoplačevalci vedno poravnavali račune za odškodnine pri zmotnih ali prepoznih odločitvah svečenikov justice. Ideologija neobstoja objektivne odgovornosti med njimi povsem spreminja obraz stvarnosti. Pri tem se tudi ni bati, da bi vsote, ki so jih dolžni plačati krivci, pripadale sodnikom in tožilcem, saj ti z delom v skladu s pravnimi akti samo izpolnjujejo, za kar dobivajo plačo. Za zmote in prepoznosti, ki niso v skladu s protidespotskim, tj. montesquieujevsko definiranim duhom zakonov, je ne.
Ni dvoma: kriza se je pri nas preobrazila v veliko valilnico idej. Čas bo pokazal, katere od njih so jajca, katere pa klopotci. A zavedati se gre, da sodba ne bo drugačna od tiste, ki jo že sedaj oznanja pamet.
Več lahko preberete v Dnevniku.
