I. Ferluga, Reporter: Sovjetofilija in minister, …

1

… ki bi hotel biti Chamberlain

Vsa Evropa je kazala J. Timošenko in V. Klička med njunima nagovoroma v Dublinu. Vsa Evropa razen Slovenije ( ker imamo medije, kakršne pač imamo) je včeraj gledala, kako polna dvorana, kako EPP, med njimi številni evropski premieri in ministri, deli dolge stoječe ovaciji Juliji Timošenko, končno spet svobodni, izčrpani , a lepi še v invalidskem vozičku!

Poleti l.1968 je mali kratkohlačnik preživljal počitnice pri starih starših ob morju. V jasnem spominu so mu še trenutki, ko je iznenada pozornost none in nonota prešla z njega na glasove iz radijskega sprejemnika. Ko je njuno vznemirjenje vidno rastlo, nejevera prehajala v razburjenje, jeza v žalost. Bil je dan, ko so sovjetski tanki brutalno teptali svobodoljubnost čeških ljudi, uničili praško pomlad, vrgli legitimno Dubčkovo reformno vlado. Mnogi, najbrž večina razmišljujočih na Slovenskem je tedaj čutila podobno. Celo tedanji režim je bil odklonilen, čeprav medel v odzivu.

Dve leti kasneje, torej v l.1970 je Ljubljana v novozgrajeni hali Tivoli gostila velik športni dogodek, SP v košarki. Med favorite za zlato so ob domačinih šteli zlasti Američane in Ruse. Brazilci so presenetili. Zgoraj omenjenega fantiča je oče peljal med drugim na tekmo velikega rivalstva in prestiža med ZDA in Sovjetsko zvezo. Dobro se spomni, kako je zgoraj na tribuni nekaj Rusov zahtevalo: »Šajbu!«, a da je Tivoli v veliki večini navijal za Američane, da so zmagovito plapolale zastave v vzorcu stars and stripes. Tako je tedaj čutila Slovenija.

S preskokom skoraj dveh desetletij, še iz zadnjih let pred zlomom komunizma, nekateri gotovo še niso pozabili legendarnega akrostiha tedanjega dopisnika Dela iz Moskve Tita Doberška, ki je v uvodnik prve strani skril jasno sporočilo: »Boj se Rusov!«.

Danes, v novem tisočletju, a le eno generacijo kasneje, ko se je Sloveniji z zlomom evropskega komunizma zgodila svoboda, demokracija in neodvisnost, se zbujamo v drug svet in drugačna jutra, kjer je politična realnost doživela presenetljive zasuke in udarja včasih po nas kot nočna mora. Kako drugače kot moro označiti stanje, ko oblastna Slovenija, soočena z vojaško potrjujočimi se imperialnimi hotenji avtokrata Putina, tokrat nad neodvisno Ukrajino, na to odgovarja neevropsko in sovjetofilno, s sramotno odsotnostjo vsakršnih načel , brez hrbtenice in s popolno zgodovinsko amnezijo?

Ko cela Evropa in Nato, torej asociaciji, katerih del smo po svoji volji, izražata vsaj verbalno vso podporo Ukrajini in Ukrajincem sredi težke preizkušnje, tudi podporo dogajanjem, s katerim so se znebili trinoga Janukoviča, medtem ko odločno protestirajo proti ruski zasedbi Krima, torej kršenju nedotakljivosti in suverenosti Ukrajine, grozijo s sankcijami proti Putinovi politiki in jih že postopno uvajajo, medtem minister Erjavec nas s klovnovskim izrazom in veliko lahkotnostjo de facto postavlja na stran imperialne vojaške agresije. Prostodušno izjavlja, da je zasedba Krima nepovratno izvršeno dejstvo. Kima za lase privlečenim argumentom, da so Rusi upravičeni poskrbeti za etnične Ruse v sosedstvu. V času, ko je svet združen v obsodbi takšne Rusije, katere odnos do sveta prav po naftalinsko smrdi po najmračnejših obdobjih iz dobe dvojcev Stalin-Molotov ali Brežnjev-Gromiko, Rusije, ki je v varnostnem svetu ZN ne želi več podpreti niti Kitajska, tedaj se naš zunanji minister javno hvali s trditvijo, da je med vsemi 28 članicami EU Slovenija politično najbliže Rusiji. Kako le more! V čigavem imenu, v dogovoru s kom?

Karikatura od zunanjega ministra je to. Nekdo, ki bi hotel biti bolj chamberlainovski od Nevilla Chamberlaina. Le da njegovega podpisa pod kakšen mednarodni dogovor nihče ne išče in ne potrebuje. Če ne, bi Erjavec, o tem skoraj ni dvomiti, podpisal tudi kakšno novo bratsko rusko pomoč v baltskih državah. Tudi če bi, hipotetično, nekoč doživeli Putinov tankovski pohod do Prage, ga vidim ugovarjati kakršnikoli kritiki Rusije, češ preveč pomembni so za nas gospodarski stiki z njimi. Ruski medved naj bo vendar zadovoljen z nami, ne smemo ga vznemirjati; njegove imperialne apetite je pa tudi treba nekako zadovoljiti. Če je to politika 19. stoletja, nikjer vendar ne piše, da bi Zahod imel celemu svetu pravico vsiljevati principe, ki pritičejo enaindvajsetemu.

Je ta zunanja politika, ki Slovenijo tudi, a ne samo pri vprašanju Ukrajine oddaljuje od EU in ZDA, padla med nas nekako z neba, je Erjavca udarila strela? Niti ne. Tendenca, da bi se to dogajalo, je prisotna že dolgo, očitno pa vsaj od časa pogajanj za vstop v Nato. Posebej močna oporišča ima ta tendenca v medijih, v »stroki » in v delu diplomacije, ki se je kot klop prisesal na Mladiko še iz jugoslovanskih časov. Dejstvo je, da so take nasvete iz levega ozadja ne le Demosove vlade, tudi Drnovšek in Pahor osebno bolj ali manj uspešno ignorirali in se odločali po svoje in prozahodno. Včasih odločno, tudi z javnimi spori. Erjavec je drugačen. V poosebljenju iskanja všečnosti in v populizmu so mu temeljna strategija odločanja poljubni deali z vplivnimi krogi iz ozadja, v kateri je voljan igrati po prinešenih notah, če mu je v zameno zagotavljana všečna javna podoba. Rezultat je diplomacija, ki izzveni kot v glasbi kakofonija.

Več lahko preberete v Reporterju.


1 komentar

  1. Nekateri močnejšim narodom ne upajo reči ne, ko ti nimajo prav.

    Ali ni bila to značilnost mnogih Slovencev v 20. stoletju, ki nas je drago stala.

Comments are closed.