I. Bavčar: Kam v resnici meri Bela hiša?

3
1628
Letalonosilka Carl Vinson v južnokorejski luki Busan. Foto Reuters

Pred kratkim je izjava Donalda Trumpa o hrabrih in bojevitih Črnogorcih in članici zveze NATO Črni Gori, ki, da lahko zaneti tretjo svetovno vojno, povzročila veliko muzanja. V resnici pa je nedolgo tega NATO Črno Goro že napadel iz ameriške letalonosilke v Sredozemlju. Manevrirne rakete so padale na letališče v Podgorici kljub temu, da je njen predsednik Milo Djukanović, ki je bil o napadu predhodno obveščen, skušal po telefonu prepričati evropske in svetovne politike, da tega ne storijo. Češ, da Črna Gora srbske agresije v bivši Jugoslaviji ne podpira več. ZDA so, kot članica NATO zveze, takrat zadnjič posredovale v Evropi.

Pred tem so dvakrat odločilno posegle v dva svetovna spopada v Evropi. Na evropskem kontinentu je v prvi svetovni vojni umrlo skoraj 117.000 ameriških vojakov, v drugi pa 277.000. Si predstavljate, da bi danes moral Donald Trump prepričevati Američane, da morajo tudi tretjič vstopiti v vojno v Evropi. S tega stališča primer bojevitih Črnogorcev morda ni bil najbolj posrečen, je pa ameriškega predsednika potrebno razumeti, ko je svojim državljanom skušal ponazoriti svoje državniške dileme.

Vedeti moramo, da Amerika tudi v obe svetovni vojni sploh ni želela vstopiti. V prvo svetovno vojno so ZDA vstopile šele dve leti potem, ko se je začela. Takrat so Britanci prestregli telegram nemškega zunanjega ministra Arthurja Zimmermana mehiškemu predsedniku, kjer mu je predlagal, da naj Mehika začne vojno z ZDA, da bi tako zmanjšala možnost njenega vstopa v vojno v Evropi. Prestreženi telegram je govoril o sporazumu z Nemčijo in za vstop v vojno ponujal za nagrado ameriška ozemlja Texasa, Nove Mehike in Arizone. Britanci so telegram dešifrirali in ga posredovali Američanom. Ameriški kongres je, 6. 4. 1917, objavil vojno Nemčiji, kot mu je predlagal predsednik Woodrow Wilson, ki je vse do tedaj zagovarjal izolacionistično politiko ameriške nevtralnosti. Nemška potopitev britanske potniške ladje Lusitania je bil le dodatni razlog za vojno napoved.

Štiriindvajset let pozneje so ZDA vstopile v drugo svetovno vojno potem, ko je Velika Britanija že leto in pol sama kljubovala Nemčiji. Ko je Japonska napadla ameriško oporišče v Pearl Harborju, so ZDA napovedale vojno Japonski. Tudi tu so Britanci imeli velike zasluge za to, da so ZDA vstopile v vojno. Zadnje zgodovinske raziskave, ki temeljijo na nedavno odprtih obveščevalnih arhivih, pravijo, da je Roosevelt prej zvedel za napad na Pearl Harbour. To mu je povedal Churchill, njemu pa dvojni agent britanskega MI6 in nemškega Abwehra, Srb Duško Popov, ki ga je z vprašalnikom o Pearl Harbourju opremil sam šef nemške vojaške obveščevalne službe Wilhelm Canaris. V tej vrhunski špijonski igri naj bi Hitlerjevi nasprotniki, (Canaris je bil poleg generalov Becka, Halderja in von Witzlebna, med najvplivnejšimi), želeli pravzaprav spodbuditi vstop ZDA v vojno in s tem prepričati Hitlerja, da odstopi od svojih načrtov. Ni povsem jasno ali je Roosevelt, ki ga naj bi Churchill osebno obvestil o tem dokumentu ob njunem srečanju na krovu bojne ladje Prince of Wales, 14. avgusta 1941, to razkril svojim vojaškim poveljnikom ali ne in s tem dovolil, da je prišlo do željenega povoda.

Brez posega Amerike v obeh vojnah se spopad ne bi končal tako, kot se je. Amerika je bila gospodarski gigant, katerega bruto domači proizvod (BDP) je ob koncu druge svetovne vojne presegel seštevek BDP vseh zavezniških držav in držav sil osi. Njena vojaška moč je bila izjemna. Danes je podobno, celo akterji so skorajda vsi isti, Amerika, Velika Britanija in Nemčija. Edina vojaška sila, ki lahko poseže v realnem času z realno vojaško silo na kateremkoli delu sveta, so ZDA. Tega ni sposobna ne britanska, ne nemška, ne ruska vojska. Vprašati se je treba ali obstaja danes tak Zimmermanov telegram ali vprašalnik za kakšnega Duška Popova, ki bi vrhovnega poveljnika Trumpa lahko prepričal, da bi ukazal posredovanje ameriške vojske na evropskem kontinentu.

Edini pravi odgovor na vprašanje ali bo Amerika spet priskočila na pomoč Evropi, ni v ugibanju, kaj bo v resnici storil Donald Trump. Ko je šlo za vojaški poseg v bivši Jugoslaviji, Evropa te moči ni imela. Ne vojaške, ne politične. ZDA pač. Edini pravi odgovor na to vprašanje je v vojaški in politični moči Evrope same. Moči, ki ji bo omogočila, da bo sama vojaško sposobna odgovoriti na grožnje in celo premakniti realno vojaško silo v realnem času. A pri tem je Evropa klecava, kot je oklevajoča Slovenija s svojim NATO bataljonom. Nemčija že dolga leta razvija svoje vojaško transportno letalo, pa ga še ni videti. Denarna sredstva v Nemčiji najbrž niso problem. Res je sicer, da Nemčija zaradi zgodovinskega spomina načeloma nasprotuje domala vsem vojaškim predlogom, ki bi njeno vojsko nameravali poslati v posredovanje na tujem ozemlju, a kljub temu sodeluje v misiji v Afganistanu.

NATO torej kot globalna vojaška sila brez ZDA v resnici ne obstaja. Ob tem, ko ima Evropa presežek v menjavi z ZDA, to upravičeno povzroča slabo voljo pri Američanih. Zato ima Trump prav, ko zahteva več denarja za NATO v Evropi. Zakaj bi Američane pošiljal v vojaško posredovanje v Evropo? Tu ne gre za nikakršen Trumpov govorniški spodrsljaj. To je povsem realno vprašanje, podprto z zgodovinskimi izkušnjami odnosov med ZDA in Evropo v prejšnjem stoletju. Zgodovina seveda ni deterministična in na njeni podlagi ni moč napovedovati prihodnosti. Toda če jo poznamo, vidimo različne možnosti, ki so pred nami. In gotovo je ameriška nevtralnost in politika nevmešavanja v evropske vojaške konflikte možnost, ki je povsem stvarna.

Amerika noče Evrope za svoj protektorat, pravi Steve Bannon, nekdanji Trumpov svetovalec. Poleg tega je prepričana, da premožna Evropa noče plačevati za svojo vojsko toliko kot bi lahko, ker se zanaša na intervencionizem Amerike. Ta po vsej Trumpovi retoriki v predlogu proračuna sicer še povečuje število svojih vojakov v Evropi, a hkrati zahteva hitrejše uresničevanje finančnih obvez držav članic NATO.

Živimo v času, ko se na novo postavljajo tečaji svetovne ureditve, ki za razliko od vseh prejšnjih očitno ne bo enostavna in premočrtna ločnica med zavezniki in tekmeci. Kot kaže Trumpov odnos do Evropske unije, Rusije, Severne Koreje, Kosova in Srbije, Kanade, Južne Amerike in tudi NATO zveze, ta ureditev postaja zelo kompleksna in vprašanje je, koliko časa bo to še trajalo. Nenazadnje tudi vse močnejše centripetalne sile v Evropski uniji potrjujejo to dilemo.

Odgovor na ključna varnostna vprašanja sveta in prihodnost zveze NATO vsekakor ni konflikt s Trumpom in ZDA, ampak vojaška okrepitev in vojaško sodelovanje v Evropi sami. Zgodba torej ne zadeva zgolj 2 % in 4 %, pač pa najprej povsem načelna vprašanja odnosov znotraj moderne Evrope, ki je načeta z vseh koncev in krajev. Nemško-francoski predlogi so ta varnostna vprašanja že načeli, saj je jasno, da še toliko denarja ne pomaga, če ni politične odločitve, ki bo Evropo vojaško povezala.

S tega stališča pa je Trumpovo ravnanje kontradiktorno. Na eni strani govori zoper evropsko povezovanje, celo upa, da bo Evropska unija razpadla, v Evropo pošilja nekdanjega svetovalca Steva Bannona, da z novo ustanovljenim “Gibanjem” spodbuja nacionalistična in populistična gibanja, ki načenjajo evropsko povezavo. Na drugi strani pa svoje evropske vojaške zaveznice poziva, da v skupni projekt vložijo več denarja. Kam v resnici meri Bela hiša?

To bi se morala vprašati tudi Slovenija. Upati je, da v aktualni slovenski vladajoči politiki ne bodo prevladala stališča, podobna ravnanju levice ob osamosvojitvi, ko je tako rekoč na predvečer vojaške intervence v Sloveniji, z znano mirovniško deklaracijo, najprej želela lastno vojsko ukiniti, potem pa jo je na zahtevo JLA skorajda povsem razorožila.

3 KOMENTARJI

  1. Ugotavljanje političnih ciljev držav je vezano na naravo stvari, ki je večstransko zapletena zaradi obilice specifičnih okoliščin. In pa pogledov nanje.

    Poglejmo primer te zapletenosti ugotavljanja ciljev ZDA: vzemimo primer opombe, ki se nahaja na vrhu prispevka, glede vojaškega napada z letalonosilke ZDA »na letališče v Podgorici« navkljub mnenju Mila Đukanovića, da Črna gora srbske agresije v bivši Jugoslaviji ne podpira več.

    Primeroma obravnavana opomba prispevka kaže na okoliščine ob vojaških napadih večih držav članic mednarodne vojaške zveze NATO. Konkretno je opomba osredinjena na letalske napade z letalonosilke države članice NATA (ZDA) v marcu in aprilu leta 1999 na vojaški del letališča pri mestecu Golubovići v Republiki Črni gori, ki je bila del države – Zvezne republike Jugoslavije. Specifična okoliščina navedenega dogodka je vezana na huda dejanja zoper osebe albanske narodnosti živeče na ozemlju Kosova, ki so potekala v obdobju večih let s strani državnih oblasti Zvezne republike Jugoslavije, in ne s strani države članice NATA. Dolgoletna dejanja ZRJ so bila tako specifična, da je samo v navedenem obdobju letalskih napadov na »Goluboviće, po podatkih agencije za begunce UNHCR (EC/50/SC/CRP.12), v približno dveh tednih zapustilo Kosovo pol milijona ljudi, skupna vsota beguncev po nekaj tednih pa je presegla 850.000 ljudi.

  2. Kam meri Bela hiša?

    V medijski zmedi, polnih lažnih novic, ni lahko izluščiti, kaj Trump v resnici namerava. Toda če odmislimo pristranska medijska poročila in se osredotočimo samo na končna dejanja, se da slutiti, kaj je njegov namen. Mnogi tudi ne ločijo taktičnih potez in izjav, od končnega cilja, kar stvari še bolj zamegli.

    Mislim, da je njegov cilj rušenje globalističnega projekta Novega svetovnega reda, ki vključuje tudi kulturni marksizem, uničenje tradicionalne evropske kulture, prevrednotenje vrednot, ustvarjanje konfliktov in gospodarskih povezav ter drugih zavez, ki to razvojno smer podpirajo itd., v kar je poslušno (in vsaj nekaterih segmentih tudi koruptivno) vključeno vodstvo EU.

    Ta razvojna smer slabi moč ZDA. Tako moralno kot gospodarsko. Zato Trump zahteva spremembe. Ne želi biti več izvoznik demokracije in pokroviteljstva nad drugimi državami. Sedanja mednarodna trgovina je protekcionistična na škodo ZDA, saj to ni svobodna trgovina. Zato carine, dokler ne bodo ustvarjene razmere za resnično svobodno trgovino. Perverzno s strani nekaterih evropskih držav je, da neposredno ali z olajšavami subvencionirajo izvoz, na veliko trgujejo z Rusijo, hkrati pa pričakujejo, da jih bo ZDA branila, če bi bilo potrebno. Trump posredno EU sili, da od mlečne hrane preide na čvrsto. Da v celoti prevzame odgovornost za svoj obstoj in razvoj. Menim pa, da sedanje vodstvo EU temu izzivu ni kos. Pred nekaj dnevi je z lahkoto opravil z Junckerjem in dosegel, kar je želel: Izvoz soje in zemeljskega plina v EU.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite