I. Bahovec, Slovenski čas: Resnica omogoči prečiščenje

8
276

Ob 23. avgustu, evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov

Pred tedni mi je prijatelj srednjih let pravil o sorodniku, ki je povojno »vihro« revolucije preživel le zaradi svoje mladosti. Sedaj, ko se v starosti poslavlja od življenja, pa ima vse močnejšo željo, da bi lahko pred smrtjo še šel na grob svojega očeta, pa ne ve, kje je. Oče prijateljevega sorodnika je eden tistih, ki so bili po drugi svetovni vojni pobiti na različnih še danes neznanih krajih Slovenije.

To je le ena izmed zgodb, ki kažejo, kako težavno je v Sloveniji soočenje z našo preteklostjo. Kljub mnogim pozivom in prizadevanjem se zdi, da se le malo premakne. Kaj lahko v teh okoliščinah stori vsak izmed nas, sam in skupaj z drugimi, zlasti kaj lahko storimo kot kristjani?

Pomembnost zgodovine

Menim, da se o tem lahko in moramo vprašati kot ljudje, državljani in kot verniki. Spomin na preteklost ne zadeva le teh, ki so osebno prizadeti, vpliva na celotne skupnosti. V tem oziru naj spomnim na tri zadeve.

Prva je muzej v Auschwitzu, ki ga zadnja leta obišče več kot milijon ljudi – lani več kot milijon in pol. Kaj žene tako veliko ljudi, da pridejo pogledat uničevalno taborišče, za katerega je Helmut Kohl dejal, da je »eno najbolj temnih in grozovitih poglavij nemške zgodovine« (dodal bi: zgodovine zahodne civilizacije)? Očitno veliko ljudi prepoznava pomembnost zgodovine in spomina za življenje. Zato se želijo srečati z resnico, tudi na način, kot ga izpričuje napis v eni osrednjih stavb muzeja: »Ti, ki se ne spominjajo zgodovine, so obsojeni, da jo ponovijo« (George Santayana).

Druga je vprašanje vojne na tleh nekdanje Jugoslavije. Po Željku Mardešiču (Jakovu Jukiću) so bile te vojne predvsem vojne stoletja nerazrešenih spominov. Stoletja so bili narodi teh območij pod (nesvobodnimi) vladavinami, pod katerimi sami niso smeli in mogli razreševati medsebojnih nasprotij: otomanski imperij, prva in druga Jugoslavija. Drugače rečeno, posledica režimov so tudi v podzavest potisnjeni spomini na krivice, kar je bil v tem primeru eden ključnih vzvodov krutosti. Vendar je treba poudariti: čeprav je bil glavni tok izjemno krvav, so nekatere vasi in posamezniki ravnali radikalno drugače in ščitili pripadnike drugih narodov in ver.

Tretja so umetniške refleksije nasilja totalitarnih režimov. V mislih imam najprej film Katin Andrzeja Wajde. Njegov oče je bil ubit v masakru, ko so sovjeti leta 1940 v gozdu Katin in na drugih mestih z ukazom Berije in vednostjo sovjetskega vodstva pobili skupaj okoli 22.000 poljskih vojaških oficirjev, policijskih uradnikov in inteligence. Desetletja je bil spomin na to na Poljskem prepovedan in kaznovan – uradna verzija komunizma je bila, da so poboj zagrešili leto kasneje nacisti. A resnica je prišla na dan – resnice ni mogoče zadržati.

Omeniti želim tudi dela dveh ruskih pisateljev, Aleksandra Solženicina in Verlama Šalamova, ki sta izkusila gulage. Njune spise lahko razumemo dopolnjujoče. Šarlamov, ki je pri opisu življenja v taborišču ostajal v (pogosto avtobiografski) realistični drži, je tak pristop razvijal zato, ker je imel taborišče »za negativno izkušnjo, pogubno za slehernega človeka, žrtev in tudi rablja« (Bajt v spremni besedi Kolimskih zgodb). Drugačna je refleksija Solženicina. Njegovo kratko delo En dan Ivana Denisoviča, ki opisuje »navadni dan« »navadnega taboriščnika« (to iz lastne izkušnje sovjetskih taborišč potrjuje tudi prevajalec France Klopčič), ne popisuje le trpljenja, ampak tudi prizadevanja, da bi v tistem prostoru zla ohranjal svoje človeško dostojanstvo. Ivan in mnogi drugi ljudje se ločijo med seboj skoraj tako, kot se ločimo v vsakdanjem življenju: nekateri skušajo živeti moralno in ohranjati upanje, drugi nasprotno. Zato ne preseneča, kar je Solženicin zapisal v delu Arhipelag Gulag, delu, ki je po njegovih besedah »posvečeno vsem, ki niso mogli preživeti« in poskus »umetniškega premagovanja« sistema: »Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce« (v prispevku ob pisateljevi smrti na spletni strani Dela).

Kako povedati resnico

Vendar ne gre le za resnico dejstev – izjemno pomemben je način, kako se soočimo z resnico. Način, kako povemo resnico, je včasih bistven. Solženicinova prva dela so izšla v kratkem obdobju večje svobode izražanja po Stalinovi smrti. Imela so več učinkov. Mojstrstvo literarne besede je Solženicinu prineslo Nobelovo nagrado za književnost. Resnica o taboriščih pa je zahodnim levičarskim krogom, ki so se prej navduševali nad sovjetskim sistemom, odprla oči – od tedaj je bil evrokomunizem drugačen. Resnica omogoči prečiščenje.

Kako pomembno se je spominjati svoje zgodovine – tudi obdobij in dogajanj, ki so boleča –, kaže tudi pogled sodobnega komunitarizma. Po sociologu Robertu Bellahu je eden bistvenih kriterijev, ali je neka skupnost pristna, tudi to, da »se spominja bolečin, ki so jih ji povzročili drugi, in teh, ki jih je ona povzročila drugim«. Dodajmo: enako velja za bolečine znotraj skupnosti. Ti spomini po Bellahu skupnost pozivajo, da se sooči s starim zlom in ga skuša spremeniti.

Razdeljeni

In Slovenija? Spomin na polpreteklo zgodovino nas razdvaja. V raziskavi Slovensko javno mnenje (SJM) iz leta 2003 je kar 60 % vseh vprašanih (74 % opredeljenih) menilo, da je obdobje druge svetovne vojne »usodno razdelilo slovenski narod«. Okoli 50 % jih je menilo, da so nas usodno razdelila prva leta komunistične oblasti po drugi svetovni vojni. Drugim obdobjem ne pripisujemo tolikšne razdeljenosti.

Janko Prunk je 18. aprila letos v Sobotni prilogi Dela zapisal, da je »upal, da bomo tudi Slovenci obeležili 70. obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom dostojanstveno, zadovoljno in spravljeni med seboj. Žal sem se zmotil!« Ena ključnih ovir, da bi bilo drugače, je po Prunku tudi dejstvo, da med zgodovinarji nekateri zavračajo pobudo, »da se na osnovi omenjenega kodeksa etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja zgodovinarji pogovorimo o tem usodnem dogajanju«.

Težava pa ni le strokovna. Podatki kažejo, da si velik del Slovencev dejansko ne želi soočenja z resnico dejstev iz preteklosti. Ko smo z anketo reprezentativnega vzorca odrasle populacije Slovenije (904 oseb) leta 2012 skušali zvedeti, kakšen je njihov odnos do preteklosti, sta kar dva izmed treh vprašanih menila, da so »nasprotja in sovraštvo iz preteklosti v Sloveniji danes še vedno zelo močna«. Po eni strani sicer obstaja močno strinjanje, da bi »o temnejših straneh tega obdobja morali nujno odkrito spregovori v javnosti«: tako je menilo kar 63 % vprašanih, nadaljnjih 13 % pa se je s tem strinjalo. Zlasti mladi so menili, da je potrebno in primerno, da se vedenje o neprijetnih dogodkih preteklosti posreduje mlajšim generacijam.

Po drugi strani pa je močno navzoč strah govoriti o povojnih pobojih. Kar okoli 30 % ljudi je izbralo odgovor, da poznajo ljudi, ki se »o tem še vedno bojijo govoriti«. Zelo veliko ljudi meni, da obstajajo »omrežja ljudi, povezanih s prejšnjim režimom in imajo veliko moč« (za 30 % to »popolnoma drži«, za 42 % to »deloma drži«). Več kot polovica ljudi tem omrežjem pripisuje tolikšno družbeno moč, da »imajo lahko tisti, ki se takim omrežjem zamerijo, še danes težave«, so lahko šikanirani ali celo izgubijo službo (18 % »zelo verjetno«, 39 % »mogoče«). V isto smer gredo odgovori na vprašanje, ali »ljudi, ki se zavzemajo za odkrit pogovor o teh temah [o povojnih pomorih], lahko dolete negativne posledice ali težave« – kar 23 % vprašanih je menilo, da je to precej verjetno.

Po raziskavah SJM 2003 in 1998 okoli polovica ljudi povojne zunajsodne poboje razume »kot strahoten zločin«. Druga polovica je izbrala odgovore: »velika politična napaka«, vprašanje »maščevanja in kazni« ali »posledice državljanske vojne«. Vsi ti odgovori vsebujejo element (pasivnega ali aktivnega) opravičevanja pobojev, zato je razvidno: 1) glede tega vprašanja smo razdeljeni na dve skoraj enaki polovici; 2) ker tako veliko ljudi v pobojih ne vidi zločina, ni pričakovati, da bi v kratkem prišlo do skupnega spravnega prizadevanja različnih političnih strank.

Več lahko preberete na strani priloge Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


8 KOMENTARJI

  1. Ne vem, če je v Sloveniji 100.000 ljudi, ki psihopatsko branijo komunistični sistem gospodovanja družbi ujeti v koncentracijsko taborišče.

    Lahko pa trdim, da je večini Slovencem otrdelost srce (podobnost psihopatu) in ne začutijo bolečine, ki jo je povzročilo največje zlo v Zahodni civilizaciji: SOCIALIZEM, ki je skupaj (komunisti in nacisti) uničil Evropske Jude, Poljsko in Vzhodno Evropo ter podaril celo Evropo (razen Anglije).

    Dokler človek opravičuje sistem ZLA (socializem, komunizem, fašizem, nacionalni socializem) in celo v njem vidi tudi dobre stvari oz. Vidi vzroke, ki so “upravičeno” pripeljali do upora, potem ta človek ni več Bogupodoben, ampak ujetnik Hudiča, psihopatupodoben, duševno mrtev človek.

    • Podjarmil, zasužnil celo Evropo.

      Socialističen sistem podpirajo HUDOBNI ljudje. Kar vidimo v Sloveniji, v politiki, gospodarstvu, medijih, lokalni in privatni družbi je odkrit prihod Tarogatega na lepo slovensko Zemljo.
      Noben socialist ne bo podprl sprave, kaj #ele, da se bo osebno spreobrnil. Socializem je zadnja faza obsedenosti z hudobijo.

  2. ker tako veliko ljudi v pobojih ne vidi zločina, ni pričakovati, da bi v kratkem prišlo do skupnega spravnega prizadevanja različnih političnih strank.
    =============
    Zakaj? To kaže ravno na nasprotno, če smo že pri tem. Torej bi do sprave lahko prišlo.
    Vztrajanje na zločinu brez zločincev je bržkone prej prilivanje olja na ogenj.
    Jaz sem prišel do tega, da priznavam oblast komunistom. De facto so jo prevzeli in vodili državo. To pomeni, da so povojni poboji likvidacije oz. eksekucije, ki jih je storila oblast. To ni opravičevanje. Jaz nisem marsovec, da si bom privoščil reči Kardelju ali Kučanu zločinec. Nekteri bi pa opletali z jezikom. Seveda, ko so nekje varno za šankom, bi se ustili.

    • Zdravko, 5x sem prebral, a ne razumem kaj hočeš povedati. Kako bo prišlo do sprave, če sta samo 2 politični stranki zanjo in 30% državljanov. 20% volivcev?

      • Brez težav. Samo najprej je treba vzeti kramp v roke, prekopat kosti, potem pa naprej, bo šlo samo od sebe. Tega ne bo več mogoče ustaviti. Seveda mislim na pravo politično spravo in sodbo, ne pa na jadikovanja o javnem kesanju, priznanju, celo obsodbah po smrti in kar je takega.

        • Se pravi, da svojci in ostali sami začnemo kopati, in kdo bo pregledal kosti, kateri osebi pripadajo. Kaj potem: pokopati jih v individualni ali skupinski grob.

          Kdo bo naredil pravo politično spravo?

          Namiguješ, da na “desnici” politiki nočejo sprave, zato komplicirajo in kot farizeji višajo zahteve za spravo, ker jim neurejenost in prazno filozofiranje o spravi zelo koristi pri večjem delu “desnih” volivcev, ki sploh niso desni, le tragične izkušnje z zločinci (komunisti) so imeli?

          • Že Dežmanova komisija bi lahko začela z prekopom iz Kočevskega Roga, kjer jih ne more zajebati niti kak rudarski inšpektor, tako kot v Hudi jami. Naj Dežman zbere prostovoljce, če ne gre drugače. Takoj sem zraven.

            In ja, kar na to mislim. Nihče nima jajc, liliputanci slovenski. Vsi so srečni, da so živi in da se je vse hudo zgodilo “drugim”, ne njim.

          • Vzeti vzorce za DNK ni nobena umetnost. Za prekop pa, Teharje, če ni drugega. Vsekakor je potrebno organizirati “reševalno akcijo”.
            Ne pa da hodimo tja kot da jih je zasul plaz v neki naravni nesreči. Pa še takrat bi jih izkopavali ven.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite