Hvalnica življenju in ženi

0

Mogoče kdaj naše življenje skrene s poti, kar nam ni pogodu. Vendar se vse zgodi z razlogom. Zaupanje Vanj je vedno poplačano. Tudi ko te doleti zdravstvena tegoba, ki je ne pričakuješ, na koncu, ko si že popolnoma izžet, iztegneš roke, se zazreš v nebo in prosiš.

Srkam kavo. Opazujem ženo, ki je že pričela pripravljati kosilo, medtem ko spotoma pospravlja in pripravlja zajtrk. Ja ena izmed mnogih žena, ki delajo več stvari hkrati. Opazujem njeno rahlo gibanje z boki, medtem ko je vsa v delu. Ana. Tako preprosto in lepo ime. Žena, ki mi je vrnila vero, ki mi je osmislila življenje, ki mi je s prvim dnem najinega dvorjenja pokazala ljubezen v vsej globini in polnosti.

Spomini sežejo nazaj. Je daleč, a hkrati ni. Čas je tako minljiv in se nič ne ozira nazaj; spotoma, ko se pogledaš v ogledalo, opaziš kak siv las več. A ko življenju pustiš, da se zgodi, je lepo in polno.

Težka preizkušnja ga je pripeljala do tega, da je bil sit življenja

Verjetno se meni ni edinemu zgodilo, da sem bil sit življenja. Ja, sit. Ko te preganja rutina, si je kmalu naveličan, preganja te čisto počasi, da nekaj narediš iz tega dolgčasa, ki si ga živel. Služba, obisk staršev, drugih družinskih članov ter obilica športa skozi dan. Verjetno se niti zavedal nisem, da sem bežal pred problemi, pred soočenjem z samim seboj, da moram nekaj narediti. Kaj pa?

In sem, tako iz dolgčasa, odkril v enem od verskih časopisov duhovne vaje na Kureščku. Ne vem, zakaj, toda na hitro sem se odločil in šel tja, ne vedoč, kaj me čaka tam. Zbral sem pogum in šel na srečanje za bodoče laiške misijonarje. Želel sem biti koristen. A daleč od tukaj, utapljal sem se v rutini, ki mi je predstavljala težavo. Zelo težko sem šel na to prvo srečanje. In tam, na Kureščku, sem jo zagledal … Na začetku še nisem opazil tistega, kar se je godilo naprej.

Ko ni verjel v ljubezen in sprejetost, je oboje nenadoma doživel, a je sledila kar dolga odpoved

Kdo bi po treh letih samote, čustvene izpraznjenosti, pomanjkanja ljubiti sploh lahko verjel, da se to lahko zgodi? Še verjel v poljube, objeme, da boš preprosto sprejet tak, kot si? In najina ljubezen se je začela tako močno, ognjevito, srčno, da sem verjetno na začetku preslišal stavek, da na Madagaskar gre, ker je to njena življenjska želja. Preslišal verjetno tudi to, da bo verjetno triletna fizična odsotnost predstavljala problem. Ampak ko človek ljubi, kot sem sam v tistem trenutku, verjetno preslišiš kak stavek, ane=). Še dobro, da so priprave za ta njen podvig trajale dve leti, ker bi drugače teže prenesel. Vso najino ljubezen sva dnevno izročala Njemu, le bolj ko se je bližal odhod, teže je bilo. Podelitev misijonskega križa je bila ena najbolj čustvenih maš, kar sem jih doživel, saj sem skoraj celo prejokal od znotraj.

Polna cerkev mi je dajala upanje, da se bo vse skupaj dobro izteklo, ker je župnija, iz katere prihaja, ena najboljših župnij, kar sem jih spoznal. Duhovno povezana. Četudi sva bila v tistem času za marsikoga čudaka, sem sam sebi obljubil, da bom garal skozi vsak dan posebej. Ne bi omenjal, kako sem doživljal slovo na letališču in kako sem jokal v avtu, ko sta me starša peljala nazaj domov. Tudi doma, ko sem se usedel s staršema, sem jokal kot petletni otrok. Mogoče je v tistem trenutku le mama občutila tisto praznino in osamljenost, ki je zarezala globoko v mene. Kaj je bilo temu mojemu Bogu, da me je tako noro preizkušal? Zakaj ravno jaz, zakaj ravno midva, ko se nama je na daleč videlo, kako srečna sva drug z drugim … Ni bilo preprosto, a hkrati je bil življenjski izziv.

Čas ločenosti je izkoristil za duhovno in materialno rast, za pripravo na bodoče zakonsko življenje

In ko misliš, da Bog nekoliko pozablja nate, začne v polnosti delovati. Deluje v smislu nagrad in preizkušenj. Med najino fizično ločenostjo sem se lotil obnove bodočega doma, našli so se dobri ljudje in mi pomagali, da se je uredila ničnost prvega zakona, ki me je najbolj bremenila. Z očetom, ki je zbolel za rakom, smo preživljali nebesa na zemlji. Težko razumljiv stavek, a vendar nas je očetovo trpljenje tako zbližalo, tako povezalo, da verjetno sadove še danes žanjemo, saj smo povezani, se med seboj spoštujemo, se imamo radi. Skoraj na dva meseca sem redno obiskoval njene domače, z njenim bratom sva preživela ogromno ur na telefonu, vsepovsod sem, kljub nori odločitvi, čutil podporo. Obe družini sta naju neverjetno podpirali, za kar sva jima še danes hvaležna, saj se verjetno niti sami ne zavedajo, koliko dobrega so naredili za naju.

Mogoče me je še najbolj zdelalo prvo leto, ker, kot zanalašč, si je marsikateri kolega uredil dom in družino, le sam sem imel njo, ki je bila petnajst tisoč kilometrov stran. Pa je šlo prvo leto pa drugo in naposled tretje do njenega prihoda nazaj. Spet sem si po svoje predstavljal najino življenje, ne da bi pomislil, da je tudi prilagoditev nazaj, v evropski način življenja problem. Pa sva se prebila tudi skozi to preizkušnjo, ker sva oba neizmerno zaupala drug drugemu, predvsem pa Njemu, ki naju je vodil skozi triletni tornado čustev, pričakovanj, želja, dogodkov, ki so oba vsakega na svoj način zaznamovala.

Družinske tegobe niso nič: človek, ki si družine želi, jih sprejme v paketu z njo

In pogledam zopet njeno pozibavanje z boki, ko kuha in skrbi za nas, pomislim na najin poročni dan. Pomislim, kako zelo nagrajena sva, ker sva verjela drug v drugega, verjela v najino ljubezen. Cela maša je bila ena sama zahvala in prošnja za naprej.

Danes okoli naju kobacata dva zdrava fanta, ki ju je veselje gledati, kako raseta. Družinske tegobe, s katerimi se vsak izmed nas spopada, niso nič v primerjavi z željo po družini, katere sva si oba želela in s katero sva bila tudi nagrajena. Smeh, solze, otroški jok, očetova nejevolja ob otroški trmi, vse to je pozabljeno, ko zaplavaš z mislimi v preteklost in načrte, ki si jih imel. Danes sem hvaležen vsem: najprej njej, ki je tako kot jaz verovala v najino skupno prihodnost. Družinama, ki sta naju na tej poti podpirali. Redkim, ki so si drznili najino pot sploh razumeti. Ne nazadnje Njemu, ki zmeraj na koncu tako obrne, da je prav. Seveda, mi, ljudje gledamo s človeškimi očmi, a Božje so korak pred nami.

Mogoče kdaj naše življenje skrene s poti, kar nam ni pogodu. Vendar se vse zgodi z razlogom. Zaupanje Vanj je vedno poplačano. Tudi ko te doleti zdravstvena tegoba, ki je ne pričakuješ, na koncu, ko si že popolnoma izžet, iztegneš roke, se zazreš v nebo in prosiš.

Zato tako zelo cenim življenje. Sleherni dan se mu prepustim. Vsak dan ob pogledu na svoje najdražje doživim potrditev vere. Vse je možno, čisto vse, ko se spustiš z vajeti, ki te tiščijo k tlom, in začneš v polnosti živeti. Danes je toliko nejevere, koronavirus je naredil svoje, a nikoli ne smemo pustiti, da nas kaj tako zelo vrže, da se ne bi pobrali. In ko ljubiš, je vse laže. Ljubezen premaga vse.