Hvalnica, ki je ne bi ponovil

3
564

Pet let je tega, kar sem se na Časniku nazadnje spominjal obletnice padca Berlinskega zidu. V tem tednu bodo od tega dogodka minila že tri desetletja.

Pet let pozneje

Kaj naj danes dodam tistemu, kar se mi je zapisalo takrat? Zame osebno se pomen dogodka ni spremenil. Še več, če sem že petimi leti ugotavljal, da sem ob obujanju spominov nanj vse bolj podoben sitnemu starcu, ki ne razume več sveta okrog sebe, se je omenjeni vtis zgolj še okrepil. Vse bolj v preteklost pomaknjeni prelom postaja vse sijajnejši, sedanjost pa, no ja, vse bolj pusta.

Bistveno se ni spremenil niti odnos slovenske vladajoče politike in večine javnosti do zadnjih trenutkov zidu sredi Berlina. Pred petimi leti je bilo moč ugotavljati, da gledata nanje kot na nekaj, kar se nas tiče zgolj obrobno, če sploh. Danes bi bilo čudno, če bi sploh kdo s političnih vrhov (morda bo izjema kvečjemu predsednik Pahor) pomislil, da bi morali 9. november 1989 kakor koli obeležiti. Saj slovenski človek vendar nikoli ni delil tegob evropskega vzhoda, naša ljudska demokracija pa je bila nekaj povsem drugega kot tista v sovjetskem planetarnem sistemu. Zato nas lahko ves hrup, ki ga bodo nekateri zganjali zaradi dogodkov pred tremi desetletji, zgolj vznejevolji, ne more pa nas vreči iz ustaljenih tirnic. Pred petimi leti sem se zaradi takšne ravnodušnosti izjemno razburjal. Danes se mi zdi še najmanjša težava od vseh.

V drugačnih časih

Leta 2014 je bil namreč svet vsaj na prvi pogled in vsaj za navdušenca nad padanjem Berlinskega zidu preprostejši kot zdaj. Na eni strani je bila Ukrajina, ki je bila dobra podoba osvobajajočega se evropskega vzhoda izpred petindvajset let, na drugi strani Putinov ruski režim, ki je s svojimi kagebejevskimi koreninami poosebljal tisto, kar bi se moralo leta 1989 brez ostanka porušiti. Pa se ni. Putinov režim je sicer še vedno tam, kjer je bil pred petimi, in njegova vloga je enako neblagodejna kot zmeraj od njegovega nastopa. A če sem v povezavi z dokončno osamosvojitvijo Ukrajine lahko leta 2014 zapel pravo hvalnico liberalni demokraciji, ki je tudi slavila leta 1989, si je danes ne bi upal ponoviti.

K tej zadržanosti me med drugim opominja dogajanje v deželi Berlinskega zidu. Vzporedno s spoštljivim in vestnim ohranjanjem spomina na njegov osvobodilni padec tam spet potekajo demonstracije. Super, bi rekel človek. A pri njih je nenavadno to, da so drugače kot njihove predhodnice deležne javne hvale vseh medijev, vseh oblastnikov, vseh škofov in sploh vsega, kar na Nemškem pomembnega leze in gre. Tu pa človek že nekoliko zastriže z ušesi. In ne da bi seveda podvomil v smotrnost prizadevanja za ohranjanje okolja, ki je nujno, se vseeno začudi pravi apokaliptični histeriji, ki jih spremlja. Zlahka se namreč ustraši, da bo tudi ta še dodaten kamenček v mozaiku kulture prepovedi, ki se v časih zmagovite politične korektnosti polašča liberalne demokracije. In ji počasi spodjeda njen svobodoljubni temelj.

3 KOMENTARJI

  1. Prepovedi svinjanja po svetu, svinjanja drugim ljudem in unicevanja narave pac niso ista stvar kot prepovedi svobode misljenja in izrazanja znacilne za totalitarni komunizem. Niti podobne niso.

    Mislim, da so upravicene celo prepovedi ravnanj, kjer clovek evidentno skoduje samemu sebi. Le tako je clovek lahko proti evtanaziji oz asistenci pri samomoru. Ali proti legalizaciji drog. Zacensi z marihuano.

    Prepovedi morajo biti. Anarhizem je pot v nasilje in barbarstvo. Razumne prepovedi. Clovekoljubno, altruisticno utemeljene.

    • Se mi zdi, da ti ne razumeš čisto dobro zakaj so droge prepovedane.
      Prepovedi so seveda dobre, vendar ne zaradi njih samih, ampak zaradi milosti, ki je nad njimi. Če prepovedi nimajo milosti nad seboj, ne služijo ničemur. Ljudi spreminjajo v sužnje. Morda v bolj zdrave sužnje, sicer. Vendar to zdravje nima vrednosti.
      Okoljske prepovedi se vse bolj spreminjajo v to. Temu avtor pravi, da se spreminja v kulturo prepovedi. Ni to komunistični totalitarizem, je pa neka druga zabloda.
      Bil sem na seminarju o investicijah EU v “razogljičeno” družbo. 10 mlrd€ v naslednjih 10 letih. Ali celo več. Projekti, da se nekaterim že smeješ. Taki, ki nikoli ne bodo prišli v poslovno rabo, da bi trgovali s temi produkti. Vse kar bo, se bo EU lahko “hvalila” koliko vlaga v toplogredne emisije. EU sama sebi. Pa si mislim, dobro, 10 mlrd€ bomo stran vrgli bolj ali manj, saj gre veliko denarja v nič. Toda mlade vlečemo v to in to ni pošteno. To pa je že naci-komunistično.

  2. Za sodobno Nemčijo bi že lahko rekli, da je imel Kučan svojčas prav, ko je izustil, da je berlinski zid padel na obe strani. Za Francijo, Švedsko in Belgijo pada še ta branik evropske civilizacije. Vzrok za to vidim predvsem v dvojem: v kulturnem marksizmu, ki se je zaplodil prav v Nemčiji (tkim. Frankfurtska šola) in se razširil na ves Zahod, vključno z ZDA. Drugi vzrok, ki se s prvim tesno prepleta, tako da se oba dopolnjujeta in oplojujeta, pa je od zaveznikov vsiljeni koncept “nemške krivde” za vse tegobe tega sveta (čeprav so prvo SV dejansko izzvali Angleži in Francozi z načrtnim sarajevskim atentatom; druga SV pa je samo nadaljevanje prve). Nemci so ta konstrukt sprejeli in ga ponotranjili v svoji podzavesti: za vse smo krivi Nemci.
    Kot vse kaže, bo postala (če že ni) branik evropske civilizacije vzhodna Evropa na čelu s Poljsko in Madžarsko. Na prvi pogled presenetljivo, vendar so stvarni razlogi za to: te države so izkusile oba totalitarizma in dobro vedo, da sta oba hudičevo delo in peljeta v zaton civilizacije. Skrajni čas je, da se jim pridruži tudi Slovenija.

Prijava

Za komentiranje se prijavite