Naša domovina je na gosto posejana s cerkvicami, kapelicami, razpeli in drugimi znamenji naše vernosti. Na praktično vsakem malo večjem “kuclju” stoji cerkvica, v središčih vasi pogosto stoji kapelica ali znamenje. Tudi v tem precej brezbožnem času se kapelice obnavljajo, zgradi se tudi marsikatera nova. Ljudje se zmenijo, vaški mojstri pridejo skupaj, pljune se v roke in izgradnja ali obnova steče. Velikokrat pod nadzorom župnika ali gospodarskega sveta župnije, včasih jih ljudje postavijo na svojem svetu kar sami.
Ko pohajam po naši domovini opazim to veliko kulturno bogastvo in se veselim prav vsake nove ali obnovljene kapelice. Z veseljem se ustavim ob teh znamenjih naše (že malo načete) vere, upanja in ljubezni, malo pomolim in se v mislih zahvalim ljudem za postavitev.
“Ecce Mono” imamo tudi pri nas
Včasih se mi kakšna obnova z umetnostnega vidika ne zdi prav posrečena, pa kaj zato. Tudi to odraža našo dušo in naravnanost naših ljudi. Se spomnite obnove znamenite freske Ecce Homo iz španske Zaragoze, ki jo je osemdesetletna gospa, amaterska slikarka Cecilia Giménez popravila kar na svojo roko in “Ecce Homo” spremenila v “Ecce Mono” (Mono je španski izraz za opico)? Freska je kmalu postala internetna uspešnica in prvovrstna turistična atrakcija.
No, nekaj podobnega imamo tudi mi v vasi blizu Ljubljane. Zadnjič sem se tej obnovi kapelice prav pošteno nasmejal. Očitno so zidarski in pleskarski mojstri kakovostno opravili svoje delo, ko pa je bilo treba najti umetnika, da bi kapelico poslikal, so – tako si predstavljam – našli nekoga, ki je naslikal Jezusa na razpelu z velikimi, neverjetno izbuljenimi očmi. Da o mojstrovini upodobitve Adama in Eve v raju niti ne govorim. Tudi take upodobitve sam jemljem za dobro, se ob njih prizanesljivo nasmejim in ob takih kapelicah prav tako pomolim.
Tudi kapelice in znamenja ovešena z ogromnimi šopki plastičnega cvetja mi niso všeč, a razumem, da komu pa prav “sede” pogled na obilje žarečega, barvitega cvetja, ki je “še lepše kot naravno”.
Otroci poslikajo kapelico
Prav zanimivega projekta se je lotil župnik v Šmartnu ob Savi in akademski slikar Jošt Snoj, ki je pod svojim mentorstvom dal poslikati novo vaško kapelico kar otrokom – prvobhajancem. Nastala je prav posrečena kapelica (več fotografij), ki jo bodo otroci gotovo vzeli za svojo. Čestitke za perfektno idejo in za izvedbo.
Hvala za kapelice!
Pred leti sem bil na skavtskem dogodku v Grossarlu, manjšem avstrijskem turističnem kraju, kjer želijo poleti, ko ni smučarije nekako zaposliti turiste. Pa so si izmislili pot kapelic, ki turiste vodi od kapele do kapele, jim približa njihovo zgodovino in opiše namen zaradi katerega je bila narejena. Morda pa je to dobra ideja tudi za kakšen turistični kraj pri nas. Saj morda pa kaj takega že imamo tudi pri nas, pa sam ne vem za to.
Naj ta zapis izzveni kot zahvala ljudem za prostovoljno ohranjanje kulturnega izročila, ki so nam ga naši predniki zapustili v obliki kapelic in znamenj, za pripravljenost nekaj narediti za skupno dobro. Verjamem, da se prav vsak dobronameren človek, četudi neveren, veseli teh biserov po naših krajih.
Prošnja
Če imate kakšno dobro fotografijo posrečeno obnovljene kapelice ali znamenja v vašem kraju, jo pošljite na [email protected] in z veseljem jo bomo dodali v članek. Dodajte tudi avtorja fotografije.
Foto: Aleš Čerin, Matjaž Maležič, Facebook profil župnije Šmartno ob Savi, Davor Radič, freske Ecce Homo/Mono (Wikipedija)
