»Humanistična« Slovenija

Slovenska družba in celo vlada sta zadnje tedne dodatno razdvojeni zaradi odnosov do migrantov, ki bi lahko prišli v Slovenijo. Oblast je prišla do spoznanja o nevarnosti, da bi Evropa preprečila njihov prihod v zahodne države in bi ostali pri nas. Mednarodni ugled Slovenije je zaradi notranjepolitičnih razmer, zlasti odnosa do opozicije, očitno zelo nizek. Ker ob velikem številu ne bi bili zmožni njihovega preverjanja, namestitve in oskrbe, imamo pravico zaprtja meje. S tem naj bi prišli v nasprotje z nekaterimi mednarodnimi humanitarnimi določili. Zato je bil s pomočjo opozicije(!), vladna večina se je namreč razklala, sprejet ustrezen zakon.

Problem ni enostaven. Ko človek vidi na posnetkih množice revežev, med njimi so ženske in otroci, ki iščejo boljše in varnejše življenje, težko ostane ravnodušen. Še zlasti če se spomni naših rojakov, ki so morali pred komunizmom po drugi svetovni vojni bežati iz domovine. Pa vendar, človek si lahko naloži toliko dela in skrbi, da to lahko odgovorno opravi. Pretiravanje in podcenjevanje je neodgovorno. Enako velja za državo.

Slovenska družba je razklana. Bivši komunisti, ki se ne morejo sprijazniti z izgubo oblasti, in njihovi nasledniki so se razglasili za humaniste. Ostali smo okoreli desničarji. Klasične meščanske levice v Sloveniji ni.

»Levičarji« sedaj v imenu demokracije in zlasti človekovih pravic ne pristajajo na omejitve glede migrantov. Njihova ljudomilost pa takoj dobi drugo podobo, če jo primerjamo s celoto njihovih pogledov in stališč. So proti dostojnemu pokopu po drugi svetovni vojni pobitih, ki jih je v Sloveniji nekaj deset tisoč. So proti ustavnemu položaju katoličanov v slovenski družbi, zlasti njihovim šolam. Cerkev naj bi bila ne ločena, ampak izločena iz države. Ekonomija v njej naj se ne bi ravnala po zakonitostih, ampak anarhično. So proti normalni vlogi in položaju vojske in policije v družbi. V mednarodni politiki slavijo bivše avtokratske arabske režime, kot so bili libijski, iraški … Vseh težav na svetu so krivi Američani in kapitalizem. Podpirajo Putina in njegovo obračunavanje z Ukrajino, ki je največja nevarnost Evropi. Sovražni so do Trumpa. Za številne je idol patološki kubanski morilec Che Guevara, simbol pa rdeča komunistična zvezda … Gre za staro in preverjeno taktiko. Ne moremo jim očitati, da ne vidijo problemov. Upoštevajo pa jih samo toliko, da v imenu humanizma in demokracije obračunavajo z drugače mislečimi. S pomočjo njim naklonjenih medijev, državnih časopisov in televizijo, nasprotnikom očitajo, da so populisti, rasisti, šovinisti, fašisti, zaostali, kmetavzarji … Zaradi pomanjkanja argumentov so pretirano glasni, pripravljeni tudi na fizično nasilje, vendar raje uporabijo druge, tudi migrante. Argumentirana diskusija ni mogoča. Nekateri jim očitajo kratenje svobode misli in govora. Taktika je starejšim znana in se jih zato nekoliko bojijo, zlasti zaradi naše šibke države. Mladi jim zaradi navideznega humanizma, sklicevanja na pravičnost ter manipuliranja s polresnicami nasedajo.

Kdor pozna razmere v Evropi, ugotovi, da je tam podobno. Problem pa s Slovenijo ni primerljiv, ker še ni prebrodila gospodarske krize in se izvila iz krempljev nekdanje komunistične oblasti, ki so ji take razmere voda na mlin. Slovenija je v predvolilnem letu, ko se stranke začnejo tresti za vsak glas in so pripravljene na kompromise.

Kdor spoznava resnico samo iz »neodvisnih« nekdanjih komunističnih medijev, zlasti radia in televizije, ga je malo strah prihodnosti. Razmere so bolj obetavne. Uveljavlja se generacija mlajših kristjanov in demokratov, ki so dobro izobraženi, le priložnosti in zlasti služb nimajo. Njihovo opogumljanje in upoštevanje postaja osrednja naloga demokratičnih sil.

Opomba: Kolumna je bila najprej objavljena v reviji za Slovence po svetu Naša luč, ki jo izdaja Rafaelova družba.