Petdeset let hrvaške pomladi

Hrvaška pomlad, ko je bil Tito še vedno nedotakljiv in nezamenljiv, ni uspela. Sanjam o socializmu z ljudskim obrazom je s preizkušeno stalinistično metodo sledil obračun z izdajalci socializma.

Savka Dabčević Kučar in Miko Tripalo sta bila zelo naivna, ko sta pričakovala, da bo Tito podprl njune drzne ideje o hrvaškem nacionalnem, reformističnem in modernističnem gibanju. Minilo je 50 let, odkar je bila v Zagrebu 16. in 17. januarja 1970 domala kultna 10. seja CK Zveze komunistov Hrvaške, ki so jo imenovali Hrvaška pomlad. Priljubljena hrvaška »liderja« Savka in Miko sta takrat ugotavljala, da za Hrvaško prihajajo lepši časi. Minevalo je 25 let od konca druge svetovne vojne, standard Jugoslovanov je stalno naraščal, partija se je po IV. plenumu CK ZKJ na Brionih (1. 7. 1966) liberalizirala, navsezadnje pa je leta 1966 padel Aleksander Ranković, vodja službe državne varnosti. Povrhu vsega pa je bila na Hrvaškem že sprejeta Deklaracija o hrvaškem jeziku, ki je prav tako najavljala novosti. Obračun z jugoslovanskim unitarizmom na Hrvaškem kasneje ni uspel!

Ko je bil Tito še vedno nedotakljiv in nezamenljiv

Medtem pa so se v posameznih republikah v državni in partijski vrh začele prebijati nove, mlajše generacije komunistov, ki so s seboj prinašale povsem nove ideje in projekte. Tako je bila »Hrvaška pomlad« nacionalno, reformistično in modernistično gibanje, ki je nastalo med mladimi iz vrha Zveze komunistov Hrvaške. To so bili predsednica CK ZKH Savka Dabčević Kučar, predsednik hrvaške vlade Dragutin Haramija, član predsedstva SFRJ Miko Tripalo, ki je bil določen za Titovega naslednika, Pero Pirker, ki je postal sekretar CK ZKH, in Srečko Bijelić, ki je postal partijski podpredsednik. Ustanovitelji Hrvaške pomladi so se gotovo zgledovali po Praški pomladi na Češkem, ki so jo dve leti prej zmleli ruski tanki T-55, ker so hoteli spremembe, nekaj novega, še boljšega. Sočasno je bilo nekaj podobnih poskusov tudi v drugih republikah: v Srbiji sta se jih lotevala Latinka Perović in Marko Nikezić, v Sloveniji Stane Kavčič, v Makedoniji Krste Crvenkovski.

Sanjam o socializmu z ljudskim obrazom je sledil obračun z izdajalci socializma

Začetek tega reformističnega gibanja na Hrvaškem je bil prav na 10. seji CK ZKH, kjer so odstavili podpredsednika Skupščine SFRJ Miloša Žanka, ki se je zavzemal za jugoslovanski unitarizem in ostro napadal hrvaške komuniste. Na 10. seji so tako določili smernice za politično-ekonomski program, s katerim so obsodili jugoslovanski centralizem in unitarizem. Zahtevali so: več pravic in svobode pri odločanju vlad jugoslovanskih republik, drastično decentralizacijo političnega in gospodarskega sistema, pravičnejšo prerazporeditev denarja in drugo. Popolna novost za tiste čase je bilo dejstvo, da je sejo CK ZKH direktno prenašala TV Zagreb. Ta neposrednost hrvaških komunistov je navdušila množice. Tako je v vseh republikah nastajala kritična masa ljudi, ki so želeli reforme v partiji.

Na 10. seji CK ZKH so se pojavila številna nasprotja med reformistično skupino partije in staro ortodoksno partijsko gardo, med sanjami o socializmu z ljudskim obrazom ter policijsko oblastjo, med obljubami o samoupravljanju delavcev in siromašnim življenjem v totalitarni državi. S preizkušeno stalinistično metodo in na osnovi revolucionarnega prava NOB je kmalu sledil obračun z izdajalci socializma, cvet hrvaškega političnega gibanja pa je končal na sodiščih in v zaporih.

Viri: Jutarnji list in Večernji list, fotografije so s spleta in skenirane iz časopisov.