Hroma dvodomnost

3

Razprava o ukinitvi državnega sveta ni slovenska posebnost. Zgornji parlamentarni domovi so na udaru marsikje, posebej tam, kjer udarja kriza in se je potrebno posloviti še od česa osnovnejšega, ne samo od političnega luksuza.

Celo izvir je presahnil 

Osebno mi načelo dveh domov sicer ni nesimpatično. Ampak pokazalo se je, da je težko zadostiti obema pogojema, pod katerima je njun obstoj smiseln. Tak je le, če prvič nista sestavljena po enakem ključu in če drugič, vsaj približno enakopravno sodelujeta v zakonodajnem procesu. Na tej točki je nasedel že britanski dvodomni parlamentarizem, svetli zgled vseh poznejših.  Spočetka je stvar delovala, ker sta se iz navadnih smrtnikov sestavljeni spodnji in plemičem pridržani zgornji dom dopolnjevala. Ko je lordska zbornica nekajkrat trmasto zablokirala za državo ključne odločitve, denimo podelitev samouprave Ircem še ob pravem času, so ji začeli striči peruti. Po Blairovi odpravi dednega članstva v imenu modernih časov je dokončno postala odlagališče odsluženih politikov in zvezdnikov, ki jih tako ali tako nikoli ni na sejo, brez prave politične teže. Zato ni čudno, če so se nekatere z Veliko Britanijo sicer zelo povezane države, recimo Nova Zelandija, zgornjemu domu že zdavnaj odrekle.

Pravzaprav so ZDA in kakšna latinskoameriška država danes bržčas med redkimi izjemami, kjer poslanska zbornica in senat nista ustoličeni po enakih načelih, pa imata obe dovolj besede v delanju politike, pri čemer je v ZDA težišče vsaj nekoliko premaknjeno celo zgornjemu domu, v katerem so države enakomerno zastopane, v prid.  Precej veljave imata resda tudi italijanski in romunski senat, a sta samo kopiji spodnjega doma in ne zadostita prvemu kriteriju racionalne dvodomnosti.

Kaj pa Slovenija?

Drugod je prvi dom parlamenta navadno razkošje, ob katerem je človeku prijetno pri duši, prave koristi od njega pa ni. Navadno ima preprosto premalo pristojnosti, ker je obstoj vlad in koalicij odvisen samo od spodnjega doma. To velja ne oziraje se na to, ali je zgornji dom namenjen predstavnikom lokalnih ali regionalnih teles (kot v Franciji, Nemčiji ali v Avstriji), poklicnih skupin (kot na Irskem) ali celo na splošnih volitvah voljenim poslancem (kot v Avstraliji ali na Češkem). Ponekod se dogaja celo, da ima zgornji dom sistemsko vgrajeno večino enega političnega bloka. Do nedavnega je bilo tako v Franciji, pred Blairovimi reformami tudi v Veliki Britaniji. Brezglavo povečanje pristojnosti seveda ne bi vodilo v pravo smer, ker bi potem lahko politični sistem zašel v cono samih blokad.

Slovenci imamo zgornji dom oziroma državni svet preprosto zato, ker ga imajo vzorniki Nemci. Njegova sestava je mešanica irskega in nemškega modela, saj v njem sedijo predstavniki interesnih združenj na eni in lokalnih skupnosti na drugi strani. Doslej se ta koktejl ni izkazal za preveč posrečenega. Razen nekaj preglasovanih vetov ni državni svet v vseh dvajsetih letih ustvaril ničesar pretresljivega. No ja, svoj lonček je z na hitro spacanim predlogom leta 1996 pristavil h godlji referenduma o volilnih sistemih, s čimer je prispeval k nejasnemu izidu. Po mojem mnenju navedeno ni razlog, da se mu v danih okoliščinah ne bi mogli ali celo smeli odreči. Na Hrvaškem so svoj zgornji dom odpravili takoj po spremembi oblasti leta 2000. Čeprav je bil glavni motiv za ukinitev županijske zbornice izključno političen (v njem je imela še naprej večino nova opozicija), ni njenim tvorcem iz vrst Hrvaške demokratične skupnosti po vrnitvi na oblast niti na misel prišlo, da bi jo obudili v življenje. Presenečen bi bil, če bi za državnim svetom, kakršen je, kdo zares pretakal solze v Sloveniji. Niti Švedi in Danci jih ne za svojima že pred dolgimi desetletji na smetišče zgodovine poslanima zgornjima domovoma.

Foto: Državni svet


3 KOMENTARJI

  1. Berem: “Osebno mi načelo dveh domov sicer ni nesimpatično. Ampak pokazalo se je …” in nadaljujem:
    … da se referendumi prevzeli njegovo vlogo. Logičen sklep je, ukinimo ga!

  2. popolnoma nepotrebna inštitucija, nobene koristi razen, da se jih nekaj pase na državnem denarju:)

Comments are closed.