Hriboplazilcem onemogočiti dostop na Triglav

15
Iz Vrat na Triglav Foto: Danilo Tič
Iz Vrat na Triglav Foto: Danilo Tič

Prejšnji teden je bila na socialnih omrežjih kar nekakšna moda iskanja najbolj trapastih vprašanj na forumih. Pa je tako ena mladenka na znanem forumu (že leta 2013) ugotavljala, da “bi blo fino poskusit kaj zanimivega in smo se odločili, da gremo na Triglav”, ter spraševala “iz kje štartati, da bo pot najkrajša”, četudi “kondicije imam nekaj, grem vsako soboto na Šmarno goro”.

Spraševala je, če je “na poti na Triglav kakšen OK hotel”, ker da “Kredarica, nima tople vode (?!), skupinska ležišča, slabe WC-je,…” in da je “zadnje kar si želim spati skupaj s kakšnim prešvicanim hriboplazilcem”. Kako simpatičen izraz – hriboplazilec! Pa naj bo, vsaj za potrebe tega članka, to izraz rezerviran za planince tipa te deklice.

Povprašala je še, če “je zgoraj kakšna trgovina, da ne rabiš nositi vsega s seboj”, se zanimala o obutvi “je zdaj poleti dovolj športni copat?”, kajti “za hec sem probala v trgovini gorske čevlje, ampak so težki in neugledni” ter iskala nasveta glede nahrbtnika “kje v LJ je najti kakšen lep ženski nahrbtnik (kakšne tople barve)?”.

Nisi pravi Sloven’c …

Deklici ljudje na forumu niso prav resno odgovarjali, pač pa v bolj v slogu “ne samo na Kredarici, tudi na Triglavu je Interšpar, nidani”. Najboljši in tudi najbolj pravi odgovor pa je bil “doma ostani”. Prav res, deklica naj raje ostane doma. Hribi, kot je Triglav, niso za vsakogar. Prav fino je, če deklica, ki še – predvidevam – ni občutila kaj hujšega kot hriboplazenje na Šmarno goro, Triglav občuduje lepo iz doline.

Med nami Slovenci se je zgradil nekakšen triglavski mit, češ, da “nisi pravi Sloven’c, če nisi bil na Triglavu”. Nekaj takega kot “kdor ne skače, ni Sloven’c”. Neumnost! Oboje.

Sam sem bil na Triglavu že kar nekajkrat, dobro poznam poti nanj. Tudi sistem “procesij” in srečevanja gor-dol na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom. Triglav je, kljub jeklenicam in klinom, ki so bogato napeljane na vseh dostopih, precej zahteven hribovski podvig, ki ga nikakor ne priporočam ljudem, ki nimajo trdnega koraka, primerne kondicije in imajo težave z vrtoglavico. A tudi precej takšnih, ki imajo prav vse naštete težave, je najti na izpostavljenih grebenih. Prav tako bi bilo na vzponu na Triglav potrebno samovarovanje, pa to le redko vidimo.

Radikalno čiščenje Triglava

Gore so magnet. Še posebej najvišji vrh. Radi se pohvalimo, da smo bili na Triglavu. Sam bi izpostavljene gore – tudi Triglav – naredil manj dostopne. Če mene vprašate, sem za to, da se Triglav očisti radikalno. Da se odstrani vse jeklenice in kline. In se ga ponovno naredi za alpinistični vzpon. Da je dostopen alpinistom ali pa hriboplazilcem v spremstvu gorskega vodnika. Preveč radikalno?

Triglav s Šenturške gore pod Krvavcem Foto: Aleš Čerin
Triglav s Šenturške gore pod Krvavcem Foto: Aleš Čerin

Meni je prav všeč, da je del Julijcev zaprt za hriboplazilce, pravzaprav tudi za navadne planince. No, ni zaprt dobesedno, le ni nadelanih in označenih poti. V mislih imam Martuljške gore med Špikom (2473 m) in Škrlatico (2740 m). Pa še kaj bi se našlo. Sam jih gledam lepo od daleč, “cedijo se mi sline”, a če si bom recimo zaželel vzpon na njih, se bom nanj dobro pripravil in se dogovoril s kakšnim izkušenim gorskim vodnikom.

Se mi zdi, da je vzpon na goro treba jemati resno, se nanj postopno pripravljati, nabirati izkušnje in pridobivati spretnosti. Tako kot je z vsako veliko rečjo. Saj ne more prav vsak plesati laboda v slavnem baletu Čajkovskega, saj ne more vsak poleteti na velikanki na Planici, … To nam je jasno.

Vzpon na Triglav, pa naj bi bil dostopen vsakomur? Ne, po moje ne. Triglav bi moral biti tako zahteven, da ti ne pride na misel, da bi šel nanj, če nisi fiziološko sposoben in odlično pripravljen – na vse načine: kondicijsko, spretnostno, glede opreme. Tako mladenki, ki jo sicer bolj kot gora zanima ujemanje barve nahrbtnika z njenim “mejkapom”, ne bi prišlo niti na misel, da bi se povzpela na goro kot je Triglav. Tako kot ji ne pride na misel polet s skakalnice v Planici.

Hribčki in dolince

Baška grapa z Lajnarja Foto: Aleš Čerin
Baška grapa z Lajnarja Foto: Aleš Čerin

Slovenija ima še polno drugih poti, kjer lahko hodiš ure in ure, pa ne srečaš nobenega hriboplazilca. Pravzaprav niti planinca ne. Niti v najvišji sezoni. Tudi zato, ker je večina na romarskih poteh okoli Triglava in drugih višinsko-atraktivnih destinacijah.

Z leti postajam vedno bolj ljubitelj sredogorja, gozdov, travnikov, zelenih grebenov, vasi in samotnih kmetij. Ste opazili, da spodbujam mehkobo sredogorja, namesto trdote visokogorja, da spodbujam daljave namesto višav, pot v globino duše, namesto hvalisavega poveličevanja hriboplazilskega osvajanja Triglava?

Foto: Danilo Tič (Iz Vrat na Triglav), Aleš Čerin (Triglav s Šenturške gore pod Krvavcem, Baška grapa z Lajnarja)

15 KOMENTARJI

  1. Aleš,ko sem prebral zgolj naslov, so se v meni res zbudili mešani občutki, zato sem takoj prebral članek in ga skoraj v celoti podpišem. Predvsem v tem, da je potrebno spoštovati gore in iti naj dobro pripravljen. Res pa je, da imamo nekateri večjo vrtoglavico, ki pa se da do neke mere premagati, vendar ne takoj z vzponom na Triglav, ampak postopoma. Sam sem bil trikrat na Triglavu in nimam poseben želje, da bi se nanj še kdaj povzpel, ravno zaradi nepreglednih množic ljudi. Sam sicer nisem za to, da bi odstranjali vse jeklenice in kline. Zgolj z radikalnimi ukrepi nobena vzgoja ni uspešna. Je pa vzgojen tvoj članek in vreden razmisleka. Preveč je mladih, ne samo mladih, ki se "z avtom želijo peljati na WC".

    • Marko, hvala ker si se oglasil. Ja, ukrep odstranjevanja železja je precej radikalen in gotovo ne bo mogoč. Še meni se zdi rahlo preveč, pa sem ga vseeno izrekel, da bolj zaboli, da se zamislimo … Hčera je rekla, da se najbrž še “sam se seboj ne strinjam” glede tega. A vseeno čutim, da bi bilo tako prav. Lep dan ti želim.

  2. Seveda vam ne bo uspelo odstraniti železje s Triglava. Ostal bo množična planinska romarska pot. Zato je toliko pomembneje, da poklicani, kot vi ste, opozarjate na vsakem koraku ne samo na pravo obutev pač pa tudi kondicijo in odnos.

    A padli ste v tipično slovensko past, ki so vam jo nastavila socialna omrežja. "Blontinka" je z neumnimi vprašanji morda samo iskala pozornost fantov. A je slovenska družba priložnost pograbila, da vso neumnost parkira na ženske. Že od osamosvojitve dalje poslušam "dolenjski naglas" pri izgovarjanju besede ženska. Na primer "ženske" (izgovorjeno zaničljivo) so tekle na tri kilometra, Slovenka je bila predzadnja. Med "moškimi" (izgovorjeno globoko in spoštljivo) se je naš atlet pošteno boril in odrezal z zelo majhnim zaostankom za zadnjim. Takle mamo…

    To patriarhalno tradicijo je treba zradirati. Ne, sploh ni težava najti idiotske moške na Triglavu. Če greš gor ali dol, te mimoidoči prijazno pozdravljajo in najmanj vsak deseti ponudi kaj žganega. Na Triglavu je ogromno drogiranih moških! (Alkohol je v količinah, v katerih se konzumira v naših gorah, trda in ne mehka droga kot kakšna marihuanica.) No, najdejo se tudi zadete ženske. Tistim se bolj smejimo.

    A praviloma se radijske inštrukcije končajo pri "primerni obutvi"… 🙁

    • Igor, nikakor nisem želel biti patriarhalno tradicionalen, oni prispevek blondinke, mi je bil samo izhodišče za razmislek. Nič drugega.

      Se pa ne strinjam, da je naša družba preveč patriarhalna, narobe, prav nevarno – poudarek je na nevarno – feministična postaja. Pravzaprav se moškega v družbi prikazuje kot slabiča, kot “ne-bodi-ga-treba”, kot nesposobneža. In pravzaprav se izničuje vlogo očeta. Sem pisal o tem: https://www.casnik.si/index.php/2015/02/03/brez-ocetov

      Še kako prav imate glede drogiranosti v hribih. Četudi je alkohola precej manj kot včasih, ga je še vedno odločno preveč.

      Vse dobro.

  3. Vrtoglavica, ki jo avtor nekajkrat omeni, je zanimiv fenomen, tudi strokovno zelo skromno obdelan. Uvrščen med fobije. Brez jasnega vzroka, z družinsko predispozicijo (a nejasno, če gre dejansko za genetsko prenašanje), z majhno perspektivo, da jo kdaj premagaš in brez pravih nasvetov, kako.

    Ljubiteljstvo sredogorja, tu predlagano, je zelo simpatična stvar, a kljub temu lahko želja kdaj zanese pogled višje, med skale. A če že med nekaj klini in jeklenicami na Turncu pod Grmado pri pogledu naokoli nastopijo občutja, ki so primerljiva s tem, da bi pred sabo videl razbesnelega tigra, potem je verjetno bolje ne z glavo skozi zid. Še dobro, če skoraj ni smučarskih prog, tudi črnih ne, ki bi obudile takšne občutke.

    Na srečo obstaja tudi kak naš dvatisočak, na katerega se da lepo na “sredogorni način”. Recimo Debela peč s Pokljuke. Seveda ob veliki zadržanosti pri pogledovanjih z vrha navzdol na drugo stran, v Krmo. Frustracija brez pravega smotra, pravzaprav.

    • IF: Hvala za tale pogled. Nekoč smo na Kredarici naleteli na človeka, ki je imel strašno vrtoglavico, a je vseeno rinil “gor”. In tudi prišel, četudi se je tresel kot šiba na vodi. A je imel vseeno srečo, ker je bila gosta megla in ni videl vsega pod seboj …

      Hvala, ker ste odprli vidik visokih hribov, ki so čisto lahko dostopni. Tudi Stol je tak, pa Grintavec, … v Julijcih pa tudi Velik Draški vrh, pa Tošc, celo Debeli vrh (če odštejem ono škrbino na vrhu), pa Kanjavec … Vsi ti v Julijcih, ki sem jih naštel, so zelo slabo obiskani, pod njimi se pa vijejo kolone na “očaka”.

      • Danes je vse samo adrenalinski park. Vsaj tako se vse dojema. Kolesarji kolesarijo brez veze, za rekreacijo. Ne gredo nikamor. Tekači ne gredo nikamor. Tečejo okoli Rožnika, brez veze. Prav opazi se njihova nepredvidljivost, ker vse počnejo zgolj iz dolgčasa. In verjamem, da je zelo podobno na poti na Triglav. Kot Igor pravi, “romarska planinska pot”??? Torej brez najmanjšega razumevanja, spoštovanja. Prazne glave na Triglav.

        • Ne strinjam se čisto. Če bi ti tekli ali kolesarili povsem tako “brez veze”, kot praviš, samo zaradi sebe in treninga, bi šli prej na štadion ali pa v fitnes klub. Teči ali kolesariti tam zna biti tudi meni mučno in se redko za to odločim.

          V naravi, pa čeprav okoli ( mimogrede prelepega) Rožnika, pa je vendarle vse drugače. Lahko greš stokrat mimo istega drevesa, pa ga še vedno znova doživiš, lahko poslušaš tičke, recimo kukavico. Seveda lahko imaš pa tudi slušalke v ušesih, da ti nabija glasba in ne vidiš nič in misliš nase in na pokurjene kalorije. Zna biti torej puhlo, ali pa ne, kakor izbereš.

      • Ja, samo na skoraj nobenega od omenjenih v tem primeru ni dobro rinit, če ni res hude megle :), s severne strani. Ko položno stopaš na njih z Juga ( ali pri Stolu prek Zelenice z vzhoda), ali ko jih občuduješ iz doline, recimo od nam vsem ljubega jezera, si skoraj ne moreš misliti, kako znajo biti tudi oni odrezani na drugo stran. Tudi zelena Košuta, ki iz avstrijske strani, iz Sel pokaže prav markantno ostenje. Morda veš, ali so poti na Košuto z naše strani vrtoglave?

        • IF: Res je še ta vidik, vidik smeri pristopa, sem zanemaril. Najbrž zato ker mi je logično, da če grem na kakšen vrh prvič, pogledam v vodnik, kako se pride gor, kakšne nevarnosti so, vzamem zemljevid, … Še nikoli se nisem zafrknil v smislu: tega pa nisem pričakoval. A še kako pogosto se dogaja, da ljudje pridejo do izhodišča (recimo do slapa Savice in se čez Komarčo odpravijo do Sedmerih – ni čisto enostavno) in se zapodijo v hrib …

          Na Veliki vrh (Košute) je čisto enostaven dostop od Kofc, pa plezalski s severne strani (s Hajneževaga sedla). Na Kladivo se z južne strani tudi enostavno pride, pa tudi na zaključni vrh na vzhodu (Košutnikov turn) je z naše strani enostaven dostop, s severne pa plezanje. Grebenska pot po Košuti pa tudi ni čisto povsod enostavna (nisem še šel).

  4. V frenetični civilizaciji smo prepogosto prepovršni. Tako sem tudi jaz pošimfal prvi stavek, ki me je piknil. Šele zdaj sem po nediagonalnem branju opazil zelo lep – odličen zaključek. 🙂

  5. In še čisto tehnična pripomba. Sam sem v hribe hodil dobro kondicijsko pripravljen. Ne, poti nisem poznal, a v skupini je vedno bilo po več odličnih vodnikov. A še tako dober gorski reševalec te ne zna videti v dušo. In ne ve, da, ko hodiš ob zajlah in po previsnih stenah, razmišljaš o odrešujočem skoku v globino…

Comments are closed.