Hribar Milič za Demokracijo: Potrebno je narediti reformo javnega sektorja

1

Mag. Samo Hribar Milič je predsednik in generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), ki po uvedbi prostovoljnega članstva leta 2007 in pridobitvi statusa reprezentativnosti združuje več kot 9.000 podjetij. Ta predstavljajo najpomembnejši del slovenskega gospodarstva. GZS je največje samostojno, prostovoljno, interesno in nepridobitno združenje gospodarstva, ki kot eno od združenj delodajalcev zastopa interese svojih članov v odnosih z državo in s sindikati pri oblikovanju pogojev dela in poslovanja ter pri zagotavljanju pogojev za gospodarski razvoj. V GZS je več kot 100 zaposlenih. Mag. Hribar Milič ima za seboj bogato karierno pot na področju podjetništva, v GZS je zaposlen 15 let.

GZS je v zadnjem času pripravila številne dokumente in več gradiv, med drugim, kako do novih mest in podobno. Lahko natančneje pojasnite, kaj je bil namen tega?

Tako je. Med drugim smo že junija pripravili Gospodarsko agendo GZS za novo vlado. V njej smo analizirali stanje v gospodarstvu in pripravili nabor ukrepov, ki naj bi jih vlada sprejela za to, da bi olajšala pogoje poslovanja, v gospodarstvu pa bi laže in hitreje prišli do gospodarske rasti in novih delovnih mest. Dokument sloni na treh prioritetah: internacionalizaciji gospodarstva, krepitvi storitvenega sektorja in strateških investicijah. Nabor smo nato 16. oktobra 2014 predstavili na Brdu pri Kranju ter ga v sodelovanju z gospodarstveniki in strokovnjaki nadgradili in dopolnili tako, da smo prišli do Gospodarskega memoranduma GZS o prioritetah, ki predstavlja krovni dokument o prednostnih predlogih Vladi RS za ukrepe, ki bi Slovenijo pripeljali iz krize. Zajema 36 prioritetnih predlogov z 12 področij. Pripravili smo tudi gradivo z naslovom Kako do novih delovnih mest. Pri tem so nas vodile zelo velike ambicije, da bi bili ukrepi vključeni tudi v Socialni sporazum za gospodarsko rast in nova delovna mesta 2015−2016 ter da bi bilo vse to tudi udejanjeno.

GZS je zaradi napovedi dodatnih obremenitev gospodarstva 2. decembra prekinila pogajanja za socialni sporazum. Zakaj ne sodelujete? Ali pa morda tega sporazuma ne potrebujemo?

Socialni sporazum potrebujemo zato, da z njim dosežemo kompromisni dogovor o spremembah, ki so potrebne za doseganje določenega cilja. Vendar pa cilja gospodarske rasti in novih delovnih mest ne moremo doseči z dodatnim obremenjevanjem gospodarstva. Iz pogajanj za socialni sporazum smo izstopili zato, ker je vlada na eni strani popustila javnemu sektorju, na drugi pa poskuša povečati obremenitve gospodarstva. Ocenili smo, da to ne vodi nikamor in da takšnega sporazuma ne potrebujemo. Potrebujemo pa takšnega, v katerem bomo predvideli nekatere spremembe. Gre za reforme na področju trga dela, zdravstva, pokojnin in predvsem reforme javnega sektorja. Ker teh reform doslej ni bilo, smo se s predlogom trudili, da bi to vnesli v socialni sporazum, vendar pa je prišlo do namere za povečanje obremenitev gospodarstva na področju energentov, zato smo izstopili iz pogajanj za socialni sporazum.

To, da ste proti dodatnim obremenitvam, je razvidno tudi iz vaših dokumentov.

Gre za programske dokumente GZS, ki smo jih pripravili za vlado, nato smo pripravili še peticijo proti dodatnim obremenitvam gospodarstva, ki jo je podpisalo 41 predstavnikov energetsko intenzivnih podjetij in sindikatov. Potrebni ukrepi so nadalje zelo natančno razdelani tudi v zadnjem Gospodarskem memorandumu, ki smo ga pripravili in predložili vladni strani.

Kakšni pa so bili odzivi na predloge GZS na sestanku na Brdu pri Kranju?

Zelo dobri, vsi so se strinjali z njimi. Na Brdu je bilo sedem ministrov in predsednik vlade, ki so naše predloge soglasno potrdili in se strinjali, da dodatne obremenitve gospodarstva ne bi bile smotrne.

Naš predlog je tudi, da bi gospodarsko rast zagnali z novimi investicijami. Izdelan imamo tudi predlog za debirokratizacijo celotnega sistema. Recimo področje umeščanje v prostor je v Sloveniji izjemno zapleteno in dolgotrajno. Navzoči na Brdu so tudi to podprli, za zdaj pa se ni zgodilo še nič na tem področju. To je slovenski problem. Na eni strani imamo tako domače ocene in analize kot tudi ocene mednarodnih institucij, to je Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, različnih agencij, ki ocenjujejo konkurenčnost in jo primerjajo. Vsi predlagajo podobne spremembe za Slovenijo. Zasledili smo jih tudi v koalicijski pogodbi zdajšnje vlade in v predvolilnih nastopih, ko pa je treba to udejanjiti v praksi, se vse ustavi.

Kako v vladi odgovarjajo na to, da se nič ne premakne z mrtve točke?

Pravijo, da je odgovor na potrebo po reformi javnega sektorja v tem, da varčujejo pri odhodkih. Vendar pa pri odhodkih ni mogoče nikoli toliko prihraniti, da bi te lahko uskladili s prihodki. Vsaj v Sloveniji ne, ker so sindikati premočni. Narediti je treba reformo javnega sektorja in doseči spremembe. Problem je tudi, ker imamo toliko zaposlenih v javnem sektorju, ki nimajo kaj delati. To je prispodoba za to, ker imamo preveč zakonov, preveč predpisov, preveč regulacije, ki zahteva številne ekipe ljudi, da so zaposleni. Ti ustvarjajo nato nove potrebe po novi regulaciji in na koncu imamo sistem, ki je izredno zapleten, neučinkovit, počasen in zahteva preveč zaposlenih.

Kakšni pa so odzivi po vaši odločitvi, da GZS ne sodeluje v pogajanjih za socialni sporazum?

Čudim se vladni oceni, da socialni dialog lahko opravijo tudi brez GZS, da bodo v Ekonomsko-socialnem svetu sodelovali predstavniki Obrtno-podjetniške zbornice in Združenja delodajalcev. Z vsem spoštovanjem do njih, vendar so to organizacije, ki skupaj ne predstavljajo toliko gospodarstva, kot ga predstavljamo mi. Dvomim tudi, da bodo podpisali sporazum, v katerem ne bo jasne zaveze o tem, da ne bo novih obremenitev gospodarstva. To je bilo naše skupno stališče, ki smo ga skupno posredovali vladi. Prepričan sem, da si nobena od navedenih organizacij ne bo mogla privoščiti podpisa socialnega sporazuma, v katerem ne bo izrecno navedeno, da novih obremenitev gospodarstva ne bo.

Kdo je vaš sogovorec na strani vlade?

Pogovarjamo se z vsemi ministri. Tako smo imeli včeraj (pogovarjala sva se minuli četrtek, op. av.) v Posavju srečanje z ministrom Petrom Gašperšičem, tema je bila infrastruktura in umeščanje v prostor ter problematika drugega železniškega tira, energetika, 3. razvojna os in podobno. Srečujemo se z ministrom za kmetijstvo za področje kmetijske politike in lesne strategije. Nato tudi z ministrom za zunanje zadeve zaradi ekonomske diplomacije, ministra za gospodarstvo in finance pa sta sploh naša sogovorca.

Ali je za sodelovanje z GZS in gospodarstvom zadolžen tudi kdo iz kabineta predsednika vlade, morda kakšen državni sekretar?

Posebej za stike z nami ni zadolžen nihče, imamo pa neformalne stike, izmenjujemo stališča, apeliramo, vendar pa to pravzaprav ni formalen način komuniciranja z njimi. Z ministri, ki sem jih navedel, pa imamo tudi formalen način, kar pomeni, da jim predlagamo zakonske spremembe, umik kakšnega zakona ali pa nekatere ukrepe, ki so v njihovi pristojnosti.

Vrniva se k srečanju v Posavju, ki ste ga omenili, o čem je tekla razprava?

Rečeno je bilo, da ima država načrt zgraditve novih energetskih objektov, predvsem za dokončanje hidroelektrarn na spodnji in srednji Savi. Predvidena je tudi modernizacija Luke Koper, posodobitev železniške infrastrukture, 3. razvojna os, tudi avtocesta na Štajerskem naj bi bila izgrajena do hrvaške meje in podobno. Vse te ukrepe predlaga tudi GZS. Naše opozorilo pa je bilo, da se stvari premikajo prepočasi in da je že zdaj veliko znanih administrativnih ovir. Opozorili smo na Naturo 2000, ki npr. marsikje preprečuje začetek gradbenih del. Nadalje imamo v veljavi nesmiseln pravilnik o hrupu, ki onemogoča, da bi izvajali nekatere investicijske projekte zaradi tega, ker gradbena dela povzročajo hrup. Ker je tako, investitorji ne morejo začeti z izvedbo del, primer je recimo obnova Plečnikovega stadiona v Ljubljani.

Ali ste kaj govorili o rokih izvedbe infrastrukturnih projektov?

Drugi pomislek pa je to, da v tem trenutku ni časovnih rokov, po katerih bi lahko spremljali, kaj se je uresničilo. Naša kritika vsakokratni vladi je, da če nimaš konkretnega cilja, potem vedno rečeš, da si uspešen, ker si cilj dosegel. Pričakujemo, da bodo projekti definirani, sprejeti, potrjeni in potem postavljeni tudi natančno določeni roki vse do zaključka naložbe. Pričakujemo torej bolj zavezujoče časovne roke. Tega pa ta čas ni.

Je bilo vsaj obljubljeno, da bo to urejeno?

Z vsako vlado imam podobno izkušnjo, to pa je, da je zelo širokogrudna in veliko obljublja v začetku, ko pa se čas odmika in je treba nekaj narediti ali spremeniti, pa so bile vse vlade doslej neučinkovite in neuspešne.

Kakšno je vaše stališče do tega, da se bo masa plač v javnem sektorju v letu 2015 povečala, kaj pričakujete od vlade?

Po naših podatkih se je masa plač v javnem sektorju od leta 2008 do danes povečala za 15 odstotkov. Število zaposlenih v javnem sektorju se je od leta 2008 povečalo za skoraj 4.000. V zasebnem sektorju pa je kljub letošnji rasti več kot 80 tisoč zaposlenih manj. To pomeni, da je manj davkoplačevalcev, ki plačujejo v javne blagajne, zaradi česar bi od vlade pričakovali, da bi bila bolj strateško usmerjena pri pogajanjih s sindikati javnega sektorja, ko gre za politiko plač, za število zaposlenih in za celotno organizacijo dela. Naše stališče je, da težav, ki jih imamo z javnim sektorjem, ni mogoče rešiti samo tako, da se nič ne spremeni, edino da se pogovarjamo o plačni politiki. Pri tem pa ne podpiramo tega, da bi z linearnimi ukrepi v javnem sektorju v isti koš vrgli medicinske sestre ali gasilce, ki so jih javni sindikati tudi doslej najbolj izrabljali za to, da javni sektor ne bo deležen nikakršnih sprememb. Menimo tudi, da je treba zaposlene v javnem sektorju bolj nagrajevati na podlagi rezultatov dela, kar pomeni, da imajo postavljene cilje, narediti je treba tudi večjo diferenciacijo in zmanjšati število zaposlenih v javnem sektorju.

Kako pa je z novimi davki, ki so napovedani ali pa tudi odpovedani, imate kaj več informacij?

Davek na sladke pijače naj bi bil dokončno umaknjen, medtem ko pri davkih na energente in na CO2 ta čas še ni dokončne odločitve. Zakaj so davke napovedali in zakaj so jih umaknili? Po eni strani so najprej prisluhnili sindikatom in jim popustili pri plačni politiki, na drugi strani pa smo tudi mi začeli s pritiski, z lobiranjem, demonstracijskimi ukrepi. Vse to je nekoliko zavrlo postopke, po katerih so v vladi skušali na hitro dvigniti davke. Kakršno koli povečanje davkov seveda vpliva na gospodarsko rast. Čim večji so davki, tem nižja je praviloma rast. Če bi zdaj podjetja obremenjevali z novimi davki oz. taksami in drugimi prispevki, bi verjetno povzročili še dodatno zmanjšanje števila zaposlenih. Pri napovedanem davku na sladke pijače smo na primer izračunali, da bi delo lahko izgubilo približno 700 do 800 delavcev. Ob tem je treba vedeti, da ta podjetja delo dajejo tudi številnim podizvajalcem. Fructal bi na primer ob uvedbi davka na sladke pijače za ta davek plačal toliko, kot je v letu 2013 imel dobička. Zelo jasno so povedali, da potem tudi ne bodo več odkupovali niti sadja niti drugih pridelkov iz tiste okolice, ampak bodo mogoče celo selili proizvodnjo in podobno. Skratka, vsak davek vpliva negativno na gospodarsko aktivnost, ker zmanjšuje s tem ostanek zaslužka podjetja. Podjetje pa nato manj vlaga v razvoj, promocijo, trg in zaradi tega so ogrožena delovna mesta.

Pogovarjala se je Vida Kocjan.

Več lahko preberete v Demokraciji.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Opozarjam na nekatere konkretne konsekvence, ki bi jih imelo sledenje javnega mnenja in politike hotenjem Sama Hribar Miliča in GZS ( mastodonta še iz socialističnih časov, kjer drugim radi pridigajo vitkost in odrekanje, sami se pa mastijo s slastnimi kračami; tudi recimo proti tajkunstvu in davčnim oazam nikoli niso nič imeli):

    1. ukinjanje praznikov in dela prostih dni. Med prvimi so že omenjali Veliki šmaren – Marijino vnebovzetje.

    2. ne le najpomembnejši, ampak edini princip, ki ga očitno zasledujejo, jim je maksimaliziranje profitov. Ne skrivajo, da sem ji fučka, koliko je nek proizvod zdravju ali naravi škodljiv, bistveno je, da se maksimalizira njegova prodaja in profit iz te prodaje. To jasno izkazujejo v primeru sladkih pijač. Briga jih, če se vsi Slovenci razpočijo od debelosti, glavno da teče prodaja, ki prinaša profit in menda ohranja delovna mesta.

    Enako kot pri sladkih pijačah bi želeli doseči pri cigaretah, če bi mogli. Obdavčenje cigaret preko trošarin ( čeprav eno najnižjih v Evropi) jim gre do konca na živce. Pojavnost raka ali kardiovaskularnih bolezni zaradi cigaret jim je zadnja briga.

    3. EU se je kot del strategije boja proti podnebnim spremembam zavezala k progresivno rastočem obdavčevanju emisij CO2. Medtem ko slovenske vlade dosegajo v Bruslju začasne kompromise in odpustke za nižje obdavčenje in bolj postopno progresivnost, se GZS obnaša kot da kakšnega dogovora o tem na nivoju EU sploh bilo ne bi. Klimatske spremembe gor ali dol, GZS hoče doseči ne le, da bi jih Slovenija ignorirala, doseči hoče, da bi država v neskončnost ignorirala dane zaveze Evropi.

    Celo pri stranki Mira Cerarja, katere ena glavnih predvolilnih obljub je bila “zelena reforma davčne politike” jim očitno uspeva, da bo isti mevžasti Cerar popustil in požrl vse predvolilne obljube o poudarku na obdavčevanju onesnaževalcev (!) in požrl vse obljube slovenske države evropski komisiji.

    4. kako se piše zdravju ljudi in ekologiji, če bojo našo politiko uspeli usmerjati v prihodnosti taki kot Hribar Milič, se kaže tudi iz njegovih odgovorov, kjer omenja hrup in Naturo 2000.

    Kot da je hrup in omejevalni predpisi v zvezi z njim nek birokratski izmislek, ne pa nekaj kar je v dobro človeka in njegovega zdravja in česar se je treba držati in prilagoditi svoje dejavnosti. Nemci so gospodarsko zelo uspešna država, pa je v marsikateri deželi zaradi preprečevanja hrupa prepovedano v nedeljah kositi travo s kosilnicami, celo na lastnih vrtovih. V dneh Velikega tedna pa prepovedujejo koncerte in javne manifestacije na prostem.

    Kaj nas še čaka od GZS kot korak naprej od volje po ukinjanju varovalnih določil Nature 2000? Bo naslednjič GZS predlagala recimo ukinitev Triglavskega narodnega parka? 🙁

Comments are closed.