Hrbtno plavanje

2

Bazen, v njem gneča plavalcev; eni so silno zagnani in postavljajo hitrostne rekorde od ene do druge strani, drugim se ne da nikamor in lagodno plavajo, zamišljeni v svoj svet, tretji presenečajo s svojo izpiljeno plavalno tehniko, nekdo se vedno znova potaplja proti dnu in pride na gladino na najbolj nepričakovanem mestu – vsi tako različni, ampak eno je vsem skupno: potihem kuhajo jezo na par upokojenk, ki sredi bazena počasi in nonšalantno plava hrbtno. Že v bazenu gre to dovolj na živce, a kaj ko je to dobra podoba tudi za življenje, za državo …

Če niste doživeli, verjetno težko razumete. Jaz pa sem zadnje čase, ko sem k0lo zamenjal s kopalkami, pogosto v hecnem položaju: proti tebi po hrbtu plava oseba, ki jo očitno prav malo briga, da je bazen poln in da je zato možnost, da ne bo nikogar srečala pri svojem prečkanju, blizu ničli. Bodisi po penzionistično čofota ali pa pluje z dolgimi, odmerjenimi udarci, v vsakem primeru se je pač treba umakniti, če ne želiš nesreče in hude krvi. Seveda smo eden do drugega uvidevni in se zato pač vedno umaknem, vendar se jasno sprašujem, kaj se mora dogajati  taki osebi v glavi, da že vnaprej cel bazen okrog sebe „programiram“, da se mi bo umikal? Plujem naprej v smeri, ki sem si jo zamislil in me pri tem čisto nič ne zanima, kako s tem drugim križam pot ? Vnaprej računam na vljudnost (in pasivnost) drugih, tako rekoč je vkalkulirana v mojo pot. Takšni zapleti mi vedno znova porajajo vprašanje, zakaj na bazenu (v skupnem delu) ni prepovedano hrbtno plavanje – prepovedano pa je recimo skakanje. Nevarnost, če se vsak drži svojega prav in ni oprezen, verjetno ni nič manjša. Če želi kdo pač na vsak način plavati hrbtno, naj si najame svojo progo, kjer ne bo nikogar ogrožal (in živciral), v skupnem delu bazena pa naj se takega početja vzdrži. Ko tole pišem, se vse bolj zavedam, kako zelo netvoren  – in hkrati neučinkovit  je moj odziv, da se jezim in to jezo zlivam na papir, namesto da bi na mestu samem stegnil jezik in povedal, kar me mori.

Ampak, kot že rečeno, „hrbtno plavanje“ sploh ni samo vprašanje bazena in plavanja, je precej  bolj razširjena drža, ki se v bazenu (kot v prostoru z relativno ohlapno postavljenimi strukturami, kjer so ljudje zelo na kupu) samo zelo jasno pokaže. Vse preveč je ljudi, ki si v imenu svoje udobnosti ali kapric  – na račun drugih – pač dozdevno smejo privoščiti vse, pa  naj bo to vrivanje v vrsto čakajočih, puščanje svinjarije na javnih mestih, izsiljevanje ali vožnja „na repu“ po cestah …  Vse preveč je ljudi, ki tako početje s svojo pasivno nizkotnostjo podpirajo (pravzaprav celo nagrajujejo).  … meni pač ni treba gledati, kam grem, saj vem, da boste vi ostali pač tako prijazni, saj poznate bonton, in se boste umaknili. Pa so te osebe kaj več in se imajo pravico imeti za kaj več? Ne, samo tako ali drugače so si za svoje vodilo vzele geslo „človek človeku volk“. Naučene so, da se da (lepo) živeti samo na račun drugega, če sem parazit drugega.

Sploh na kakšnih športnih treningih se vse bolj poudarja pomen agresivnosti, bolj malo pa kolegialnosti. Navajeni smo razmišljati, da zmaga, prevlada tisti, ki si drzne biti bolj agresiven. Naša pasivna in kimava družba pa pridno nastavlja hrbtišča, da hodijo po njih in človek jim to skoraj težko zameri. Koliko to res vodi k sreči, je seveda drugo vprašanje. Nekateri so tega že celo tako navajeni, da si to jemljejo kar že za svojo pravico in se divje pritožujejo, če se jim kdo postavi po robu. Ker je pač kar naenkrat manj udobja in sladkosti. Drugi, “mehkohrbti”, pa so tudi čisto zmedeni, če nihče ne taca po njih in jim s tem daje izgovor za smiljenje sebi in za moraliziranje – „ponižani in razžaljeni“. A taka družba dolgoročno ne zdrži, nujno se mora sesuti, organizem njegove pijavke sčasoma izsesajo do smrti. Zato je nujno, da zavzamemo drugo paradigmo gledanja na družbo in mesto posameznika v njej, paradigmo skupnosti, kjer vsi skupaj tvorimo med seboj povezano celoto in je torej pomemben blagor vseh.

Pretekli totalitarizem se je rad hvalil s tako vizijo (celo zelo radikalno), a je dejansko  – zaradi svoje nerealnosti – samo še potenciral liberalistično samozagledanost. Da ne bi samo gledali, kje lahko kaj dobimo na račun skupnosti, temveč kaj bomo na ta račun prispevali, saj je to bogastvo nas  in naših dragih bogastvo, ki osrečuje. Danes se pogosto tako gleda na socialne pravice; vsakemu se zdi krivično, če se mu jih skuša zmanjšati, ne glede na to, kako nore so. Vsak bi rad samo več od naše skupnosti, pri tem pa pozablja. da smo to mi, da s tem ogrožamo svojo državo, svojo skupnost, svoj kolektiv, svojo družino. Da pljuvamo v lastno skledo. Da skupna, državna lastnina ni neka magična malha hudobnega čarovnika, iz katere lahko jemljem v neskončnost in več kot si prisvojim, večje zadoščenje lahko čutim. Temveč, da je njeno premoženje končno in da s svojim zavzemanjem za nesorazmerne pravice enih pač nujno prikrajšam druge.

Zato nehajmo s „hrbtnim plavanjem“ in prepuščanjem toku, prevzemimo odgovornost v družbi. Bazen je naš! Saj bodo še vedno hrbtni plavalci, ampak: mi se jim že lahko umaknemo, če se nam že ravno zljubi, rob bazena pa je v svoji ostri trdoti nepreklicno na svojem mestu in ne kaže, da se namerava umakniti. Srečanje utegne biti neprijetno …

Foto: swimminglesso

 


2 KOMENTARJI

  1. Hm, torej smo tisti, ki nam iz zdravstvenih razlogov ni priporočljivo plavati drugače kot hrbtno, izločeni, ekskomunicirani iz bazenske skupnosti? 😉 Mene osebno bolj motijo gospe, ki celo uro stojijo sredi bazena in klepetajo (bojim se, da vmes spustijo noter tudi kako kapljico urina). Sicer pa si sam raje poiščem kako prazno “špuro” v času, ko v bazenu ni drena.

  2. Saj se razumemo, da je plavanje bolj ali manj podoba, kajne?

    Glede tistih z zdravstvenimi razlogi – jaz bi si omislil nekakšna periskop očala ali nekaj takega, da bi lahko videl, kam plavam. Ker je v tem problem, ne v samem stilu plavanja – da greš nekam in računaš, da bodo drugi poskrbeli, da bo vse OK.

Comments are closed.