Hrano, ne travo!

27
353

Pridelek!

Spomnim se, da je včasih skoraj vsaka gospodinja imela vrt, imenovan “gartelc”, na katerem se je na relativno majhni površini pridelalo skoraj vso zelenjavo za potrebe družine. V trgovini se je kupovalo samo sol, moko, sladkor in olje.

Pa se je počasi začelo govoriti, da je zelenjava tako poceni, da se gojenje in “matranje” na vrtu ne izplača. Tudi delovni čas se je postopoma potegnil z “od šestih do dveh” na “od devetih do petih” … in navadno zelenjavo smo začeli kupovati v supermarketih. Tudi ni več časa kuhati. Nekaj zmrznjenega se na hitro vrže v lonec ali se samo pogreje v mikrovalovni pečici.

Angleška travica

Vrtove smo  zasejali s travo, morda pustili le kakšen simbolični vrtiček za dišavnice. Trava mora biti seveda “rasno čista”. Pomeni brez primesi plevelov kot so regrat, marjetice, plešec, ivanjščice, trobentice, zvončki, regačica, spominčice, … in kar je še tega “šavja”. Vse to ne sodi na tako imenovano angleško travico, ki je postala ideal v naših krajih in tudi nekakšen element prestiža.

Angleška travica rabi precej truda in denarja še preden je kaj videti. Potem ko se tla precej na globoko ustrezno pripravi, jih je treba zastrupiti s totalnim herbicidom, malo počakati in posejati izbrano travno mešanico. Poleti, ko je v naših krajih po navadi suša, je treba angleško lepotico seveda zalivati. Angležem je pač ni treba, ker tam stalno malo dežuje. Vsiljivi pleveli stalno odganjajo med travno rušo, zato občasno “pošpricamo” s herbicidi, ki pobijejo vse živo, le trave ne. Trava – vsaj tako laično razmišljam – po “tretmaju” ni primerna ne za igro otrok in tudi za kompostiranje ne.

Fotri smo si kupili motorne kosilnice – vsak svojo – in z njimi veselo gulimo travico. V strnjenih naseljih tako ni dneva – tudi nedelja ni izvzeta – ko se ne bi vsaj en sosed spomnil in “zakurblal” glasnega stroja.

Tako od vrta, če ga imamo, nimamo nič: ne hrane, ne igralne površine, ne miru in ko se nam v travo zaleze nadležni mah, tudi lepa ni več. Ostane nam le neprestani “boj na požiralniku” z invazivnimi pleveli, s sušo, … in delo, ki ga imamo  Slovenci strašno radi. Bolj kot je brezvezno, tem bolje.

Gremo nazaj v stare čase?

Na socialnih omrežjih sem opazil kampanjo “Grow Food, not Lawns”, kar pomeni “Goji hrano, ne trave”. V času krize postaja gojenje domačega sadja in zelenjave spet vse bolj moderno. Vse manj je govora o tem, da se ne splača, vse bolj zanimivo se je – namesto v zaprtih fitnesih – porekreirati na svežem zraku in okopavati rastline. Tudi tako zelo prvobitno je, smo v stiku z zemljo.

Tudi “vem kaj dam v lonec” postaja vse bolj pomembno. Na svojo hrano in na hrano svojih otrok človek običajno pač ne zliva kemikalij v pretiranih količinah, če sploh. Saj vem, da tudi vrtičkarji niso imuni na neumnosti v zvezi z uporabo “cidov”, pa vendar …

Pridelovanje svoje hrane ima poleg finančnega, ekološkega in rekreativnega pomena, tudi več drugih pomembnih vidikov:

– hrana, pridelana na vrtu, je odlične kakovosti, polnega okusa in bolj sveža (od njive do mize je lahko le nekaj metrov in ne 2000 km),

– otrokom dajemo zgled, jim damo priložnosti, da delajo (otroci danes vse manj delajo, se samo,  če se,  učijo in zabavajo,

– otrokom posredujemo znanje pridelave hrane, ki se je danes že precej izgubilo (danes sicer, hvala Bogu, še imamo priložnost vprašati babice),

– povečujemo samooskrbo države, ki je prav na področju zelenjave v Sloveniji izjemno nizka (pod 40 %),

– kuhanje hrane, pridelane na svojem vrtu, je večji užitek.

Kako začeti?

Edini pravilni odgovor je: z majhnim. Za začetek, če ni druge zemlje, je dovolj malo večji cvetlični lonček na balkonu. Prijateljica ima prav bogato zbirko dišavnic (in tudi nekaj paradižnika) na balkonu. Če imate kaj zemlje okoli hiše, si lahko postavite visoko gredo, širine 1,5 m in poljubne dolžine. Visoka greda je prav primerna za začetek vrtnarjenja, obvladljiva in prijetna za obdelovanje.

Tudi če imate velik (in morda s travo zaraščen) vrt, začnite z malim in se sproti učite pri tistih, ki še znajo, tudi iz knjig in spleta. Ko osvojite pridelavo osnovne zelenjave, pojdite na več vrst zelenjave in potem na večjo količino. Obdelajte samo toliko, da z lahkoto in brez naprezanja obvladate. Na delo na vrtu se morate malo privaditi. Potem ni težko.

Sčasoma se lahko ozrete tudi po zemlji, ki bi jo vzeli v najem. V okolici Ljubljane je nekdo celo ponujal najem zemlje (150 m² za 70 € na leto). In vidim, da so ljudje zagrabili. Marsikdo vam bi dal verjetno zemljo tudi brezplačno v uporabo, da bi bila le obdelana. Morda lastniku podarite višek zelenjave. Možnosti je veliko.

Veliko uspeha in veselja vam želim. Pozabite torej na angleško travico in začnite gojiti hrano.

Foto: Aleš Čerin

27 KOMENTARJI

  1. Odlično! Z naravo bomo našli tudi svojo duhovno bogastvo in ravnovesje.

    Namesto angleške trave se naj posejejo divje trave, ki človeku najbolj koristijo, če jih uživa.

    Nikola tesla je to dokazal in še marsikdo.

    Ponovno bo treba odkriti neprecenljivo bogastvo narave, stvarstva za dobro počutje, medsebojno razumevanje in zdravje človeka.

    Tudi kmetje bodo morali ponovno v celoti spoznati na kakšnem zdravilnem bogastvu živijo in obuditi že pozabljena znanja in vedenja.

    • Hecno se počutim, ko prepoznam svoje misli zapisane v nekem drugem (verskem) jeziku. 🙂

      (Primerjajte z mojimi razmišljanji o depresiji, pa boste opazili, kako suho in neokusno se berejo iste misli v znanstvenem jeziku. 😉 )

  2. Še lažje je, če imamo že omenjene babice. 🙂 😉 🙂

    Pred nekaj sekundami sem se pogovarjal z mamo, ki sem jo prosil, naj mi na svojem vrtu pridela nekaj kitajskega zelja. Pravi, da bo imela težave zagotoviti seme, za katero bi bila prepričana, da ni gensko manipulirano. Še Semenarna je padla, tako da eko vrtičkarji lahko zanesejo le na prijatelje, ki pa spet vsak goji le omejeno število vrst zelenjave, ki jih sam pozna.

    A se strinjam, da vam vsem, ki živite na deželi (a nimate hiše takoj ob "plantažnih" škropljenih vinogradih), zavidam vaše gredice in tople gredice. In ne samo zaradi edine popolnoma sveže hrane, pač pa še bolj zaradi vzgoje otrok, ki lahko vidijo, kako zadeve rastejo. Odlično zdravilo proti depresiji je delo na vrtu, ko ti novo življenje (njegovi vzponi in padci npr. ob toči) enostavno vliva energijo in voljo do življenja. Mi v mestu imamo priložnost otroke navaditi na delo le s pospravljanjem in kuhanjem, kar tudi sploh ni malo, a nima tega dodatnega sila pomembnega elementa stika z naravo.

    P.S. Res smo vse bolj odtujeni od narave. Velikokrat se pohvalim, kako se sem kot najstnik vsako jutro, takoj ko sem se zbudil, do sitega najedel naših domačih jagod. (Mislim, da se jim je reklo mesečne.) Ni boljšega zajtrka. In še nisem našel sogovornice/ka s podobnimi lepimi spomini.

  3. Odličen članek.

    Jaz bi nadaljeval še malo naprej od vrtičkarstva.

    Slovenija ima še ogromno kmetij, kjer se hrana, tako zelenjavna, mesna, sadje in žito, prideluje v malo večjih količinah. Saj vemo, da vrtičkar nima dostopa do traktorja, ki je vendarle zelo učinkovit pripomoček.

    Jaz sem prepričan, da bi stekel kakšen slovenski kmetijski Ebay. Spletna trgovina, kjer bi lokalni pridelovalci ponudili trenuno svežo hrano. “Kontrolo kvalitete” pa podajo kupci, tako da vsakič ocenijo dobavitelja, od katerega so dobili blago.

    Te kmetije so tudi dovolj odprte, tako da kupec lahko kdaj pride pogledat, na kakšen način se prideluje njegova hrana, kakšna je hrana živalim, katera škropiva in kdaj se uporabljajo. Pridelovalec tako ne bi tvegal slabega imena na spletnem forumu.

  4. J, na tem področju se veliko premika.

    A seveda ni enostavno, tako, čeprav osebno poznam nekaj ljudi, ki “se grizejo v kolena, da bi kaj naredili”, ti ne morem pokazati otipljivih rezultatov.

      • Če te zanimajo politiki, se v Zaresu z idejo ukvarja krog okoli Iva Vajgla (npr. Tadej Slapnik).

        A v praksi socialno podjetništvo na področju kmetijstva ni tako enostavno. Zadruge s poštenim poplačilom tako vloženega kapitala kot vloženega dela je zelo težko organizirati. Bi ti investiral sto-dvesto tisoč v kaj takšnega? Ne? No, vidiš. Le takšni posamezniki okoli sebe zberejo dovolj would-be vrtičkarjev, da se oživijo kmetije in ljudje dobijo kvalitetno hrano.

        Sicer je inercija (kot povsod) ogromna. V Sloveniji se intenzivno kmetijstvo in intenzivna živinoreja skoraj nikjer ne splačata. A vseeno pobereta večino subvencij. Ki se jih upraviči kot prispevek za poseljenost podeželja?!? Združiti male kmete, da bi skupaj tržili svoje pridelke po preusmeritvi na eko (ali vsaj integralno) kmetijstvo, pa ni enostavno.

        • Saj vem, da sem idealist.

          V mislih sem imel neprofitno kvalitetno spletno stran. Načeloma jo lahko z minimalnimi materialnimi stroški postavi že nekdo, ki ima nekaj organizacijskih sposobnosti, poznanstev in smisla za splet. Pa seveda ogromno časa.

          Kakšnega posebnega združevanja kmetov ni potrebno. Pač ponudijo, prodajo.

          Kupci so, samo ni nobenih zanesljivih konkretnih informacij zbranih na enem mestu.

          Vem pa, da bi vele trgovci aktivirali vse možne piarovce, če bi se kaj takega začelo bolj množično dogajati.

          • Kdo bo pa za transport skrbel? Veš koliko stane voziti vsako glavo solate posebej???

            Združevanje kmetov je stara komunistična propadla ideja. In to bi Igor rad obujal. Praktično nam je to že uničilo kmetijstvo.

  5. Ne vem kako delate mestjanerji in tisti na obrobjih, ampak ostali po državi bolj ali manj že leta vedno bolj vlagamo v zemljo, kdor le ima čas in primerno parcelo.

  6. Tudi hlev je lahko odlična soba za razmišljanje. Vabljeni vsi umetniki , kulturniki in filozofi.

    • Sem vegetarijanec in mi v hlevu ni prijetno. Ne pri meditiranju me ne moti smrad, ampak ne morem več božati živali, ki jih nameravamo ubiti. Počutim se hinavsko. Tako da boš navdušenje nad pujčeki delil(a) s kom drugim.

  7. Zelo mi je všeč, ko se komu posreči kakšno znano idejo prenesti na njegovo področje.

    Vsaj od makrobiotike naprej je zelo znana in poudarjana ideja, da naj bi večina hrane prihajala iz lokalnega okolja. In prišla na mizo še sveža.

    Navdušilo me je, ko ste idejo implementirali na angleško travico. Seveda je natanko tako. Z Angleži ni čisto nič narobe, da si sadijo svojo travico in na njej igrajo golf. So povsem dihtih, čeprav vozijo po “napačni” strani ceste. Če pa mi tako drago plačujemo posnemanje, da sami sebe zastrupljamo, potem nekaj ni v redu z nami in ne z njimi. Mi bi morali okoli hiše imeti brajde in ne angleško travico. 🙂

    In kakšno češnjo seveda. 🙂

  8. Tudi jaz na FB spremljam omenjeno stran. Luštne ideje.
    Sem letos začela uporabljati slamo za zastiranje na vrtu ("v naravi zemlja nikoli ni gola" pravijo permakulturci). Je rekla mami zadnjič (v šali seveda), da bo še ona nehala pleti :).
    Zdaj ko je Festival družin mimo, se bom lotila še zeliščne špirale.

    Ah, seveda – vse mi ne raste tako dobro že prvo leto, ko sem "obnovila" 2 leti zapuščen vrt. Nekaj rastlinam pa kar gre: graha bo precej, pese, čebule, krompirja, brokolija. Kumare pa bolj štrajkajo. Pa paprike tudi.

    A je za korenček, koruzo in sončnice že prepozno? To bi še rada zasejala.

    Poleg kosilnice pa uporabljamo tudi "chicken tractor". Kokošnjak selimo po vrtu. Po 3 tednih skoraj ni videti, da je tam pred časom stal kokošnjak. 3 kure pa našo družino več kot dovolj dobro oskrbujejo z jajčki.

    • Polonca, jaz tudi zastiram s slamo. Iz Prekmurja sem pripeljal nekaj bal in sedaj mi na vrtu skoraj ni treba pleti. Kakšen plevelček sicer že pokuka skozi …

      Če kaj "štrajka" pri meni ponavadi pomeni, da nimam znanja. Najbrž rastlini ta zemlja ne paše. Kaj konkretno manjka pa ne vem.

      Se moram enkrat oglasiti in pogledati kako izgleda vaša kosilnica.

  9. Dvajset m2 vrta je dovolj za tričlansko družino.
    Še vedno ostane dovolj zelenice za športne igre.
    Takšne so moje lastne izkušnje, ki pa so se že povečale na 60 m2, kar pa že pomeni letno oskrbo s krompirjem, kolerabo, rep, zeljem, rdečo peso, regradom, radičem…delno pa tudi s čebulo, česnom, korenjem.

  10. Članek mi ne gre iz glave.

    Kot otrok sem se znal cele dneve zasanjati in načrtovati cela mesta in države. Tako sem se tudi danes zjutraj (v duhu zgornjega članka) zasanjal in razmišljal, kakšna bi bila prava emigracija iz preklete Slovenije. In prišel do zaključka, da bi bilo treba iz Slovenije bežati v Slovenijo. Da je bistvo Slovenije zelo blizu nam vegetarijancem in zelo Kosobrinsko. Majhna naselja v naravi, kjer imajo ljudje dovolj individualnega prostora kot junaki Kekčevih zgodb, a so obenem prav tako kot oni vpeti v družbeno okolje. Majhna naselja majhnih blokov daleč od velikih mest, kjer bi živeli ljudje, ki odklanjajo potrošniško družbo, so samooskrbni glede zelenjave in sadja, imajo širokopasovni internet, ne pa tudi industrije ne benzinskega prometa sploh. Prostor, kam bi se umaknili še vedno aktivni ljudje iz tretjega življenjskega obdobja, ki rabijo manj podpore, kot jih omogočajo varovana stanovanja. A obenem potrebujejo socialno vključenost. Družine z otroki, ki potrebujejo nizke stroške in bližino narave, a obenem dovolj družbe za svoje otroke. Umetniki, ki potrebujejo nenasilje družbe, ki se ne peha za denar, a obenem dovolj veliko koncentracijo somišljenikov. Enkrat bom napisal znanstveno-fantastično zgodbo o nastanku in razvoju takšnega naselja z malim električnim tramvajem, kolesarskimi stezami in popolnoma brez umazanega prometa in skoraj brez potrošniških “verskih” objektov naše civilizacije. 🙂

  11. Mogoče malo iz konteksta in za prebujanje iz sanj.

    Zadnjič sem se udeležil neke javne tribune na temo popivanja mladih na javnem prostoru v Ljubljani. Mislim, da sem tam srečal tudi Urško. Ne vem, če je potem kaj napisala na to temo. Zagotovo bi znala ubesediti bolje kot jaz.

    No, seveda so znane strukture nabijale o neperspektivnosti slovenskega prostora za mlade, pa kako je treba mlade, ki popivajo, razumeti. Najbolj fajn so se sami sebi zdeli tisti, ki vsakomur, ki prinese v koš prazno steklenico (ali njih več, se ne spomnim), spečejo palačinko.

    Pa mi živec ni dal miru in sem se pekom palačink po koncu uradnega dela pridružil še v neformalnem klepetu. Čisto mimogrede sem jim dal v razmislek tri podatke in jih povabil, da iz njih potegnejo zaključek, ter za mlade, ki jih menda zelo dobro poznajo, naredijo (namreč, sebe imenujejo mladinski delavci) tudi kaj v smeri osamosvajanja od palačink.

    Zakaj sem se na tole spomnil ob Aleševem članku. Namreč trije podatki so bili: 30.000 ha (po spominu, naj bo izziv) zaraščene obdelovalne zemlje, 35% samooskrba s hrano (mislim, da je podatek preverljiv) in ena največjih stopenj bresposelnosti med mladimi v EU (podatek, naveden na tribuni). Pravemu mladinskemu delavcu bi moral biti to izziv življenja.

    • Prepričan sem, da so vse tri številke, če že ne povsem ekzaktne pa vsaj približno. Ja, izziv je velik. A ne samo za enega človeka. Če se ustaviva samo pri prvi številki. Dejstvo, da je neka kmetijska površina zaraščena, še ne pomeni, da jo lahko kar začnete obdelovati. Morali bi se pogovoriti z lastnikom. V pomoč bi vam bil inšpektor, ki bi vas priporočil… Projekt za zagnance.

    • Zagotovo, za zagnance. Se strinjam. Tudi ne poenostavljam, da je do zemlje priti kar tako.

      Mi je pa dal misliti ravno Alešev navedek, da so ljudje pripravljeni dati v najem obdelovalni kos zemlje za majhen denar. Najbrž bi se našel kdo, ki bi mu bilo za oddati neobdelano, zaraščeno površino že zaradi zadoščenja. Pa saj ko nekaj zraste, tudi ne bi smela biti težava del odstopiti lastniku.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite