Po drugi svetovni vojni in predvsem po padcu berlinskega zidu in ob prelomu tisočletja je želja po stvarjenju novega človeka in nove družbe po svoji zamisli dobila nevarno fanatično razsežnost, ki spominja na obsedenost. Obenem se je razbohotilo snovanje novih filozofij, novih nazorov o človeku in njegovih zakonitosti, ki niso le v neskladju, ampak celo v živem nasprotju z resnico o človekovi naravi. Kulturni marksizem frankfurtske šole (Antonio Gramsci, Max Horkheimer, Theodor Adorno, Erich Fromm, Herbert Marcuse itn.) uči, da brez marksističnega preoblikovanja ljudje postanejo bodisi nacisti bodisi plehki potrošniki, ki posledično postanejo fašisti. Rešitev je po njihovem samo popoln upor. Upor v spolnosti, upor v umetnosti, upor pri delu, upor vsepovsod.
Herbert Marcuse je s svojo filozofijo utemeljeval cenzuro in preganjanje svobode govora ter uveljavljanje svojega jaza
Vodilni zagovornik tega upora je bil Herbert Marcuse. Svojo filozofijo je prignal do utemeljevanja cenzure in preganjanja svobode govora s tako imenovano represivno toleranco. Osvobajajoča toleranca mu torej pomeni netoleranco do desničarskih gibanj in toleranco do levičarskih, kar je treba razširiti tako na raven delovanja kot na raven razprave in propagande, tako na dejanja kot na besede. Cilj je, da se sliši le ena stran, zato mora trg idej umreti, opozarja Ben Shapiro.
Namen tega gibanja ni ozavestiti ljudi in jih pripeljati do kritičnega pogleda na resnico, ampak ustvariti generacijo, ki bo obsedena s svojo lastno podobo. Zato se še danes kot gobe po dežju rojevajo tržno uspešne psihološke doktrine in prakse, kako utrditi samozavest, uveljaviti svoj jaz, »biti to, kar si«. Človek naj končno postane sam svoj stvarnik, sam svoj bog!
V tej svoji vsemogočnosti in vsevednosti se vedno znova porajajo silno pametne ideje o socialističnih nebesih, čeprav jih je zgodovina že tolikokrat demantirala. Vse bolj se celo uveljavlja ideologija o prosti izbiri spola, kar je v posmeh in v popolnem nasprotju z biomedicinskimi dejstvi. Praksa, ki temu sledi, pa poraja vedno nove tragedije. Znan slovenski plastični kirurg, ki se je veliko ukvarjal s kirurško preobrazbo spola, je nazadnje rekel: »Jaz se tega več ne grem!« ker je vedno znova ugotavljal, da so tem posegom sledile vse bolj resne psihične tragedije operirancev. Surov poseg v genetsko določen spol se ne more dobro končati. Odnosu do narave in njenih zakonitosti, pa naj gre za spoštovanje, ignoriranje ali nasprotovanje, vedno sledijo ustrezne dolgoročne posledice.
Uveljavlja se protinaravni nazor o človeku, tako v feminizmu kot na področju teorije spolov
Tudi feministično gibanje, ko je zaplavalo v ignoriranje in nasprotovanje ženski naravi, je do samih žensk postalo neprijazno in krivično. Že Simone de Beauvoir, avtorica Drugega spola in Sartrova eksistencialistična partnerica, je šla tako daleč, da je rekla, da bi morala družba ženskam prepovedati, da postanejo matere: »Nobeni ženski ne bi smelo biti dovoljeno, da ostane doma, da vzgaja svoje otroke.« Kje je tu spoštovanje in vrednotenje materinstva, ki ga noben moški ne more nadomestiti?! Ponižujoč odnos do specifično ženskih lastnosti je obenem ponižujoč odnos do samih žensk.
Agresivnost uveljavljanja protinaravnega nazora o človeku in etičnih zakonitosti dobiva podobo norega totalitarizma. Jordan Peterson, profesor na Univerzi v Torontu, je dobil pismo od svoje uprave, v kateri so ga opozorili, da je njegovo zavračanje uporabe transspolnih zaimkov »v nasprotju s pravicami teh oseb do enake obravnave brez diskriminacije na podlagi njihove ‘spolne identitete’ in ‘spolnega izraza’«. Mnoge, ki so imeli govore na univerzah, so nagnali, navadno po nasilnih protestih, zaradi greha, da so navajali statistiko. Bolje lažna statistika in izkrivljena znanost, kot pa da nekomu prizadeneš lažno samopodobo.
Avtoritete sodobne psihologije so ubrale bolj pozitivno smer, Frankl pa je opozoril, da je občutek samouresničitve lahko le podarjen
Zahodna civilizacija svobode in odgovornosti ter etičnih načel pravičnosti in enakosti ni izšla le iz judovsko-krščanske religioznosti niti ne le iz racionalnega odkrivanja naravnih zakonitosti, ampak iz napetosti med njima. Iz stalnega usklajevanja med racionalno odkritimi dejstvi in globoko religioznimi spoznanji, iz nenehnega usklajevanja med Jeruzalemom in Atenami. »Zahodna civilizacija je most, razpet nad vodami kaosa. Če odstranimo to napetost, se most zruši v bobnečo reko spodaj,« pravi Ben Shapiro. In to se nam danes dogaja.
Pa vendar!
Razvoj razumevanja človeka, kot ga zasledimo pri izhodiščnih avtoritetah sodobne psihologije, kot so Sigmund Freud, Carl Gustav Jung in Alfred Adler, je v drugi polovici prejšnjega stoletja ubral bolj pozitivno smer. Že Kurt Goldstein je postavil trditev, da človeka motivira ena sama vrhovna težnja po samouresničevanju. Zato nehote išče primerno okolje in primerno družbo, v kateri bo lahko razvil svojo osebnost in svoje talente. Samouresničitev je torej možna le v odnosu z okoljem.
Končno pa je Viktor Emil Frankl opozoril na novo dimenzijo človekove osebnosti, ki jo je dotedanja sodobna psihologija usodno zanemarjala. Samouresničitve človek ne more doseči, če si jo zavestno postavlja za cilj svojega ravnanja, kot jo postavljajo že omenjena všečna gesla: »Stori nekaj zase!«, »Bodi ti!« itn. Občutek samouresničitve in življenjskega smisla je lahko le podarjen, če človek živi za nekaj ali za nekoga zunaj sebe.
Ideologija kulturnega marksizma ima vse manj veljave, prebuja se zdrava kmečka pamet
Ideologija kulturnega marksizma frankfurtske šole je vse bolj ogrožena, ker zahod že doživlja poplavo kritičnega intelektualnega sveta, obnavljanje primitivne komunistične ideologije pa celo med mladimi ne uspeva več kot nekoč. Govorjenju o desetini različnih spolov, prosti izbiri spola, brezspolnem definiranju starš-1 in starš-2 itn. pa se ne le strokovnjaki biomedicine, ampak tudi preprosti ljudje samo še smejijo.
Zahod, ki ga je preplavil levičarski primitivizem in ga začel ideološko terorizirati, se prebuja. Normalna kmečka pamet se vse bolj množično odziva v obrambi svojega dostojanstva in svoje identitete, saj nosi v sebi razum in vero, spoštovanje materialne in nadmaterialne resničnosti.
Zdi se, da se ta renesansa začenja dogajati predvsem v tistih družbah, ki jim je komunistični primitivizem tako dolgo podiral oba bregova, tako razum kot vero, tako raziskovanje in zagovarjanje naravnih dejstev kot spoštovanje judovsko-krščanske modrosti. Zdi se, da renesansa dobiva tudi svojo politično razsežnost v prebujanju klasičnega konservativizma v Evropski zvezi.
»Ne bojte se, jaz sem svet premagal!« je pred dva tisoč leti rekel tisti, ki naj ne bi bil na pravi strani zgodovine.
(Objavljamo drugi del članka, vir: Zaveza)
