Hosnijeva poslednja bitka

1

Pravzaprav mi je žal, da toliko pišem o Egiptu, sorazmerno daljni deželi, ko se vendar tudi pod Alpami in sploh v Evropi dogaja veliko zanimivega.  A razlog je precej na dlani. Najprej se očitno tam na stičišču Azije in Afrike res dogaja nekaj vsaj pogojno zgodovinskega, nato pa me kot sodobnika vzhodnoevropskih revolucij iz leta 1989 zanima fenomen “revolucije” kot tak. Ali – kot me je v ponedeljek pobaral prijatelj: Je res mogoče, da iskrica (v tem primeru tunizijska) preprosto preskoči in se razširi v Egipt, Jemen, Alžirijo in celo Sirijo? Se prav zdaj v resnici dogaja “ljudstvo”?

Več scenarijev

Sam menim, da se jeseni in pozimi leta 1989 ljudstvo je zgodilo. In da je, to moram jasno povedati, bilanca v celoti pozitivna, čeprav marsikje – in ne samo pri nas – kar naprej poslušamo zlajnani refren “nismo se za to borili”. Hkrati pa so bili prelomi tedaj zelo raznoliki in njihov način odmeva še dandanašnji. Na Češkoslovaškem in v Nemški DR je bilo slovo od preteklosti temeljitejše kot v Sloveniji in zlasti v Romuniji, kjer je Ceausescujeva soldateska iz druge vrste prevrat vsaj začasno uspela celo ukrasti.

Dogajanje v Evropi pred dvema desetletjema druži s sedanjim arabskim vsaj še ena podobnost. Tudi takrat so se samovšečne “zahodne demokracije” hudo bale izpustitve duha različnih nacionalizmov in klerikalizmov iz steklenice, zato so raje stavile na preverjene stare kadre kot neznane nove, s čimer so marsikje “požegnale” nadaljevanje nedemokratičnih praks. In če se zdi, da jim je jugoslovanski armagedon dal prav, velja opozoriti na vodilno vlogo ravno teh “preverjenih kadrov” v njem.

V vlogi potencialno rušilnih nacionalistov in klerikalcev so v Egiptu in drugje v okolici kajpak islamisti. Še enkrat poudarjam, zares se niso imeli domala nikjer priložnosti preizkusiti v pravem demokratičnem okolju, ob (redkih) nastavkih zanj pa so se – denimo v Sudanu – izkazali izjemno slabo. Toda enako še zmeraj trdim, da strah pred njimi ne more opravičiti podpore lokalnim kavbojem Mubarakovega tipa, ki niso zatirali le opozicije, marveč tudi verske in etnične manjšine.

Se obeta usoda žandarjeve države?

Ravno tu trčimo ob najhujši strah Američanov in “mednarodne skupnosti”. Pred tridesetimi leti je na moč podobno, kot se sedaj obeta Mubaraku, z oblasti že zgrmel hvaljeni “zalivski žandar”, iranski šah Reza Pahlavi. Mislim  sicer, da so kljub enaki zaljubljenosti v oblast, ki ga druži z Egipčanom, med možakoma pomembne razlike. Vendar je dejstvo, da so Američani še tik pred Pahlavijevim polomom njegov režim hvalili kot vzor stabilnosti. V Obamovi vlogi je bil tedaj njegov strankarski kolega, eden najbolj precenjenih svetovnih državnikov in “mirovnikov” Jimmy Carter. Revolucija pa se je po nekaj homatijah iztekla v fundamentalistično Homeinijevo božjo državo, ki nedvomno ne more veljati za boljšo od šahove.

Hosnijeva zadnja ofenziva

Ne glede na to, da v Egiptu ni na vidiku nobenega egiptovskega homeinija, saj je vse potencialne dediče pravzaprav izvalil Mubarakov režim, se oslabljeni predsednik očitno močno zanaša na strah zahodnega sveta pred ponovitvijo Irana. Drugače bi si bilo komaj moč razložiti njegove predrzne poteze v torek in sredo. Najprej se je v govoru na televiziji še naprej delal, kot da nimajo protesti z njim prav nič skupnega. Res se je odrekel kandidaturi na jesenskih volitvah, ampak niti besede ni bilo o tem, da na volilnem lističu ne bo imena njegovega sina. Res je nadalje napovedal ustavne spremembe in omejitev predsednikovega mandata, a o tem naj bi odločal sedanji, na goljufiv način “pridelani” parlament. Ni se potrudil niti z obljubo parlamentarnih volitev kot njegov tunizijski brat v vojni proti terorizmu.

In če si upa kot porok stabilnosti nastopati navzven, si ni pomišljal pripisati si enake vloge za domače “občinstvo”. Z njim naj bi do septembra Egipt užival mir in blagostanje, brez njega naj bi se pogreznil v anarhijo in kaos. Da bi podkrepil svoje trditve, je skupaj s svojimi preostalimi vojščaki napotil na osrednji kairski trg več tisoč svojih privržencev. Nekatere kar na kamelah in konjih.

Nasilje, ki je izbruhnilo,  je Obamo vendarle prisililo, da se – verjetno na žalost Benjamina Netanjahuja – javno odreče uslugam arabskega šerifa in se s tem izkaže za nekoliko načelnejšega od Carterja. Na ogorčenje režima tudi Egipčanom dobrotljiva gesta v skrbi za Egipt izgorevajočega državnega poglavarja ne zadošča in imajo menda namen vztrajati pri protestih.

Foto: Index.hr

1 komentar

  1. Včasih rečemo: ” Iz te moke ne bo kruha”. In ko se kruh ne posreči, pravijo, da moka ni bila prava.

    Lahko zmešamo vse sestavine, ki so potrebne , da iz diktature preidomo v demokracijo, pa do tega ne pride. Ensotavno je material drugačen in se obnaša drugače.
    Samo v tem “neuspehu” je podobnost med Evropskimi prehodi v demokraicjo in egiptovskim.

    Vzrok, za po moje zelo verjetno egiptovsko vstrajanje v favdalni diktauturi, pa je različen.
    Evropski človek je inidvidualist, znotraj družine , ni hierarhije, tako ga v dikatuturo vleče zgolj inercija. Dočim je muslimanski svet izrazito patrialhalen model velikih družin, povezanih v močne lokane skupnosti, ki se zaključi v fevdalnem sistemu. Inspiracija teh ljudi ni individualni model. Evropeizacija je prodrla v izredno manjhen del populacije. Če bi prišlo do nereguliranih volitev, bi trdi muslimanski model prevladal, kajti Egipt je eden galvnih žarišč islamskega fundamentalizma. Seveda ne verjamem, da bo prišlo do sprememb, menajli bodo samo diktatorja in poiskušali ohraniti sedanje družbeno ravnotežje.

Comments are closed.