Lani sem na povabilo azijskih kolegov obiskal Hongkong, kjer smo v letu šestdesete obletnice sprejetja Splošne deklaracije o človekovih pravicah razpravljali o izzivih varstva človekovih pravic po vsem svetu. Hongkong sodi med najbolj liberalna globalna mesta, kjer se v največjih cedita mleko in med, običajnim ljudem pa zaradi izrazite neenakosti precej manj. Dolga desetletja je veljal za mesto priložnosti tako za domačine kot tujce.
Razprava s kolegi je bila kljub svobodnemu ozračju nekako tesnobna, še posebej ko smo razpravljali o naraščajočem vplivu Ljudske republike Kitajske na javno življenje in red v Hongkongu. Kolegi radi povedo, da nikoli ne morejo biti stoodstotno prepričani, v kolikšni meri so na njihovih predavanjih in konferencah med študenti in udeleženci navzoči špijoni, ki, tako kot nekoč v Sloveniji in kot je praksa na kitajskih univerzah, vse beležijo in poročajo naprej kitajskim oblastem.
Hongkonške oblasti sicer že nekaj zadnjih let zapirajo najbolj vplivne pogumne mlade študente oziroma so jim omejevali kandidiranje na volitvah. Prav mladi študentje ne pristajajo na to, da se bodo morali v naslednjih letih in desetletjih odpovedati človekovim pravicam in svoboščinam, ki so jih večino življenja uživali njihovi starši in stari starši. Njihov pogum je neverjeten, saj se postavljajo nasproti skoraj nepremagljivemu kitajskemu Velikemu bratu in postavljajo na kocko ne le potencialne blesteče kariere, temveč tudi zasebno življenje. Eskalacija nestrinjanja s potezami hongkonških oblasti, kot jo lahko opazujemo v zadnjih mesecih, je bila le vprašanje časa.
Poskus vrnitve v orwellovski svet
Slabo leto kasneje nas tako pretresajo prizori s hongkonških ulic, kjer poskušajo oblasti s policijskim nasiljem zatreti demonstracije prebivalcev zoper avtokratske odločitve mestnih voditeljev. Upor pogumnih mladih prebivalcev Hongkonga je sprva sprožil drakonski predlog zakona o izročitvah prebivalcev Hongkonga kitajskim oblastem, a se je kasneje razširil še na zahtevo po ohranitvi in uveljavitvi vseh vrednot ustavne demokracije in vladavine prava, ki izhajajo iz hongkonškega temeljnega zakona. Temeljni zakon vsaj do leta 2047 zagotavlja načelo delitve oblasti na izvršilno (vrhovni upravljavec), zakonodajno (zakonodajni svet) in sodno (končno pritožbeno sodišče).
Prvinsko poslanstvo avtokratskih režimov je, da nadzorujejo vse ravni družbenega življenja in poskušajo nadzorovati tudi zasebno življenje svojih prebivalcev. Mestne oblasti te želje ne skrivajo kot tudi ne nekatera zasebna podjetja, kot denimo ena izmed vodilnih globalnih letalskih družb Cathway Pacific, ki v zadnjih mesecih odpušča delavce, ki so sodelovali pri protestih.
Policijski organi so do sedaj priprli več kot tisoč protestnikov, pri čemer še ni bila ustanovljena neodvisna komisija za preiskavo policijskega nasilja nad demonstranti. Priča smo poskusom vrnitve v orwellovski svet, kjer lahko posamezniki prosperirajo samo kot apologeti arbitrarnih oblastvenih dejanj. A v Hongkongu so prebivalci v zadnjih desetletjih ponotranjali vrednote vladavine prava, zato so vsi mirni poskusi Pekinga, da bi mestno ureditev čez noč spremenili v totalitarno, obsojeni na neuspeh in na upor predvsem mladih generacij.
Kjer je enakost tujka
Ulice Kowloona, ene izmed celinskih četrti Hongkonga, kipijo od energije njenih prebivalcev. Dišave prevevajo ozračje. Fantje na bližnjem ograjenem igrišču igrajo košarko. Nedaleč stran vedeževalke tekmujejo za stranke, poleg njih pa v karaokah »fušajo« starejši moški. Na drugi strani mesta, na otoku, so pod visokimi nebotičniki najrazličnejše trgovine, od tekstilnih prodajaln do majhnih trgovin s tehničnimi in elektronskimi pripomočki. To ni ulica, ki bi privabljala tuje obiskovalce. Na njej teče vsakdanje življenje domačinov. Njene fasade so z izjemo hotelske neobnovljene in jih razjeda zob časa. Na njenem križišču z vertikalno ulico vsak dan od zgodnjega jutra do poznega večera deluje preprosta tržnica, ki bi se morda počutila bolj domače v kakšni manj razviti azijski državi kot v enem izmed najbogatejših svetovnih mest.
Tako obstaja kot dokaz, da se v mestu ne cedita le mleko in med, temveč da se vsak dan bije hud boj za preživetje. Le dve vzporedni ulici stran je drug svet visokih nebotičnikov mestne finančne četrti.
Eno od najpremožnejših svetovnih mest. Eno od največjih finančnih središč. Mesto z nešteto odtenki. Domačini in priseljenci. Življenje na hongkonških ulicah se zdi prijetno. A ta izložbena okna zakrivajo slabosti življenja v enem izmed svetovnih supermest. Stroški življenja so med najvišjimi na svetu, še posebej najemnine. Mladi ljudje nimajo veliko možnosti, da rešijo stanovanjsko vprašanje. Cene običajnih dvo- ali trisobnih stanovanj pogosto presegajo milijon dolarjev. Pač sedež globalnega kapitalizma. Velike razlike v premoženju in dohodkih. Enakost je tujka v tem mestu.
Vladavina prava in neodvisnost sodišč
Domačini so upravičeno ponosni na svojo demokratično tradicijo in vladavino prava. Ne bodo se kar tako zlahka prepustili Pekingu, da si jih podredi. Večina jih je pripravljena neprestano delati, večinoma v več službah hkrati. Večina srednjega razreda in višjih slojev si lahko privošči hišno pomočnico s Filipinov ali iz Indonezije; te z družinami živijo v stanovanju in so plačane ne več kot štiristo evrov na mesec. Počitnice si lahko privoščijo šele po izteku dvoletne pogodbe za določen čas. Vsako nedeljo se te gospe srečujejo na javnih površinah po vsem mestu, od skritih ulic do trgov in parkov. Povsod jih mrgoli. Takrat se premožnejši domačini in tujci umaknejo iz mesta in pločnike v podvozih in nadvozih prepustijo fizičnim delavkam.
Domačini so večinoma mrkih obrazov, le redkokdaj se nasmehnejo. Zazrti so v svoje vsakdanje delo ali študij. Značilnost vseh velikih mest, ne le tega. Večina jih živi v najemniških stanovanjih na nekaj deset kvadratnih metrih, kajti tu so najemnine višje kot v najbolj mondenih mestih. Vsakdanji boj za preživetje je tako hud, da si lahko odpočiješ le za nekaj minut, saj za vsakim posameznikom v vrsti na priložnost pridno čaka že drugi.
Negotova prihodnost
A globalni kapitalizem je v zadnjih desetletjih uspeval prav zaradi vladavine prava in zaradi močnih, neodvisnih in nepristranskih sodišč. Hongkong je trenutno v nekakšnem prehodnem obdobju, kot posebna upravna regija Ljudske republike Kitajske vsaj formalno ohranja specifičen pravni red, ki temelji na vladavini prava. Veljavnost hongkonškega temeljnega zakona je zagotovljena vsaj do leta 2047, po tem datumu pa nihče dobre ne ve, kakšna bo oblast v regiji. Mesto se je zato v zadnjih desetletjih razvilo v eno najbolj uspešnih globalnih prestolnic. Zasebne korporacije in finančni skladi so prav zaradi stabilnega mestnega sistema, temelječega na vladavini prava, kovale visoke dobičke. Od tega, na katero stran se bodo postavila najmočnejša hongkonška podjetja, je odvisno, kakšna bo prihodnost svobodomiselnega mesta.
Hongkonške oblasti sicer skušajo mestni sistem v zadnjih letih približati tistemu nekaj kilometrov čez mejo v Shenzenu, kjer namesto vladavine prava velja gola moč mogočnega totalitarnega režima. Res da tudi v Ljudski republiki Kitajski formalno varujejo človekove pravice, predvsem ekonomske in socialne, a oblastveni nadzor sega v vse pore javnega in zasebnega življenja njenih prebivalcev. Prebivalci zato sedaj od hongkonških oblasti zahtevajo popolno reformo zakonodajne veje oblasti, da bodo lahko volili vse predstavnike v zakonodajnem svetu in ne le polovico kot do sedaj. Če hongkonške oblasti mislijo resno, morajo izpustiti mlade politične zapornike in, kot jih pozivajo Združeni narodi, izvesti neodvisno in pošteno preiskavo policijskega nasilja.
Prihodnost mesta in njegovih mladih ljudi je negotova, morda celo že zelo mračna. A nekaj je zanesljivo: pogumni mladi ljudje ne bodo brez množičnega upora dopustili, da bi kitajske oblasti omajale vrednote ustavne demokracije in vladavine prava. Harmonična družba pač zahteva vladavino prava in ustavno demokracijo.
