Honecker+Ribičič+Kučan = ‘protifašistični zid’ in ‘najbolj odprta meja’ v Evropi

47

H_R_KPred časom je nemški novinar napisal prispevek: Berlinski zid – življenje z lažjo. Berlinski zid označi kot sramoto komunizma. Po sovjetski blokadi Zahodnega Berlina leta 1947 in delavski vstaji leta 1953 je iz Vzhodne Nemčije pobegnilo skoraj dva milijona ljudi na svobodni Zahod. Zato sta Walter Ulbricht in Erich Honecker predlagala izgradnjo zidu skozi Berlin. Še junija 1961 je Honecker na tiskovni konferenci zatrdil, da nihče nima namena graditi zidu. 13. avgusta 1961 so zid že gradili.

Nato je sledila druga znamenita Honeckerjeva laž. 3. oktobra 1961 je izdal zloglasni ukaz o streljanju na begunce, ki so bežali iz Vzhoda na Zahod. Potem pa je Berlinski zid razglasil za »antifašistični obrambni zid« pred teroristi z Zahoda. Podobnih laži je poln tudi titoizem. Imeli smo npr. ukaz za streljanje na begunce, ki so bežali iz Jugoslavije na Zahod do razpada režima, čvekalo pa se je o »najbolj odprti meji v Evropi«.

Laž o Kočevskem Rogu

Dne 20. oktobra 1994 je bil na 21. seji parlamentarne Preiskovalne komisije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti zaslišan Mitja Ribičič, po drugi svetovni vojni drugi človek slovenske tajne politične policije, kasneje pa notranji minister in celo predsednik jugoslovanske vlade.
Ignac Polajnar je vprašal: “Ali je vrh slovenske Ozne vedel za povojne množične poboje v Kočevskem Rogu, v Laškem, v Mariboru in še kje?”
Mitja Ribičič je odgovoril: “Ne.”
Maja 2005 so kriminalisti Ribičiča ovadili zaradi sodelovanja pri zločinih zoper človeštvo, vendar je bila nadaljnja preiskava preprečena s falzifikatom.

Dne 24. junija 1945 je podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj ukazal predsedniku vlade Ljudske republike Borisu Kidriču, naj pohitijo s »čiščenjem«, torej z množičnimi izvensodnimi poboji. Ta dan so odpeljali tudi skupino jetnikov, predvsem bolnikov, ranjencev in invalidov ter jih pobili v breznu Konfin I pri Grčaricah. Na seznamu je 88 žrtev in število žrtev je bilo potrjeno s prekopom leta 2006. In od 88 žrtev jih ima v arhivskih seznamih 86 zaznamek »glasom mape majorja Mitje«.

Bratstvo krvavih rok

Ribičiča je na laž postavil tudi njegov kolega v politični policiji Zdenko Roter, ko opiše trojico, ki je pripravljala sezname za ubijanje domobranskih vojnih ujetnikov in civilistov: »O odmevnih vlogah M. R. (Mitja Ribičič – op.p.) v prvih povojnih letih v preiskovalnih postopkih in likvidiranjih, vrnjenih ali ujetih domobrancev, On neposredno ne ve ničesar. Mu pa je pred svojim samomorom S. Vesel, mož Njene prijateljice Ljubice, zatrjeval, da sta bila skupaj v komisiji notranjega ministrstva, ki je leta 1945 selekcionirala ujete ali vrnjene domobrance. Komisijo naj bi vodil dr. V. Turnšek, takrat visok uradnik tega ministrstva. Razvrščanje in s tem tudi življenjsko usodo naj bi izvajali na podlagi »političnih karakteristik«, ki so jih dobivali iz okrajev oziroma občin« (Roter 2013).

Demonska mreža »bratstva krvavih rok« (Dežman 2004 a), ki deli soodgovornost za jugoslovanski genocid, tako seže od krajevnih pripadnikov »ljudske oblasti« do Josipa Broza. Čeprav kaže, da bodo titoistični zločinci ušli sodbi pravice, pa ne morejo uiti sodbi resnice. Danes je več kot jasno, da je Ribičič s slovenskimi tovariši poveljniško soodgovoren za najhujši zločin proti človečnosti na slovenskih tleh in prav tako je jasno, da je ukaz za to pobijanje izdal Josip Broz Tito, tedaj totalitarni gospodar Jugoslavije.

Titoisti in tifofili – torej akterji titoizma in njegovi zagovorniki skušajo na vsak način preprečiti odkrivanje zločinov titoizma in obenem ohraniti svoje položaje v simbolni spominski krajini. Spopadi zaznamujejo slovensko javno, strokovno, politično življenje in so ena od značilnosti slovenske dolge tranzicije iz totalitarizma v demokracijo.

Joe Bonanno – častni mafijaš

Zdenko Roter je ne samo z zgornjim odlomkom povedal nekaj skrivnosti skrivnostne združbe, ki nas še vedno vleče za nos in se zabava na naš račun. Njegova knjiga Maske so padle je nadvse sorodna tisti, ki jo je napisal Joe Bonanno, dolgoletni mafijski šef. Leta 1983 je izdal biografijo z naslovom Častni človek. Njegov opis mafijskega življenja je bil dragocena pomoč preiskovalcem, da so ga končno spravili za zapahe.

Tudi Zdenko Roter je v svojih spominih Maske so padle zapisal cel kup zanimivosti o življenju v komunistični mafijski družini. Tudi on se predstavlja kot pomemben šef in nam prodaja svojo mafijsko kariero kot primer spodobnega življenja. Vendar, če upoštevamo samo zgornje podrobnosti o zločinski odgovornosti Mitje Ribičiča in tovarišev za izvensodne poboje, se je s svojim molkom v času, ko se je odločalo o tem, ali je Ribičič poveljniško odgovoren ali ne, zapisal med sostorilce z zakrivanjem zločina in ščitenjem zločinca.

Milan Kučan – zakaj mu niso nič povedali?

Ko je Roman Leljak vprašal Milana Kučana, kaj neki so počeli na neki seji, po kateri je bil umorjen 26-letni Hrvat Stjepan Crnogorac, je bilo vse tiho. Tako tiho kot je bil dolge dni po objavi Leljakovega vprašanja Milan Kučan, se je po objavi knjige Igorja Omerze o ugrabitvi Bate Todorovića zavil v molk Janez Zemljarič. Tudi v primerih Crnogorac, Martinović … ne zna povedati kaj prepričljivega (ne pozabimo, da se je Danila Tuerka v zvezi z bomobnimi napadi na Koroškem branilo tja do izgubljenega arhivskega referenduma). Zgleda tako, kot da bi oba velika šefa pozabila, kaj si je lahko v totalitarnem titoizmu privoščil šef partije in kaj šef politične policije. In nekako se zdi, da sta pozabila tudi to, kdo je komu ukazoval. Nekako nihče ni nič vedel, nihče ni nič ukazal. Verjetno se bosta, tako kot Ribičič z morilsko druščino, začela sklicevati na maršala Tita, ki da je menda za vse odgovoren.

Tako kot vemo, da je policija do konca nadzirala tako prikrita morišča in grobišča kot tudi sorodnike umorjenih, tako je jasno, da nihče od poveljnikov povojnega genocida na slovenskih tleh ni dal ne sebi ne svojim podrejenim odveze za to, da bi povedali, kje so pobijali katere skupine žrtev. Npr. ob pripravi t.i. spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu se je verjetno cela druščina morilcev, ki je vedela, da so na morišču in grobišču Pod Krenom pokopani južnjaki, privoščljivo hahljala. Šele Mitja Ferenc s sodelavci je z arheološko metodo odkril, da so Slovence pobijali pod Macesnovo gorico.

Niti za svoje komunistične tovariše, ki so jih obsodili v stalinističnih dachauskih procesih, niso hoteli in nočejo povedati, kje so jih zagrebli. In to ostaja »protifašistični zid« molka, obenem pa tudi zid sramote slovenskega titoizma. Če ne bodo povedali, kje so ubili in zagrebli Stjepana Crnogorca, potem še vedno stojijo za tem zidom in ga krčevito branijo. Zato se je v slovenski tranziciji zgodilo, da so titofili, namesto da bi reševali socializem, vso energijo porabili za skrivanje zločinov in obrambo zločincev. Ali če sklepamo po domače: Ribičič je Kučanov boter in Roter je Kučanov boter. Kaj lahko dva lažniva botra naučita svojega naslednika? Da postane tak lažnivi kljukec kot sta onadva.

Na jugoslovanskih mejah proti Zahodu so pobili več beguncev kot na Berlinskem zidu. In še bolj goreče so skušali braniti ideološki »protifašistični zid« z »najbolj odprto mejo v Evropi«. To je bil »protifašistični zid« proti vsem, ki so zahtevali samostojno in demokratično Slovenijo, vsem, ki so odkrivali zločine in slabosti titoizma. In ta zid so in očitno bodo do svojega klavrnega zgodovinskega poraza branili tudi Kučan, Roter, Zemljarič in še dolga vrsta partijske družine, ki je do kosti oglodala Slovenijo.

Pa vendar bodo tisti, ki so jih tako zagrizeno preganjali, ostali zapisani na svetlejših straneh zgodovine kot druščina s temne strani meseca. Koga bodo brali čez desetletja, če ne Angele Vode, Ljuba Sirca, Cirila Žebota, Draga Jančarja, Jožeta Pučnika in množico še neodkritih, pa vendar zmagovitih upornikov in osvoboditeljev. Ali kot je zapisal Igor Grdina ob slovesu Mitje Ribičiča: »Draga skrb za odročnost arhivov je bila v bistvenem smislu zaman.«

Foto: Wikipedia

47 KOMENTARJI

  1. O poteku povojnih pobojev in o tem, kdo jih je ukazal in izvajal ter kaj je kdo vedel v zvezi z njimi, lahko marsikaj pove tudi nekdanji predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik, s katerim sem se o teh vprašanjih pogovarjal septembra lani na sedežu ZZB NOB.

      • Z Janezom Stanovnikom se nisem pogovarjal kot novinar, ampak kot dejaven državljan in sodelavec Socialne akademije. Iz spoštovanja etike medosebnih odnosov ne nameravam javno govoriti o vsebini tega pogovora.

        Če bo kdo drug želel kaj izvedeti, se bo moral sam potruditi. Hotel sem samo povedati, da je gospod Stanovnik kot še živeči partizan in visok funkcionar nekdanje države izreden vir informacij, o čemer sem se sam prepričal.

    • Spošt.Mario!
      Lepo, da poveste.Sliši se pa pravljično.
      Hvala Vam za srčno sporočilo.
      Dejanskost je pa, na drugi strani slovenskih dvanajstero zidov, zazidana z najdebelejšim trinajstim železobetonskimj vibriranim zidom.
      Stanovnikov Janez ne bo ničesar povedal.To je najtrdnejša verjetnostna teza.Utemeljujem:
      Nekdanji krščanski socialist Janez je debelo izdal partijskega tovariša Edvarda Kocbeka in njegove tovariše in prestopil med komuniste v začetku vojne,pred mesarskim partizanskim klanjem nasprotnikov,Vaških stražarjev ,jeseni 1943.Vse za oblast torej in za privilegije, ki mu kapljajo z bogato obložene umazane mize tudi, zdaj, v obliki brezplačnega bivanja v domu, brezplačnega prevoza, pišejo tako.Kot na Kubi, a ne?
      Že desetletja ga spremljamo na njegovi bleščeči karieri
      in tako smo ga lahko videli biti tudi pri maši na Sveti gori, kjer je iskal novih potrditev svojega zablojeno zahojenega življenstva.
      Zdaj pa sporočilo:
      Čaka ga huda spoved.
      Ne bo veljavna, če se ne bo spovedal živemu in mrtvemu rodu Slovencev.
      Četudi dobi odvezo grehov od usmiljenega duhovna, le ta ne more biti veljavna.
      Takrat, dragi Mario, mogoče, bo povedal, kar mora.
      Da si razmasti svojo kosmatinsko dušo tukaj na Zemlji, preden zakoraka z velikimi brki, nič več kakor našemljeni in ponarejeni oče naroda pred Stvarnika.
      To najbrže dobro ve njegov prijatelj, ki mu pripravlja, morda, upajmo, naslednjo Sveto mašo.
      Ne več na Sveti Gori, ki je lepa, zgodovinska, trpljenska, ampak preveč daleč od Problema, na pesniško naivno dušnoranjeni in ogoljufani Primorski.

      Sveto mašo za svojo vsenarodno veliko spoved, bi brkati Janez moral za svoje in za narodovo očiščevalno katarzo
      premakniti proti srcu Slovenije, v nederje narodovega nesporazuma, zamejenosti, napuhovske oblastiželjnosti
      in kajnovskega zločinstva druge vojne.

      Tam, na sredi slovenske traume in tleče hude in neskončno krivične bolečine, stoji podružnica exjugoslovansko svarilnosporočilne medjugorske Matere Božje.Marija na Kureščku je bila uničena in nato nazaj postavljena po dolgih desetletjih po Marijini direktni prošnji neverjetnemu človeku, slovenskemu patru Piju.Kureščanska KRALJICA MIRU čaka natanko Janezove dolge spovedi in čaka njegove megaprošnje za odpuščanje ranjenemu narodu Slovencev.
      Janez, še je čas.

      Poleg Marije in naroda Slovencev, pravim, ga čaka na tem močnem kraju, na njegovem Kureščku.Oče Špelič.
      Upam, da, bodoči blaženi.
      Zelo ga bo razumel.Nihče tako.
      Bil je partizan, bil je miličnik in od srede svojega življenja dalje svečenik svojemu Stvarniku. Karizmatični in stigmatično krvaveči, trpeči oče Špelič, ki zdaj pri Božjem prestolu izpričuje redko možno edinstveno upanje Slovencev za vsenarodno spravljenje.

      O tej možnosti in o redkem, izjemnem in mogočem poslanstvu Stanovnikovega Janeza sem že pisal. Zdaj drugič in upam,da oba, tudi spošt.pater,g.Knaus kaj bereta in, morda pripravita eno največjih presenečenj, ki se je dogodilo slovenskemu rodu v zgodovini od Črtomirovega Krsta naprej.Recimo.Upajmo.
      Janez, najdi in izpolni svoje dopolnjeno poslanstvo.
      Nekdanji soborec, somišljenik in prijatelj Edvard Kocbek te čaka, prosi, na oni tihi strani dolge Večnosti!
      Bo še kdo prosil za to?
      Kar samo se ne bo zgodilo.

        • Gotovo je bil JS pri vas pri spovedi in vas zavezuje molčečnost. Potem tako napišite in se ne sprenevedajte. da Js vse ve, nam je vsem znano že dolgo, ne da bi bil pri nas pri “spovedi”…ne izumljajte tople vode !

          • Prav zanimivo je opazovati, kako so nekateri ljudje fiksirani na svoje predsodke, ideje, predstave, tako da sploh ne vidijo in/ali slišijo, kar jim nekdo napiše ali pove.

            Preberite vse moje besede še enkrat lepo počasi in skoncentrirano pa boste gotovo sami prišli do spoznanja, če sem duhovnik ali ne.

            Pa hvala za kompliment 😉

      • Močne besede, ampak se strinjam z njimi. Ironočno je, da bi lahko en težek grešnik, če bi se zares spreobrnil, prinesel katarzo. Ne vemo, ali se je že kdaj spovedal ali ne, mislim pa, da bi pokora morala vsebovati tudi neko javno izpoved.

        Ampak vprašanje je, kako bi ga mi sprejeli. In kdo vse bi mu izpoved kompletne resnice poskušal preprečiti.

        • Ejga, dobr’r prebe’r še enkrat.

          Člouk Božji, dob’r gruntaš!
          V tem je vsa stvar.
          Je Božja. In je naša-uboga,človeška!

          Ko daš oboje skup, prideš do tega, kar pišem.
          Krasno! Si najdu zajca v grmu!

          Ergo, poglej:
          Janez gre lahko in bo šel k spovedi.
          Najbrže, morda ravno k patru Knausu, recimo.
          In, da se ne bosta, p’rjatla v svobodi prosvetljenega ekumenizma, tovarištva in liberalne vseljubezni spozabila preveč, jima pišem, da, naj, za Božjo voljo pri vsej Milosti, ki jima je ponujena, ne pozabita sledeče- še enkrat:
          Odveza grehov Janeza Stanovnika po nobenem duhovnu na Zemlji za časa Janezovega življenja ne more bit veljavna, če- in dokler Janez Stanovnik ne opravi svoje lastne spovedi pred narodom Slovencev!
          Jasno, kleno naravnost in naglas!

          Naglas in brez ovinkov.
          Tako naširoko in naglas, kot v Dražgošah!

          Potem:
          In bomo tiho.
          In bomo jokali.
          in bomo molili.
          In bomo peli!

          Peli bomo od veselja ob vrnitvi izgubljenega janca z brki!

          In z nami bodo peli zbori Angelov pri Bogu Očetu, sem prepričan, do meja razumne čustvenosti v prehodu do neslutenosti končne bližine vsebivanjskosti prav vseh svetov , ki jih je ustvaril On za vse Abrahamove rodove.

          Po razumevanju Jezusovih Evangelijev od vseh štetij človeških časov v vse dimenzije časa, štetega za vsa njegova Vesolja.
          Amen.
          In, prosim, pojte, Angeli, da najpreje osrečite Cankarjevega Ivana, da Slovenec ne bluzi več zgubljeno zjokan nad svojim rodom nič več!

  2. Odličen članek. Izvorno bratstvo krvavih rok je mafijska druščina, ki skupaj s svojimi potomci še vedno obvladuje Slovenijo. V največji meri je sad te mafijske druščine sedanja vlada. Zadnji dosežek pa je zloraba slabe banke za vnovično reševanje svoje udbomafijske elite. Ko bi se ljudje vsaj kaj zavedali, manipulirajo jih kot ovce prek svojih monopolnih medijev.

  3. Prav zaradi laži in necivilizacijskih standardov , kar je bil temelj bivše totalitaristične države, moramo biti previdni, koliko laži uporablja pri vladanju sedanja oblast.

    Posebej še, ker ne deluje odkrito, demokratično, sodelovalno in ker nasprotuje evropskim civilizacijski človekoljubnim vrednotam, kar se je že večkrat pokazalo.

    Zato je dolžnost opozicije in civilne družbe, da sproti in preventivno opozori na mišljenje in ravnanje, ki je v nasprotju z evropskim ustavnim pravom in civilizacijskim demokratičnim člkovekoljubnim standardom.

  4. Kaj nismo bili srečni leta 1991, ko smo izbojevali svobodno demokratično Slovenijo,sen tisočih let, ko smo rdečo zvezdo dali v muzej, kot spomin in opomin in v poduk mladim, da se morajo za resnico in pravico in normalno življenje še naprej truditi s spoštovanjem vrednot. Zadnji dogodki, ko ne more biti obsodb za tisoče pobitih, preganjanih in zastraševanih in pojavi zastav z zvezdo in borcev, ki rabijo UDBO za reševanje priviligiranih nam GOVORI, da moramo z LUSTRACIJO to jalovo početje komunistov,Udbovcev in borcev ter vojakov revolucije KONČATI, ker živeti moramo od DELA.

  5. Mediji bi morali javnost osveščati, kaj moramo storiti, da uveljavimo v slovenski skupnosti civilizacijske človekoljubne standarde!

    Tisti mediji, ki se temu izogibajo, ne opravljajo svojega plemenitega poslanstva !

  6. Bivši urednik glasila ZKS Komunist pere svojo vest. Kako so že rekli, poturice so bili hujši od Turkov !

    • O, ti reva! Sram te je lahko. Dežman je uvidel svojo zmoto in zato mu ne sežeš do gležnjev, ti prostovoljni suženj.

      • Zdravko !

        A je bilo zadosti, da je zmolil očenaš ali je moral zmoliti tudi zdravamarijo ? Koliko stanejo odpustki in kje se jih lahko kupi ?

      • Dežman ne trati časa za zdravkote, ki so že zdavnaj ozdravljeni.
        Dežmanov Joža skače čez vse in orje polja Gospodova,
        da bodo obrodila sad za vse.
        Spotoma pa mora puliti osat in kopati ljulko, da pšeno more odganjati spomladi ob času za vsako jesen, ki nam leti nasproti v časih kratkosti, ki nam je nametana za čas, ki nam je le v preizkušnjo za možno prhutanje vsevečnosti časov, ki nam niso dani niti, da bi jih povonjali v svojskosti rojeničnih sojenic nedoumevanja majhnosti zaplojevane človečnosti, ki nam ostaja uganka za vekomaj časov, ki sojeno jim je, da ne minejo.
        Vse dobro in radei se imejte!

  7. Odlična sinteza, g.Dežman!

    Megatično sporočilo izgubljenemu rodu Slovencev, ki še vedno tavajo po Ponterossu.

    UTRINEK SPOMINA. TUDI OPOMINA ZA DANES!Hvala.

    Vaše odlično pisanje je , po mojem, namenjeno tudi tistemu delu rodu prezadovoljnih, že stokrat nategnjenih Slovencev in državljanov z meje v Sežani, na Fernetičih in še kje v tistih švercerskih yugočasih.
    Vzhodnonemški so paralelno podobni, le da se oni drenjajo v Trabantu in so potovanjsko nekje, največ, na črnomorski Varni, v Zlatnih pjascih ali pa ob Prašičjem zlatem zalivu na Kubi.Ograjeni, varovani desetkrat, da bi ne skočili iz Honeckerjevega deutchersboljšoj rotter raja z trabantarsko
    zakajene Unten den linden berlinske avenije!

    Res, frenetično povedovanje vsem tavajočim samoupravljalcem, nekdaj, in še dandanes, med makaroni in kavbojkami iz Ponterossa ali Opčin, ni važno.
    Tistim, danes nostalgično jokavim ,ki ne morejo prehvaliti bednih vrečkarskih izletov med tednom, po šihtu, dol čez mejo.
    Vsem, ki še ne vidijo.

    Noro jim je bil, uiti za en dan v kapitalizem barv in prepolnih polic, bilo romantično in špasno, doživljajsko drenjati se in švicati, drenjajoč se na zadnjem zicu v crvenozastavinem fiču ter stiskati svoj šverceraj med ali pod nogami in biti brez ficka za kofe, s prazno denarnico v žepu.

    Jih pa ni nič sram, ko jih poslušam ali jih berem zdajšnje čase.
    Ni jih bilo sram, bedno oblečene in z plastičnimi boršami v rokah tekati čez tržaške uličice.

    Niso vedeli, da tam nekje, pisari kleni Slovenec, neki Boris Pahor, kandidat za stoletnika.
    Ni jim kanilo, da Lahi, policaji in cariniki niso hoteli
    spregovoriti besedice slovensko, če kaj, so bleknili kakšen Ajde, Idi ali Napred!

    Ni jih bilo sram in jim še zdaj ne kane, kako sramotno je bilo se riniti na plano iz zarjavelega in hripajočega z oljem napacanega, večno popravljanega fiča ali stojadinke.
    Jeli, drugovi? Šta imaš tamo vu vreči?
    Ajde, izlazi,van!Daj pasoš! Idi tamo! Kje su ti kajbojke, ajde, reci! Majke ti, gde ti je roba, pokaži lire, koliko imaš lira!!!!?

    Ne! Kakšen slab občutek, ma kje neki?
    Uoštja, saj to je kultura, folklora, multikultura, no!
    Kaj se grjste?Kobalovstvo.Lutkarstvo in hec na hec!
    Ma dajte no, kaj to…Pišmeuharija.
    ——————————————————-
    Da so takrat ujeli, ustrelili koga?
    Ma dajte!
    Kakega ustaša, kakega švercarja, to ja!

    Udbofonske novice po oštarijah so prinesle kako “zaupnost”
    in “tajnost”.
    Vse je bilo dozirano, načrtovano,domačijsko,prijateljsko-seveda in zahrbtno, lansirano, nadzorovano.Sporočano sproti in natančno pikolovsko.

    Mi pa smo se smehljali. Takrat.
    Potem pa se je počasi nabralo!

    Tako, kot se nabira zdaj.
    Zato, da pade, enkrat zagotovo, še tisti, tazadnji trinajsti betonskovibrirani slovenski kajnovski zid!

    Gospod, spoštovani ALIĆ, počakajte!
    Tega moramo sesuti Slovenci sami!
    Hvala Vam!

    Hvala, Vam, Gospod Dežman, da Vas imamo.

    • Jaz pa poznam enega pravega slovenca iz Šempetra, carinika, najbolj za*ebanega od vseh. Tako da @Frančišek, ne pljuvajte in zaničujte ljudi kar tako, brez veze, iz lastnega napuha!

  8. Primerjam prst, iz katere sta zrasli državi socialistična Jugoslavija in demokratična Slovenija.

    Prva je zrasla iz komunistične klavnice, ki je klala ljudi že med vojno, še bolj pa po njej. V tako imenovani svobodi. Socialistična Jugoslavija je torej zrasla iz prsti zla in zla spremljajočega nasilja. Prav zaradi tega, je zgodovinsko gledano, tudi kaj hitro propadla, saj taka zemlja ne dopušča trajnejših korenin.

    Nastanek države Slovenije je imel povsem drugo pot. Vsajena je bila v prst ljubezni do domovine, soljudi in spoštovanju moralnih vrednot. Njena temeljna oblika, je oblika demokratične države, kjer se spoštujejo resnica, pravičnost, delavnost in svoboda vsakega posameznika.
    Ker je bila vsajena v tako prst, ima tudi dolgo prihodnost.
    Slovenci, ne ustrašimo se trenutne oblačnosti, ki je podobna ponovitvi jugoslovanske preteklosti. Tudi to bo kmalu za nami. Potrebujemo le nekoliko poguma in prizadevnosti.
    Hvala g. Dežmanu in vsem tem, ki že dolgo vztrajate z zavihanimi rokami.

  9. Kako je Slovenija zastrupljena, se lepo kaže ob zadnji gonji proti Janši ob njegovi izjavi o “opankarskem žurnalizmu”. Izjava, ki bi ji lahko pripisali ironijo ali morda kvečjemu cinizem, je dvignila toliko “teatra”, da človeka zajame strah. Po mnenju “izvoljenega” novinarskega društva so takšne izjave nevarne. Pravoverni mediji (in na žalost tudi taki, ki jim tega ne bi pripisal) se bodo utopili v blatu zgražanja.

    To, kar pišejo in poročajo mediji o Janši, pa je vse popolnoma normalno? In niti malo nevarno? Janša bi moral molče prenašati teptanje njegovega dostojanstva, še več, poljubljati bi moral noge, ki ga brcajo.

    Jaz mislim, da so maske dokončno padle, medsebojna toleranca je padla na ničlo. S svojimi bolanimi socialističnimi idejami (ki pa so le Potemkinove vasi v neusmiljenem boju za oblast) se igrajo z našimi živci. Zato je resnica nujno potrebna. Gre za to, da so Slovenci srbske narodnosti večinoma na strani Jugoslavije, Tita in komunističnih sil. Takšni kot so, ne le da ne prenešajo Janše, postajajo agresiven protislovenski element.

    Meni je popolnoma jasno, kaj se dogaja. Približuje se neizprosna resnica. Ta Dežmanov članek je nov kamenček v mozaiku resnične resnice.

    • haha, srbske narodnosti??? oj, čista slovenija. Da te ni sram, ob Kardelju, Kučanu, Dolancu, Zemljariču, Ribičiču, pa ti je res treba naštevat! Samo nacionalno čistunstvo nam zdaj manjka, da zanetimo državljansko vojno, do iztrebljenja.

      • Zdravko, ne vidiš kdo neti državljansko vojno? Ali demokratično usmerjeni ljudje sploh lahko izgovorijo kakšno besedo, da jih ne bi medijsko linčali? Res ne vidiš, kaj delajo iz Janše? Jaz sem tu Slovence srbskega porekla povezal s komunistično kontinuiteto. To sem storil na podlagi iskustva in opažanja, skratka empirike. Če ti tega ne vidiš, očitno ne hodiš veliko iz hiše. Sam še nisem spoznal nobenega nekdanjega “brata” z juga, ki bi podpiral SDS ali NSi in ki se ne bi neprimerno izražal o cerkvi.

        Če ti poznaš koga, mi sporoči. Ne verjamem. Zakaj imajo tako odklonilen odnos do demokratičnega pola, mi niti približno ni jasno. Najlažje si to razložim tako, da gre za programirano zmanipulirane ljudi. Če bi po razpadu komunističnega sistema komuniste preprosto spodili (preko volitev oziroma lustracije, da ne bo spet kakšne pomote, Zdravko), bi se vsem, tudi prišlekom, godilo veliko bolje. Lahko bi sprejeli slovensko državljanstvo, lahko pa bi se odločili tudi za kakšno drugo pot. Skratka, mene pri Srbih in drugih narodih, ki so si v Sloveniji ustvarili dom, moti ta pošastna naivnost v njihovi veri, da jim komunisti hočejo dobro. Samo zlorabljajo jih. Janša, jaz in podobni jih spoštujemo!
        Sicer pa, Zdravko, nekaj s to svojo otročjo prenapetostjo!

        • Ne bluzi. Poznam kar nekaj Srbov in drugih, pa nobeden nima nič proti cerkvi, so spoštljivi. Glede na to, da jim Janša govori opankarji ali pa trenirkarji, ni čudno, da ga ne marajo. Zaradi njegovih bedastih izjav ga tudi jaz čedalje manj maram (pa sem ga do sedaj vedno volil).

          Mislim, da naši bratje z juga niso nič bolj zmanipulirani kot ostali Slovenci.

          • Ne bljuzi ti!
            Kaj vse so pa Janši doslej že izrekli?
            A to ne šteje.
            In če ne šteje, zakaj ne šteje?
            Tepec!

          • Rabijo sovražnika, zato so si ga naredili iz Janše. Janša jim je pa v pomoč, zato ker vedno izreče kakšno bedarijo. Fraza “opankarski žurnalizem” je prava zlata jama za piarovce. Janši pa ne prinese niti enega dodatnega glasu.

          • Glej, člouk, bodi natančen.
            Jaz razumem tole takole:

            Kolikor vem,ni rekel ali zapisal, da je kdorkoli opankar.
            Mislim, da je način pisanja nekoga označil tako.

            To pa je tako, kot, na primer, da sosedu, ki gre po ulici rečem, da hodi kot kakšen gozdar.Torej hočem povedati, da ima težko,utrujeno, počaso, itd…hojo.

            Nič žaljivega zdaj sprevračajo in nabijaško potencirajo do pekla!
            “Ima elemente sovražnega govora…itd”
            To je čista zloba, nabijaško laganje , ker cilj ,ki ga želijo doseči posvečuje vsa sredstva, ki jim padejo na pamet!OBUP.

            Na drugi strani pa Agitprop 571 težkokalibrskih izjav in žaljenj drugačemislečih s strani Makarovićeve povzdigujejo na piedestal svobodomiselnosti in iskrive hudomušne korajžnosti ter svobodoljubja!

            Agitprop 571 tako krši Jezusovo svarilo, da naj mu ne kvarijo njhegovih Otrok!

            Otroci smo vsi, ne glede na leta, ki vanj in v Postavo njegovega Očeta verujemo.

            Katastrofa neodgovornosti in napeljevanja
            k grešnim mislim in dejanjem nizke civilizacijske nevrednosti in oviranja napredovanja človeštva!

            In to ,kar delajo Janezu Janši slovenski mediji je civilizacijski škandal in odsev aparthajdovske nastrojene hujskaške in zlobne protičloveške nekulture!

            Točno zato, ker je Janez Janša strpen, multikulturen in matrično pozitivno samovzgojen in vrhunsko odgovoren človek in voditelj ter državnik, je gabrovo bruno v očesu sistema nekulture in podsistema kulture smrti, na katere podstati je prvi zgrajen!

            Ta, hudo populistično negativizacija drugačemisklečega predstavnika približno 300.000 volilcev, ki kulturo življenja poznajo, uveljavljajo in zagovarjajo, vedno leti na Janeza Janšo in ga razčlovečuje!Negativci pod zvenečimi imeni
            svojih levih strank in koruptivno podkupljenih medijev in novinarjev z zlemi naklepi, zelo pozabljajo na somišljenike in podpornike Janeza Janše.
            Pozabljajo, da protičloveško, nekulturno in aparthajdovsko razčlovečujejo tudi nas, njegove volilce.
            Niso odgovorni in ne spoštujejo osnovnih
            zahtev civilizacije napredka in miru med ljudmi!
            Odgovornost pa je huda stvar, ki za seboj vleče hudo sled in stalno opominjanje, da bo treba odgovarjati za vsako Misel in za vsako besedo!Za čisto vsako!

            In še ena zelo pomembna je, ki je popolnoma spregledana v javnem življenju.
            To je, da bo še posebej odgovarjal vsak, ki pridi naše otroke!
            Jazus je bil pri tem močno jasen.
            Kogar zanima, naj odpre knjigo vseh knjig.

      • Zdravko.
        Člouk Božji!
        Pokorno javljam, da nikogar nisem grdil v zgornjem
        zapisu.Cariniki so tako govorili.In italijanski in jugoslovanski.Meni so govorili.Nisem povzel po nikomer.Še manj sem si izmislil.Na začetku sestavka sem z velikim črkami napisal, da pišem o Spominu in Opominu.Opominu tistim, ki jokavo
        obujajo spomine na skrajno ponižujoča torbičarska ali pa polivinilvrečkarska nakupovanja “na kapitalistični strani civilizacije” takratne Evrope.Jokavci za nekdanjo jugovino ustvarjajo lažnjivi vtis, kako, da je bilo lepo in fajn.
        Jaz pa povem, da temu ni bilo tako in, da je bila na naši strani socialistična bedna beda, ki je navzven do Italijanov in Avstrijcev bila pokazana do obisti ravno z našimi “dovoljenimi” nakupi in potovanji, ki jih vzhodnjaki za železno zaveso pač niso imeli.
        In drugo, žalostno.
        Da iz Lucijanovega, čisto pozitivnega sporočila, mnenja skuješ tako prevrnjenost, je grozljivka.
        Daj, skuhaj si čaj iz mete in nakapljaj si baldrijanovih kapljic, da se umiriš.Škoda.
        Ne, da si usekal mimo, to ni važno.Tvojega reagiranja me je strah.Daj, obrni na dobro in prisrčno stran.

        • Ne vem česa si se ustrašil v mojem komentarju?
          Kar hočem reči je, da če vam je bila srbski carinik najslabša stvar od Juge, potem sploh ne razumete kaj se nam je zgodilo leta ’45.
          Če mislite da so bili nakupi v Trstu in Gradcu tisto najbolj ponižujoče od Juge, potem sploh ne razumete nič. Potem vas šele čaka ponižanje.

          • Ja, dragi Zdravko!

            Kuga’s pa don’s hud’ga pojedu al pa popiu?

            Okamalora, kakšne extremitete.

            Bila je zgodbica o splošnem cariniku in o nakupovanju.
            Nikjer nisem naznanil, nakazal ali meril na to, da je bilo prvo ali drugo neka maxima.
            Zgodbica je mali puzzle velike sestavljanke, nič več.
            UTRINEK ali ZVEZDICA, sem napisal.
            S tem končujem to jarokačo kačonsko z Vami, Zdravko.Končajva današnji krasni dan ,ki se nagiba v sneženo zimo, ki bo pokrila drek spomine iz cikla moje ,tudi nostalgične, tudi lepe dobe (sem ter tja in kdaj pa kdaj, seveda) v Brozovi Armijskomiličniški Udbolandiji.
            Zdravo, pa vse dobro!Bom dia!
            Mirno spanje,Zdravko.

          • … obujajo spomine na skrajno ponižujoča torbičarska ali pa polivinilvrečkarska nakupovanja…
            ==================
            Vi se kar z vremenom ukvarjajte.

  10. Ko rdečim bratom, ki jim že bije: “Ding – dong,” zmanjka argumentov, jim ostaneta le še argumenta ad hominem in ad baculum.

  11. Hvala, g Dežman!

    Svoj čas sem skoraj mesec dni preživel na teritoriju bivše DDR (dežela Brandenburg) in opazoval dolgoročne posledice Berlinskega zidu. Takrat me je zadel izraz “Antifaschistischer Schutzwall”.

    http://de.wikipedia.org/wiki/Antifaschistischer_Schutzwall

    DDR je sramotni in smrtonosni zid (oz. celotno mejo z BDR) preimenovala v zid, ki da brani pred fašizmom. Totalitarni režimi imajo monopol nad besedo in se z njo lahko z poigravajo do absurda – ki bi se mu smejal, če ne bi bilo naokoli toliko mrtvih. V Jugoslaviji je podobno pervertirana beseda – za katero lahko rečemo, da je soustvarila morijo v prvi polovici devetdesetih – bila “bratstvo in enotnost”.

    Justin Stanovnik govori o “totalitarni poškodovanosti naroda”, ki se odraža v “poškodovanosti jezika”. Mislim, da je najbolj poškodovan poklicni lažnivec, ki v imenu režima načrtno uničuje jezik, komunikacijo, medije; a poškodovana je tudi žrtev – državljan, ki leta in leta posluša režimsko propagando, se ji deloma upira, ji deloma podlega.

    Posamezniki in sistemi, ki smo bili tarča režimske propagande, preverimo najprej svoj jezik, svoje vzorce. Presenečeni bomo, koliko sledi je pustila v nas vsakodnevna totalitarna laž. Recimo: ko smo tiho, morali pa bi biti glasni; ko uživamo v konspirativni komunikaciji; ko lažemo državi, ker pač ona laže nam;…

    • Zanimivo.
      Lepo.Moja izkušnja skozi več bivanj po teden dni v DDR,
      govori spominjaje se podobno, kot navajate.

      Največkrat sem bival v hotelu čisto blizu brandenburških vrat, če sem bil v Berlinu.In to je bilo fascinantno.

      Dva svetova, eden poleg drugega.
      Iz višjih nadstropij hotela se je dobro videlo vibrantni
      in ustvarjalni multibarvnini življenski utrip zlega kapitalističnega sveta.
      Jaz pa sem bival v svetu napol popravljenih temnih in zanemarjenih palač, blokov in pustopraznih trgovin z vsemogočnimi belimi napisi na nemogoče velikih transparentih, obešenih nad cestami ali namalanimi
      na grdavšne panoje.Polno nekih groznih in bojevitih spomenikov.
      In-ljudje? Kot iz pošastnih filmov iz sveta po apokalipsi.Mrki,resni,praznogledajoči.
      Delavci, poslovneži v tovarnah pa narejeno nasmehnjeni
      čez svoje resnobne maske.Osladno orwellowsko narejeno priskutno ugajalno govorjenje…groza, groza.

      Ceste polne smrdečih ropotajočih Trabantov in Wartburgov….joj,joj

      AMPAK, gospod Cestnik! Imel sem to srečo, da sem DDR videl mnogo let kasneje in doživel ljudi, ki jih je iznakazil duševno in psihosocialno!Nemec-ki ni Nemec, ki ga poznaš iz zahodne strani države!Pošastno, ko vidiš, slišiš, pa ne moreš ne dojeti, še manj verjeti!

      To so bili Nemci(DDR), ki so bili izmaličeni, da rečem tako, skratka spremenjeni, da so buili kot ljudje, ki sem jih srečaval v poslu v drugih vzhodnih deželah.V Romuniji, Bolgariji, Rusiji, Madžarski-pošastno, ko prepoznavaš, kako je sistem zdeformiral različne narode v neke pokvečene polinvalide, ne vem, podobe iz Orwellovih robotiziranih, podobnih,voščenih ljudi!
      Bog nas varji!

      • Jaz sem živel v Brandenburgu na podeželju. Nekatere vasi pol prazne, na dvorišču kmetij si lahko videl koprive in zarjavele pluge, družabnega življenja malo, vaški bifeji – skoraj hiša strahov, v cerkev ne hodi praktično nihče (razen katoličanov), ko srečaš koga na sprehodu, ti ne odzdravlja,… Malo sem dramatičen, ampak tako je bilo pred več kot desetimi leti. Zdaj je verjetno drugače.

        To stanje je naš tamkajšnji pater opravičeval z dediščino DDR (nikoli ne veš, kdo dela za Staatssicherheit – Stasi), s prusko mentaliteto in z prevelikim šokom ob združitvi z BRD.

        • Spoštovani g.Cestnik!Hvala za dodatek k razumevanju vaše dobe. Sam sem tja potoval v prvih letih osemdesetih, posnel kar nekaj diaspominov o črno skurjenih kamnitih zidovih berlinskih palač in cerkva-ne vem, če niso splesnili v kovčku.
          Vrnil pa sem se, ne v Berlin, pač pa v okolico Leipziga pred desetimi leti in bilo je kaj videti in slišati.Največji vtis pa, kot rečeno, ljudje!
          Imel sem srečo, da sem videl veliko sveta in vzporejanje ter primerjanje je porodilo res krasne izkušnje in fantastično zavedanje sveta.
          Hvala Vam za izmenjavo besedovanja.
          Srečno in vse dobro!
          Prihaja sneg,ljudje; lepo bo!

    • Kljub vsemu, kljub veliki totalitarni poškodovanosti, blagor Nemcem vzhodnega dela.
      Komunizem je pri njih prišel in odšel skupaj s sovjetsko okupacijo.
      Po padcu zidu so bili dobesedno potopljeni v pravni red zahodnega dela. Nedavno so podaljšali lustracijske ukrepe. V torek je ustavni sodnik Zobec postregel s podatkom, da je leta 1994 na vzhodnonemških sodiščih delalo 9,2 odstotka (!!!) sodnikov iz socialistične ere …
      Kje je naša Zahodna Slovenija, da bi nam pomagala?!

  12. Beseda opankar označuje izključno Jankoviča.

    Torej izraz opankarski žurnalizem pomeni lezenje Jankovilu v r***.

    • Verjamem. Vendar bi Janša moral vedeti, da so Jankoviča izglasovali predvsem ali tudi Slovenci. Sam poznam kar nekaj navdušencev, pa niso čefurji.
      Slovenci bomo morali sprejeti lastno nepopolnost, ker to kar imamo sedaj, gre samo še na slabše.

  13. Dežman je pred dnevi na predavanju povedal, da so titoistični komunisti pobili na SFRJ berlinskem zidu preko 450 civilistov.

    Nemški DDR komunisti stalinsitičnega tipa pa so postreljali 100 bežečih civilistov. V glavnem lačnih in obupanih delavcev.

    Zadnjega so v Holmcu ustrelili junija 1991, bil je iz Šri Lanke.

    Toliko o zlaganem in zločinskem titoizmu.

Comments are closed.