Homilija: Luknjičaste posode z zakladom

0

pouring-milk-in-the-glass-on-black-backgroundSveti Pavel je nekoč dejal, da imamo svoje zaklade v lončenih posodah (2 Kor 4,7). Jaz bi k temu dodal, da te naše življenjske posode niso samo lončene, torej krhke, ampak da so tudi močno luknjičaste. Vsako jutro se nam te posode sicer napolnijo s še enim dnevom. Vsak dan sproti nam je zaupano življenje, vsak dan sproti smo obdarovani z imetjem in premoženjem, ki ga imamo. Vemo pa, da bodo zvečer te posode spet prazne. V vsakem primeru. Ne glede na to, ali bomo to vodo za kaj porabili ali jo bomo poskušali čimveč zadržati, je na koncu ne bomo imeli nič več.

Ni treba biti posebno moder, da pridemo do ugotovitve, da se jo potem splača uporabiti, dokler jo pač imamo. Da jo porabimo za to, da je nekaj popijemo sami, da z njo zalijemo vrt, da damo piti tistim, ki so žejni, da z njo umivamo noge in roke in obraz ali še kako drugače. Da si s to vodo pridobimo cvetlice in prijatelje in da se z njo in zaradi nje naučimo odpuščanja, dobrote in ljubezni.

To je modrost preudarnega oskrbnika, ki nam ga v zgled, kako naj ravnamo s svojim življenjem in s svojim imetjem, postavlja Jezus: da s kopičenjem premoženja nekaj izgubljamo in da s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker ga na koncu ne bomo imeli nič več, imeli pa bomo to, kar bomo zaradi življenja in premoženja postali.