Homilija: Do utrujenosti

0
298

molitev… kako morajo vedno moliti in se ne naveličati. (Lk 18,1)

V življenju je nekaj res težkih stvari. Težko se je učiti. Težko je vzgajati. Težko je zapustiti staro in začeti novo. Težko je priznati poraz. Težko je odpustiti. Težko je moliti. Težko je imeti rad.

To so težke stvari, ker jih ne dobimo kot večino stvari v našem svetu. Zanje je potrebna dolga pot, veliko žrtev, odpovedi, trdo garanje, tudi veliko porazov in neuspehov in obupanosti, potrebno je delo do utrujenosti. Do utrujenosti telesa in duha.

Ampak ravno zaradi tega so težke stvari prave in so pomembne. Zato je za naše življenje garanje zelo pomembno. Da je delo do utrujenosti, da je molitev do utrujenosti, da je ljubezen do utrujenosti zelo pomembna. Pa ne zato, da bi se zaradi nje uničili, temveč zato, ker ravno v tem delu, molitvi, ljubezni do utrujenosti človek res rase, res zori. Spreminja se. Ker v sebi čisti in spoznava, kaj mu je res pomembno. In ker to v tem garanju tudi postaja.

Zato je potrebno in vredno upati, verovati, ljubiti do utrujenosti. Ker skozi težke stvari res upamo, res verujemo, res ljubimo. Ker utrujenost potrebujemo, da vemo, da smo dali vse. Kdor pa vse da, tudi vse dobi. Skozi težke stvari postajamo vredni stvari, za katere živimo. Skozi trud in trdo delo se uslišujejo naše prošnje. Skozi težke stvari vzljubimo in se odločimo za življenje.

Človek namreč postane človek samo skozi te pomembne, težke in naporne stvari. Samo skozi stvari, ki ga preizkusijo. Ker so to stvari, ki mu povejo resnico. In samo, ko vemo resnico, lahko naredimo korak naprej. Samo tako lahko zrasemo.

Zato je škoda našega življenja za stvari, ki niso težke. Ker prav zaradi njih spoznamo, da niso pretežke.

 

Prijava

Za komentiranje se prijavite