Avtor: Matej Kovač. Vir: Finance. Dobri nameni pri uporabi javnih sredstev za spodbujanje rasti niso dovolj, če zanemarijo vpliv spodbud na odločanje in ravnanje posameznika.
Zaklinjanje, da mora gospodarska politika evropskih držav čim prej zagotoviti gospodarsko rast, je vse glasnejše. Jeffrey Sachs v odzivu na izide francoskih in grških volitev pravi, da je treba preseči izključevanje med zavzemanjem za finančno strogost in zavzemanjem za večjo gospodarsko rast.
Predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi se je zavzel za to, da bi morale po fiskalnem paktu evrske države skleniti še pakt za rast z desetletno vizijo pretvorbe Evrope v bolj mednarodno konkurenčno gospodarsko okolje.
Kako naj država pospešuje rast?
Sachs vidi vlogo države v pospeševanju gospodarske rasti predvsem pri vlaganju v izobraževanje in v dokapitalizacijo bank, a denarja za opravljanje teh nalog naj države ne bi dobile s povečevanjem proračunskega primanjkljaja, ampak s povišanjem davkov.
Pravilno ugotavlja, da pospešeno vlaganje mediteranskih držav v infrastrukturo v preteklosti ni naredilo nič za večjo konkurenčnost teh gospodarstev, pri tem pa zanemari veliko verjetnost, da bi se tudi intenzivno vlaganje držav z neustrezno politično in gospodarsko kulturo v izobraževanje prav tako končalo z obsežnimi mrtvimi izgubami in neučinkovito alokacijo virov, kot se je to zgodilo pri vlaganjih v infrastrukturo.
Predsednik ECB predlaga manj aktivistične ukrepe. Po njegovem mnenju naj bi se pakt za rast osredotočil na reformo trga dela, ki mora povečati mobilnost delovne sile, in na še večje poenotenje skupnega evropskega trga. Kot kažejo zadnje volitve in ankete javnega mnenja v večini evropskih držav, sta mahanje s čarobno palico in izrekanje urokov, ki naj bi spodbudili gospodarsko rast in povišali zaposlovanje, Evropejcem všeč.
Zavzemanje za ukrepe, ki bi morda dolgoročno pripomogli k rasti, si lahko privoščijo akademiki in centralni bankirji, politiki, ki morajo preživeti na volitvah vsaka štiri leta, pa morajo uporabljati bolj demagoško retoriko. Demagoški retoriki lahko sledijo populistični ukrepi, taki ukrepi pa na področju davkov ali državnih naložb ne prinesejo nič dobrega.
Tudi vlaganje v prihodnost je lahko navadno zapravljanje
Državno financiranje »koristnih« naložb z višjimi davki je verjetno najbolj škodljiv ukrep, utemeljevan z zavzemanjem za večjo gospodarsko rast. Mediteranske države imajo lahko davčne stopnje celo višje od skandinavskih, pa ne bodo nikoli imele primerljivega izkupička pobranih davkov.
Slabo obvladovanje moralnega hazarda javnih naročnikov pri vlaganjih v infrastrukturo ima prav lahko zrcalno podobo v kopičenju nepotrebnih državnih izobraževalnih ustanov in v nikakršni odgovornosti šolajočih se, da dejansko osvojijo znanja, ki jim jih ponuja državna izobraževalna kampanja.
Premalo pridobljenega znanja evropskih delavcev, da bi lahko z večjo produktivnostjo konkurirali delavcem z drugih celin, je poleg podkapitaliziranega bančnega sektorja po Sachsovem mnenju glavna slabost evropskih gospodarstev.
A že slovenski primer linearnega povečevanja javnih sredstev za vzgojo in izobraževanje v zadnjih desetih letih kaže, da dobrohotna spodbujevalna vloga države na področju izobraževanja ne daje rezultatov, ki bi bili v prid večji konkurenčnosti gospodarstva.
Ekstenzivna vlaganja »v prihodnost«
Od preloma tisočletja do začetka krize konec leta 2008 smo v Sloveniji povečali število zaposlenih v dejavnosti izobraževanje s približno 53 tisoč na 60 tisoč, v kriznih treh letih do začetka tega leta pa še na 65 tisoč.
K državnemu vlaganju v znanost in izobraževanje lahko prištejemo še večino zaposlenih, ki jih statistika vodi v SKD-kategoriji strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnosti. Tudi zaposlovanje v tej kategoriji je bilo neobčutljivo za recesijo.
Od leta 2000 do konca leta 2008 je število zaposlenih v teh dejavnostih zraslo z 32 tisoč, na 41 tisoč, v krizi do začetka tega leta pa še na 48 tisoč.
Če se v dobrem desetletju število delavcev, ki naj bi se ukvarjali z izobraževanjem, znanostjo in razvojem ter so večinoma financirani iz javnega denarja, poveča približno za četrtino, bi se to moralo nekje poznati. Žal, se pozna predvsem pri odhodkih državnega proračuna.
Predelovalne dejavnosti v Sloveniji se še vedno držijo trenda iz prvega desetletja tranzicije: povečevanje produktivnosti z zmanjševanjem števila zaposlenih, hkrati pa za vrsto kvalifikacij v industriji ponudba ne more zadovoljiti povpraševanja delodajalcev.
Slabe spodbude
Dobri nameni za uporabo javnih sredstev niso dovolj, če zanemarijo vpliv spodbud na odločanje in ravnanje posameznika. V Sloveniji so vse glavne spodbude, ki vplivajo na poklicno izbiro in na prizadevnost posameznika za pridobivanje znanj (višina plačila, varnost delovnega mesta, družbeni ugled, socialni transferji), postavljene tako, da odvračajo ljudi od poklicev in dejavnosti, ki so izpostavljene mednarodni konkurenci.
V zvezi s tem smo še na slabšem kot v socializmu. Takrat je osvojitev znanj, ki so bila mednarodno konkurenčna, obetala boljši in morda celo devizni zaslužek.
Država seveda ne more z dekretom spremeniti sistema spodbud in ima zelo malo manevrskega prostora za oblikovanje spodbudnega okolja za dejavnosti, ki se morajo spopadati z mednarodno konkurenco. Več moči ima pri oblikovanju spodbud v dejavnostih, ki so zaščitene na domačem trgu, predvsem v javnem sektorju.
Dojemanje spodbud je relativno. Manjša varnost delovnega mesta in manjši zaslužek v javnem sektorju pomenita lahko večjo spodbudo za preusmeritev poklicnih interesov k bolj tržno usmerjenim dejavnostim. A to niso ukrepi za večjo gospodarsko rast, ki bi jim volivci ploskali.
