Hodi za menoj

1
270

romanjeHomilija na 13. navadno nedeljo. Kdor je že prehodil prek 700 km dolgo staro romarsko pot svetega Jakoba od francoske meje do Kompostele na španski obali Atlantskega oceana, ta ve, kaj pomeni vztrajnost vsakodnevne hoje proti cilju. Kdor bi se že po petih dneh, ko zaskelijo prvi žulji, oziral nazaj na letališče, ta ne bi nikoli prišel na cilj.

Poleg vztrajnosti, pa ta pot nauči tudi skromnosti. Kmalu postane vsaka malenkost v nahrbtniku preveč in hitro se zgodi, da kdo pošlje domov paket s prevelikim nožem ali kovinsko termovko. Šele, ko se osvobodiš odvečnih stvari in sprejmeš vsakodnevni napor in bolečino žuljev, postaneš pravi romar, ki začne iskati Boga.

Življenje kristjana je podobno romarski poti. Tudi v življenju se je mogoče ustaviti na neki točki in onemogočiti nadaljnji razvoj. Mogoče se je zadovoljiti in opustiti napredovanje v svetosti. Mogoče je celo zapraviti Božjo milost, zavrniti njegovo Ljubezen in izgubiti vero. Težko je, ko pridejo preizkušnje in človek začne dvomiti o smislu svojega cilja. Pojavi se nihilizem, omalovaževanje in zanikanje cilja.

Lahko pa se tudi zgodi, da toliko pozornosti usmerimo v sredstva za dosego cilja, da sredstva zamenjamo za cilj. Danes lahko ta pojav prepoznamo v sekularizmu, ki je v središče svoje pozornosti postavil to, kar je vidno, otipljivo in dokazljivo, pozabil pa je na duhovno razsežnost življenja.

Tako nihilizem, kot sekularizem sta prevladujoči miselnosti današnje družbe. Kristjani nanju nismo imuni.

Jezus ni bil nihilist, še manj totalitarist. Če ga kdo ne sprejme, pa naj bo to samarijska vas, Jeruzalem ali Ljubljana, ta si sodbo piše sam. Ni potrebno, da bi Jezusov učenec klical ogenj z neba. »Če vas v mestu, kamor pridete, ne sprejmejo, pojdite od tam in si otresite prah iz nog njim v pričevanje«, je na drugem mestu dejal Jezus učencem. In »ne mečite biserov svinjam«.

Večkrat je v evangelijih rečeno, da so mnogi odšli od Jezusa in mu niso več sledili, ker jim je bila njegova beseda pretrda, preveč radikalna, prezahtevna. Jezus ni olepšal svojih besed, ni znižal zahtev. Njegovo oznanilo in življenje je bilo še vedno v predanem sinovskem odnosu do svojega Očeta, popolna izročenost Njemu. Jezus ni nehal oznanjati Božjega kraljestva in začel oznanjati zemeljsko kraljestvo, da bi tako pridobil množice. Ni se uklonil sekularizmu, ampak je tudi za ceno odpada in nesprejemanja ostal zvest resnici Boga.

Jezusov učenec je nekdo, ki ga Jezus pošilja pred seboj kot glasnika, ki naj mu pripravi pot in prostor. Toda učenec je hkrati samo tisti, ki hodi za Jezusom. Samo kdor hodi za njim, sme iti tudi pred njim. Samo kogar Jezus kliče: »Hodi za menoj!«, tega pošilja: »pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo«.

Predanost in izročenost, ki jo je Jezus živel v odnosu do Očeta, mora tudi učenec živeti v odnosu do Jezusa in po njem do Očeta. Tudi pot učenca je pot vztrajnega oznanjevanja v zvestobi resnici in v nenavezanosti na kraljestvo tega sveta. Cilj kristjana namreč ni na zemlji zgraditi nebesa, ampak na zemlji živeti za nebeško kraljestvo. Ta cilj osmišlja kristjanovo zemeljsko romanje, da ga more prehoditi v vztrajnosti in v nenavezanosti na ta svet in njegove dobrine ter tako premagati v sebi protislovja in ohraniti svobodo, za katero nas je Kristus osvobodil.

 

 

Pripis uredništva: Gašper Kočan je kaplan v župniji Ljubljana – Šentvid.  


 

1 komentar

  1. Ljubljanska matematika je kar težak študij. In večina profesorjev je športnikov – konkretno zagrizenih planincev.

    Tako povsem razumem potrebo po fizičnem romanju vernikov, ki bi se radi poglobili vase in v svojo vero. 🙂

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite