Avtor: Mica Škoberne. Vir: Iskreni.net.
Nejasen položaj istospolnih parov z otroki (ali z željo po njih) pogosto vzbuja sočutje in poraja odločitev ZA. Upravičeno?
Prejšnji teden je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da francosko sodišče ni ravnalo diskriminatorno, ko lezbičnemu paru ni omogočilo, da bi ženska posvojila otroka svoje partnerke, ki ga je rodila po oploditvi z biomedicinsko pomočjo.*
Čeprav se mi odraščanje otrok ob dveh osebah istega spola ne zdi nikakršen starševski ideal, pravzaprav nasprotno, pa mi je ob takšnih zgodbah vedno na nek način hudo. Ker je jasno, da je v ozadju neka človeška bolečina, trpljenje, občutek krivičnosti, nečloveškosti zakona. Kot mamo me zaboli, če pomislim na žensko, ki je od rojstva pestovala malo štručko, jo hranila, previjala, bila v skrbeh ob njeni bolezni, se veselila vsakega zobka, prvih korakov in bila raznežena ob njenih prvih risbah, na ravni družbe/zakona pa temu otroku ni nič več kot prijazna soseda z ulice ali prodajalka v trgovini.
Težko mi je tudi ob misli na vse ženske (in moške) v istospolnih skupnostih, ki v sebi nosijo gorečo in iskreno željo po otroku, pa vedo, da je njihova zveza že po definiciji neplodna in ob tem dejstvu trpijo (kako lahko kdo trdi, da je istospolna usmerjenost nepomemben osebni detajl in ni nič manj osrečujoča od običajne?).
Kam vodi velikodušnost?
Sočuten človek se hitro in povsem dobronamerno lahko zaustavi na tej ravni sočutja in se zavzema, da je potrebno to trpljenje preprečiti. Kot prva rešitev se ponuja možnost, da takšnim parom kot družba olajšamo trpljenje tako, da jim dodelimo vse pravice, jih potrdimo v njihovi želji ter legaliziramo, normaliziramo in olajšamo njihovo ravnanje (npr. uporaba postopkov OBMP, posvojitve ali nadomestno materinstvo). Prizadeti bodo zadovoljni, mi pa si lahko pripnemo značko »strpnosti«, »sočutnosti«, »spoštovanja«, »odprtosti«, »velikodušnosti« … In iskreno lahko verjamemo, da smo tako ravnali iz ljubezni in ZA ljubezen.
Idilična slika se malce skvari, če razmišljamo o novih problemih, ki jih takšna velikodušnost odpira. Stiske otrok, ki se sprašujejo o svojem izvoru in imajo težave zaradi zabrisanih sledi svojega biološkega porekla, zahteve po še večjemu izenačevanju in večji dostopnosti »pravice« do otroka (meje se počasi in vztrajno prestavljajo in rušijo), kar lahko vodi v trgovanje s t. i. »reproduktivnim materialom«, redefiniranje temeljnih konceptov narave in družbe, poljubno določanje pomena besed na ravni jezika, nepriznavanje prikrajšanosti (ker ta postane norma), nejasnost moške in ženske vloge v družini in družbi, zmeda na ravni spola, popolna ločenost spolnosti od rojevanja otrok (za nekatere opevani cilj, za druge nenaravno stanje), mladi z nejasno (spolno) identiteto, nesposobni živeti trajne in osrečujoče odnose …
Soodgovorni smo!
Lahko pa se na točki sočutja vendarle zaustavimo in razmislimo. Razmislimo, od kod sploh izvira bolečina, ki nas vznemirja, kje je njen začetek. Vzemimo francoski lezbični par, ki trpi, ker država noče priznati starševstva obema ženskama. Če stopimo korak nazaj, vidimo, da težava vendarle izvira iz njune odločitve za oploditev z biomedicinsko pomočjo. Torej sta sami krivi za težak položaj? Da, ampak ne izključno. Samo iz njune želje se otrok ne bi mogel roditi. Kriv je tudi sistem, ki tovrstne oploditve dopušča. So torej krive klinike in zakonodajalec, ki to dopušča? Da, ampak ne izključno. Klinike se s tem ne bi ukvarjale, če ne bi bilo povpraševanja, želje po njihovih storitvah. So torej krivi pari (v večini vendarle heteroseksualni), ki si želijo otrok po umetni poti? Da, ampak ne izključno. Ker živijo v družbi, kjer velja, da je rojstvo otrok lahko izvzeto iz spolnega odnosa, spolni odnos pa izvzet iz ljubečega in predanega odnosa. Živijo v družbi, kjer otrok ni dar, ampak je projekt, spolnost ni podaritev, ampak zgolj svoboda, izbira, ugodje. V družbi, kjer je dovoljen splav, selekcija zarodkov (preiskava nuhalne svetline) običajna, kjer je najstniška spolnost le oblika spolne vzgoje, kontracepcija ključna civilizacijska pridobitev, poroka pa papir brez prave vrednosti (po novem zakoniku tudi brez posebnega pravnega pomena), smo na nek način vsi soodgovorni za trpljenje lezbičnega para.
Vsak člen te verige, ki izhaja iz razvrednotenja spolnosti med moškim in žensko – poleg navidezne svobode in rešitev – s seboj prinaša nove probleme in novo bolečino. Če trpečemu francoskemu paru dovolimo nanizati še en člen v tej verigi – normalizirati istospolno starševstvo – nismo ničesar storili, da bi ozdravili bolečino pri njenem izvoru, ampak jo samo še poglobimo in pomnožimo. Dobrim namenom navkljub.
Ne zaupam …
Zato ne razumem. Ne razumem zakonodajalca, ki tako nesramežljivo vseskozi priznava, da s spremenjenimi definicijami in uredbami z novim zakonikom ne uvaja ničesar novega, kar ne bi že obstajalo, ampak zgolj sledi stanju v družbi. Namesto, da bi poskusil zakon in družino zdraviti, krepiti in potrjevati, raje opušča ideale, spušča standarde in redefinira temelje. Če istospolni pari v svoje zveze vključujejo otroke, jim vse skupaj olajša, namesto, da bi opozoril na problematičnost takšnega ravnanja. Če se ljudje ne poročajo več, ukinja zakon kot nekaj (pravno) več vrednega in prihaja nasproti vsem tistim, ki kljub odločitvi za otroka niso pripravljeni naznaniti (žal včasih tudi sprejeti) osnovne odločitve drug za drugega. Celo ko pride do vprašanja posvojitve – komu zaupati v skrb močno ranljivega (ali že ranjenega) otroka, ki potrebuje veliko varnosti in stabilnosti – zakonski par s svojo zavezo ne pomeni nič več od para, ki le živi skupaj.
Piscu zakona, ki probleme rešuje tako, da zgolj niza nove člene v verigo bolečine, namesto, da bi jo vsaj poskusil presekati in zdraviti na začetku, žal ne morem zaupati. Ne morem zaupati, ko trdi, da so pomisleki in strahovi, ki jih izražajo nasprotniki zakonika, prenapihnjeni, tendenciozni, nestvarni. Ne morem mu verjeti, da je vse v največjo korist otrok, če zaradi nezmožnosti preobražanja stvarnosti zgolj spušča merila. Namesto modrosti v ozadju čutim nemoč, brezbrižnost in zmedo.
Zato tudi nočem slediti lažnemu sočutju, ki je tako spretno (medijsko) poglabljano in izrabljano, ne prinaša pa resnične (od)rešitve resničnih problemov v njihovem bistvu. Takšno sočutje probleme (čeprav pogosto nehote) le poglablja in množi.
Iz ljubezni in zaradi resnice je včasih potrebno dopustiti manjšo bolečino, da bi ozdravil večjo. Pa čeprav se zdi, da si proti ljubezni, zagaman in nesočuten. To je resnično sočutje.
* Opomba: Preden moje pisanje vzbudi ogorčenost zagovornikov zakonika ob tem, da v isti sapi omenjam zakonik, istospolne pare in OBMP (ki po njihovih trditvah niso nikakor povezani), naj opozorim, da vedno več glasov potrjuje, da povezava očitno le ni zgolj zlonamerna in tendenciozna interpretacija »desnih« pravnikov, saj jo potrjujejo tudi pravniki, ki so sicer zakoniku naklonjeni. Med njimi je pravnica z ljubljanske pravne fakultete prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, ki je v zadnji številki Sobotne priloge o tem dejala: »Res je sicer prepovedano sodelovanje zdravnika pri postopkih OBMP, ki bi privedli do nadomestnega materinstva, vendar s tem, ko en istospolni partner lahko posvoji otroka drugega partnerja, vendarle de facto lahko pridemo do podobnega rezultata. Lahko pride na primer do dogovora na neformalni ravni, da bi ženska zanosila z enim od partnerjev, rodila otroka in se potem odpovedala svoji starševski skrbi oziroma se strinjala s tem, da ga posvoji drug partner.« Iz ust pravnice, ki je sodelovala pri pisanju zakona o OBMP in pri pisanju osnove za trenutni zakonik.
