Hobit ali Tja in spet nazaj

0

S koncem prihodnjega leta bo Tolkienova mladinska fantazijska povest Hobit ali Tja in spet nazaj doživela svojo filmsko uprizoritev. Za najbolj zveste privržence pa s tem čakanja še zdaleč ne bo konec, saj bo celotna pustolovščina hobita Bilba (komercialno in umetno) razdeljena na dva dela: prvi del po nosil naslov An Unexpected Journey, in šele leta 2014 si bomo lahko ogledali drugega z originalnim naslovom There and Back Again. Kar se tiče igralske zasedbe bo zelo podobna tisti iz Gospodarja prstanov, vsaj kar zadeva akterje, ki nastopajo v obeh povestih. Gandalfa bo tako ponovno uprizoril briljantni Sir Ian McKellen, Elronda Hugo Weaving. Vlogo Bilba bo prevzel (precej mlajši) Martin Freeman – kar je povsem logično, zgodba se namreč odvija v Bilbovi »mladosti«. Nenavadno, ali pa tudi ne, je dejstvo, da bodo v Hobitu nastopili nekateri »uspešni« liki Gospodarja prstanov, ki sicer v Tolkienovi pisani različni ne nastopajo: prim. Legolas (Orlando Bloom), Saruman (Sir Cristopher Lee). Če k temu prištejemo še režiserja Petra Jacksona, lahko pričakujemo ponovitev uspeha Gospodarja prstanov.

O Hobitu

Čeprav drži, da je Hobit napisan v precej igrivem stilu in da povest ne skriva, da je namenjena tudi pripovedovanju v polkrogu pred kaminom sedeči gručici otrok, pa je to le eden od Hobitovih obrazov. Neznansko odzadnje platno, ki se pne v ozadju Bilbove pustolovščine in ji daje kontekst in globino, Hobita pomika v nasprotno smer. Tolkienov Hobit se namreč napaja iz lastne mitologije, ki jo je Tolkien snoval, a ne dokončal, že pred nastankom povesti Tja in spet nazaj. V dogodivščini Bilba tako večkrat naletimo na reference iz oddaljene zgodovine in mitologije o katerih Tolkien sam zapiše: » … najprej (t.j. pred začetkom pisanja nadaljevanja Hobita, op. a.) sem hotel dopolniti in urediti mitologijo in legende iz Starših dni, ki so tedaj zadobivali obliko že kar nekaj let. /…/ (v Hobitu, op.a.) je že bilo nekaj omemb starejših zadev: Elronda, Gondolina, visokih vilinov in orkov, pa tudi hipnih in nevabljenih pobliskov reči, ki so višje ali globlje ali temnejše od svoje površine: Durina, Môrije, Gandalfa, Nekromanta, Prstana. Z odkrivanjem pomena teh prebliskov in njihovih povezav s pradavnimi historijami sta se razodela Tretji vek in njegov vrhunec v obliki Vojne za Prstan. Tolkienov Srednji svet z vključevanjem »starejših zadev« postane notranje prepričljiv saj dobi svojo lastno zgodovino, svojo civilizacijsko kulturo.

Lahko v Hobitu pričakujemo kaj novega?

Kdor je prebral Gospodarja prstanov in njegovo »predzgodbo« Hobit ali Tja in spet nazaj bo hitro opazil, če se omejimo samo na najbolj očitno vlogo Gandalfa, da gre pri prvi za nekakšno epsko razširitev druge. Gandalf je namreč ena najbolj dodelanih in pomembnih oseb Tolkienovega sveta. V Hobitu se pojavlja kot nekakšen prijazen, moder in predvsem vsemogočen očetovski lik, ki pa hkrati ostaja tudi oddaljen in skrivnosten. O njegovem izvoru in poslanstvu, ki ga je Gandalf  vršil v Srednjem svetu že dobra dva tisočletja pred Bilbovo pustolovščino, ne izvemo skoraj ničesar. V drugih Tolkienovih delih nam je razkrito, da je Gandalfova poglavitna naloga bila boj proti maiarju, Sauronu, služabniku padlega valarja Malkorja; valarji so bili duhovi, ki so bili skupaj z maiarji ustvarjeni preden je bilo ustvarjeno karkoli drugega in tudi Gandalf je bil sam maiar, mogočen duh, poslanec Manwëja. Za svoje poslanstvo se je moral »obleči« v mesto, to pa je imelo posledico, da je moral prevzeti tudi slabosti in utrujenost, ki so prihajale iz mesa.

Gandalfova vloga je v Hobitu, kot v Gospodarju prstanov, ključna: izbere in škratom »priporoči« Bilba, Thorinu izroči skrivni zemljevid in ključ, izvrši »preroški klic«, druščino obvaruje pred Ajdi, v Meglenem gorovju kaže pot, pokonča velikega grdina, škrate iztrga iz krempljev njegovih podanikov ter, ko srečno, a popolnoma brez vsakršne hrane in možnosti za nadaljevanje pustolovščine prispejo na drugo stran Meglenega gorovja, za povrh druščino popelje še k Beornu. Vse do dogodka prečenja Mračnega lesa (ki se nahaja nekako na polovici obsega Hobita) Gandalf sam uspešno reši vse težave, škratje in Bilbo pa so omejeni na vlogo (nerodnih in težave povzročajočih) spremljevalcev. Kljub temu, da sta Tolkien in kasneje njegov sin Christopher poskušala razjasniti ozadja Gandalfovih nenadnih odhodov in »drugih opravkov«, ostaja očitno dejstvo, da je »natančno in zahtevno pletenje zgodbe Gospodarja prstanov (in Hobita, op. a.) nujno zahtevalo pogosto Gandalfovo odsotnost, saj bi vešč sicer sam premagal večino preprek, s katerimi se morajo boriti druge osebe. Tako Gandalf pred mračnim gozdom odpravo nenadoma zapusti zaradi neimenovanih »opravkov«.

Vzorec se v primerno razširjeni in bolj dodelani različici ponovi v Gospodarju prstanov, resda, z nekoliko drugačnim »odhodom«. Gandalf namreč z barlogom vred zgrmi v prepad Morije. Prihodnost Gandalfa je v obeh primerih nejasna in ima na druščino škratov z Bilbom oz. bratovščino prstana s Frodom povsem enak vpiv; na Gandalfovo vsemogočnost ni moč več računati. In vendar se, v obeh primerih,  še pred razpletom vešč ponovno nenadejano vrne in pristavi svoj levji delež. Možnih primerjav, ki kažejo na to, da Gospodar prstanov idejno sloni na Hobitu je kar precej (vzpon na Samotno goro, vzpon na Goro Pogube; vloga Bilba – vloga Froda; odprava druščine škratov, Bilba in vešča – odprava bratovščine, Froda in vešča itd.) vendar bodi v tem prispevku dovolj tista z Gandalfom.

Jackson vs. Tolkien

Sam gotovo spadam med tiste, ki v uvodnih besedah omenjeni datum že sedaj z nestrpnostjo pričakujemo, saj se sam velik privrženec Tolkienov del. Tukaj tudi tiči razlog, da sem obe omenjeni deli prebral že mnogokrat. Vsekakor pa s tem ne želim ostati nekritičen. Tolkienova saga Srednjega sveta je gotovo fenomen brez primere, ki pa mu, če smo pošteni in natančni, kdaj pa kdaj moramo pogledati skozi prste. Eden takšnih primerov je vloga Gandalfa. Tolkien se je sam tega dobro zavedal o čemer pričajo Gandalfovi nenadejani »odhodi«. In čeprav je Tolkien sam zatrjeval, da je vstopna točka v Srednji svet »majhen človek«, t. j. hobit, mladega gledalca, pozor, ne vedno tudi bralca, vse prej kot poistovetenje z Bibom ali Frodom,  za to gredo velike hvale filmski uspešnici trilogije, ki pod pritiskom filmskih efektov vleče k poistovetenju z Gandalfom. Pri tem je skoraj nemogoče, da Jackson Tolkienove hibe ne bi odkril. Povsem nemogoče pa je, glede na zahteve filmske industrije, da je ne bi tudi uporabil, sebi v prid.

Viri:

Ogrizek, Dušan. 1986. Mojster Tolkien in hobiti. V: J. R. R. Tolkien. Hobit ali Tja in spet nazaj. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Tolkien, Christopher. 2007. Predgovor. V: J. R. R. Tolkien.  Narn i hîn Húrin: povest o Húrinovih otrocih. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Tolkien, J. R. R. 2002. Gospodar prstanov; Bratovščina prstana. Prev. Branko Gradišnik. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Jona Javoršek, Jan. 2004. Vrata Srednjega sveta (spremna beseda). V: J. R. R. Tolkien.  Kraljeva vrnitev. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Foto: http://the-hobbit-movie.com