Hobi je posel, posel je hobi

Orientacijsko tekmovanje na Soriški planini
Orientacijsko tekmovanje OO Cup na Soriški planini

Lepo je združiti posel in hobi. Tako si lahko služiš vsakdanji kruh – ne z zoprnijo in čemernostjo, pač pa z veseljem. Pri udejstvovanju pri hobiju pač ne gre drugače, kajne? Zadnje čase  sta me navdihnili nenavadni zgodbi dveh podjetnikov, ki jima je to uspelo.

Živeti od orientacijskega teka v Sloveniji?

Ste že slišali za orientacijski tek? Morda ste, a nikjer – praktično v nobenem mediju – ne boste zasledili, da bi kdo poročal o tem lepem, zanimivem in atraktivnem športu, kombinaciji razmišljanja in teka v naravi. V Sloveniji je kljub nepopularnosti te kombinacije v vseh kategorijah registriranih 337 tekmovalcev. Čisto drugače je v skandinavskih državah, kjer je to izjemno popularen, tudi televizijski šport. Pa ni moj namen hvaliti ta šport, četudi je res, da me je zadnje čase malo “obsedel”.

Kar mi je zanimivo, je, da se da kljub nerazvitosti športa v Sloveniji, od njega živeti. Sprva mi je to mejilo na znanstveno fantastiko, a ko sem letos videl, kako dobro je mladi podjetnik – skupaj z ekipo seveda – organiziral tri tekmovanja (Lipica OpenBubo Cup v okolici Postojne, OO Cup v okolici Bohinja) na katera so prišli športniki – od svetovnega prvaka do rekreativcev – iz praktično cele Evrope in tudi preko luže, mi je bilo jasno. Opazil sem izjemno kakovost izvedbe tekmovanj, perfektno organizacijo stranskih dejavnosti (delavnice za otroke, dejavnosti za družine tekmovalcev, …) in – tudi sam občutil – odlično izdelane precizne orientacijske karte, kar je v tem športu izjemno pomembno in cela znanost. Gotovo je vse to zelo pomembno, a pravzaprav ne odločilno.

Odločilna je po moje kombinacija, ki se jo da uspešno tržiti: odlično vam organiziramo sklop orientacijskih tekem, ponudimo vam neverjetno atraktivno orientacijsko okolje strašne (nekateri pravijo že “brutalne”) členjenosti kraškega terena in lahko boste uživali v lepotah Slovenije, kjer lahko preživite tudi letni dopust – pred ali po tekmah. Tako v Slovenijo pride kakih tisoč tekmovalcev, veliko kar s celimi družinami in – uživajo. Briljantno in kot bi rekel Katanec: “Kapo dol!” Za idejo in izvedbo.

Živeti od spuščanja golobov?

Na cesti sem v križišču stal za avtomobilom, na katerem je pisalo nekaj kot “spuščamo golobe”, spodaj pa telefonska številka. Prav nasmejal sem se … Na vratih sem še prebral naslov internetne strani, jih poiskal in ugotovil, da  vam podjetje za primerno plačilo pač spusti golobe v luft. Samo enega ali pa tudi petdeset. S tem se poveča slovesnost vašega dogodka kot je poroka, birma, kakšna obletnica in tudi pogreb. Seveda so golobi take živali, ki znajo najti pot domov. Podjetnik zagotavlja, da se golobi vrnejo nazaj tudi z razdalje več sto kilometrov. V nekaj urah. Zanimiv posel, kaj? Skoraj prepričan sem, da se je razvil iz hobija.

Denar ne leži na cesti, pač pa v naših hobijih?

Znan je rek, da ‘denar leži na cesti, samo pobrati ga je treba’. Morda res leži na cesti, a ga ne vidimo. Še največ leži na cesti onega denarja, ki ga država ne pobere od velikih davčnih dolžnikov, neplačnikov socialnega in zdravstvenega zavarovanja ter obrtnikov – predvsem gostincev, ki delajo kar tako brez računa ali pa račune uničujejo. Sedaj nimam v mislih obdavčitve že znamenite medsosedske pomoči s katero je grozila Pahorjeva vlada.

Kaj pa, če denar pravzaprav leži v naših hobijih in ga prav tako ne vidimo? Saj je nekako logično: po navadi razmišljamo v okvirih ‘posel je posel, hobi pa hobi’. Kaj, če bi to dvoje združili? Kaj, če bi hobi monetizirali? Kaj, če bi bili odprti za razmišljanje zunaj okvira ločevanja posla in hobija? Se vam je že porodila kakšna ideja?

Foto: Aleš Čerin