Historia vitae magistra

V zgodovini poznamo različne gospodarske in finančne krize. Rešitve za izhod iz problemov so bile takšne in drugačne. Kakšne pa so bile posledice, ki so prišle za rešitvijo?

V osnovni in srednji šoli so nas učili, da je zgodovina »učiteljica življenja«. Prav tako so nas učili, da so človeški možgani »ena čudna reč«, ki zmore misliti in jo imamo pod nadzorom le okoli 4 do 5 odstotkov, precej tega je podzavest, ostalo so življenjske funkcije, spomin in drugo. Kaj imata ti dve stvari skupnega?

V nedeljo, 12.02. se je pri pridigi prebiralo pastirsko pismo, kjer je bilo govora tudi o sedanji gospodarski in finančni krizi. Spomnimo se velike depresije, kot nam je bila predstavljena iz učbenikov in reševanja krize v času Gaja Marija, znanega rimskega vojskovodje. Tu so še  francoska revolucija in dogodki po njej, na podoben način sem sodi tudi ameriška revolucija, pra tako tudi ameriška državljanska vojna in dogodki pred njo, kjer so v ozadju prav tako bili gospodarski spori ter ne nazadnje, tudi tridesetletna vojna ni bila v končni fazi nič drugega kot boj za gospodarske koristi, čeprav se je na začetku označevala kot verska. Začel sem se spraševati, če smo se iz zgodovine kaj učili in se tudi naučili.

Kako se končajo krize?

Skupno vsem tem omenjenim dogodkom je, da so se vsi zgoraj našteti morali v neki točki zaključiti z vojno, ker se človeštvo ni zmoglo ali znalo dogovarjati. Ti časi v katerih smo, me  spominjajo na čase ob veliki depresiji. Kaj se je zgodilo nekaj let za tem, vemo. Če se poglobimo v analizo tedanjih dogodkov vidimo, da je bil izvirni greh  v človeškem pohlepu, zamaskiranem v skrb za varnost ene države pred drugo, kar je narekovalo praktično drakonske mirovne pogoje.

Res je, tokrat vojne ni, toda tudi tokrat imamo težave s financami praktično povsod na zahodu in prav tako eni narekujejo drugim precej trde pogoje .

Zanimivo je tudi, da imamo dve sosedi (Grčija in Turčija), kjer je ena na robu bankrota in druga v gospodarskem razcvetu. Zgodovinski spomin nas uči, da sta se ti dve naciji v zadnjih dvesto letih že večkrat udarili . Spomnimo se vojne med otomanskim cesarstvom in Grki v času prvih dvajsetih let devetnajstega stoletja, kjer je padel tudi eden velikih romantičnih pesnikov George Byron, ali pa zgolj slabih 40 let nazaj, ko sta se udarili zaradi Cipra, pa čeprav sta takrat obe bili že dvajset let članici Nata .

Kako se bo končalo tokrat?

Ne, tokrat ne napovedujem vojne med tema dvema nacijama, me pa skrbi, kaj se lahko zgodi v prihodnjih letih, ker se razkorak med bogatimi in revnimi spet nevarno napenja in se kaj kmalu lahko zgodi, da bo počilo. In tokrat lahko poči skoraj kjerkoli. Lahko poči na relaciji revežev in bogatih v sami Grčiji, kjer bo potem problem pljusknil po drugih delih Evrope; saj se še spominjate, kako in zakaj je Hitler prišel na oblast in kdo ga je podpiral?

Skrbi me, da se še vedno nismo naučili, da se moramo dogovarjati, da moramo biti skrajno korektni, ker nam samo to zagotavlja, da bodo »navadni« ljudje razumeli, da je potrebno varčevati, se »konsolidirati«, zategovati pasove, ne pa kupovati drage avtomobile, dajati potuho tistim, ki so sistem izkoriščali, v izogib ponovitvam kriz pa gospodariti skrajno korektno, previdno, z zdravo pametjo, brez pohlepa.

Naučiti pa se moramo tudi, kdaj je dogovarjanja dovolj in je treba reči »Stop«, tako kot je to v zgodovini storil Chamberlain, ko je po tistem, ko so bile izčrpane vse možnosti za mirno rešitev spora, s težkim srcem napovedal vojno nacistični Nemčiji.

Foto: Wikipedia