Leta 1974, torej sredi svinčenih sedemdesetih let, ko se je – tudi zaradi gospodarske otoplitve – zelo okrepilo dogmatično jedro komunistične vrhuške, je bila sprejeta sedaj že legendarna kardeljanska ustava, ki je tudi uradno uvedla zadnjo fazo samoupravnega socializma, to je razdelitev na tozde in pa seveda dogovorno ekonomijo.
Dragu Jančarju v odsotnosti preiskali stanovanje
Tistega leta se je zgodilo veliko stvari. V Mariboru so na zaporno kazen obsodili mladega, 26-letnega novinarja Večera, ki so mu malo pred tem v njegovi odsotnosti premetali stanovanje. In našli dve knjigi, ki sta bili tedaj na seznamu prepovedane literature. Kar je bilo dovolj za obsodbo na zaporno kazen, čemur je sledil pravcati berufsverbot (prepoved opravljanja poklica) in onemogočanje na vsakem koraku. Mladi, literarno zelo nadarjeni novinar se je po odsluženem vojaškem roku v Srbiji skušal znova zaposliti na Večeru, kjer pa je lahko le lektoriral – napisati ni smel ničesar. Vse dokler se ni preselil v Ljubljano.
Torej, če vas zanima, o kom govorim – ta mladi novinar je bil Drago Jančar, kasnejši urednik na Slovenski matici in sedaj mednarodno najbolj uveljavljen slovenski pisatelj, za katerega sem prepričan, da bo prejel tudi Nobelovo nagrado za književnost. Tudi zato, ker je v tujini bolj priljubljen kot doma, kjer zaradi politične nekorektnosti še vedno dobiva udarce pod pasom. Osebno se mi zdi škoda, ker se je že pred leti nekako umaknil iz civilnodružbenega dogajanja – njegov zadnji velik angažma sem zasledil pred petimi leti, ko je ob odhodu Janeza Janše v zapor na Dobu v javnost poslal sporočilo, v katerem je proces Patria umestil v kontekst knjige »Proces«, ki velja za eno najbolj znanih del Franza Kafke.
Noviča obsodilo sodišče, ki sodi »v imenu ljudstva«, a obsodilo ga je brez dokazov
V devetdesetih letih in še dolgo po letu 2000 sem bil prepričan, da so časi, ko je Udba vdirala v zasebno življenje posameznikov in družin ter jih maltretirala po taktiki korenčka in palice (npr. »Ti se samo loči od sozakonca, saj bomo mi poskrbeli zate.«), že zdavnaj mimo in da se to ne more več ponoviti. Toda zgodbe, ki sem jih prejemal preko poštnega predala in preko pripovedovanja ljudi, so me vse bolj utrjevale v prepričanju, da se divjanje starih komunističnih nasilnežev še zdaleč ni končalo, le prilagodilo se je. Postalo je bolj sofisticirano in prikrito. Ali pa vezano na uradne, »demokratične« inštitucije. Denimo, dr. Milka Noviča je obsodilo sodišče, ki sodi »v imenu ljudstva«, a obsodilo ga je brez dokazov in očitno po naročilu mafijskih botrov, ker je bilo treba zaščititi pravega morilca dr. Janka Jamnika(direktorja Kemijskega inštituta, ki se je nekdaj imenoval po komunističnem zločincu Borisu Kidriču) in potunkati v to gnojnico nekoga, ki z vsem tem ni imel nič.
| Branko Lobnikar, nekoč podpredsednik ZARES, danes strokovnjak za varnost in eden iz skupine ‘Golobičevih stricev iz ozadja’, glede dovoljene uporabe IMSI lovilcev opozarja, da policije ne smemo omejevati, pač pa ji moramo dati potrebna orodja in ob tem poskrbeti za ustrezen nadzor nad njenim delom. Pravi da »je policija institucija, ki ji gre v določeni meri zaupati, ker so tu, da varujejo naše pravice in svoboščine. Tako kot morajo imeti zdravniki pravico dostopa do opiatov, pa jih lahko vseeno zlorabijo, tako morajo imeti policisti pravico do orodij, da izvajajo naloge, ki jih pričakujemo.« |
Prav ironično je, da bomo imeli čez dva meseca volitve v Evropski parlament, v tem mandatu pa se je Evropska komisija (nekakšna evropska centralna vlada) intenzivno ukvarja s Poljsko in Madžarsko, ki naj bi bili »neubogljivi« in naj bi celo kršili evropske standarde. Ni še tako dolgo nazaj, ko je skoraj prišlo do sramotne izključitve madžarskega premierja in njegove stranke iz Evropske ljudske stranke, šele v zadnjem hipu je to potezo preprečil glas razuma iz slovenskih vrst.
Spet hišne preiskave brez navzočnosti lastnika in prisluhi mobilnim telefonom
A medtem ko se je »evropski premier« ukvarjal z išiasom, njegovi uradniki pa so navijali ušesa Poljakom in Madžarom, se na slovensko »antievropsko« mafijsko združbo, katere sedanji najvidnejši predstavnik ni želel imeti govora v Evropskem parlamentu, ni spomnil praktično nihče. Ni problem, da je neokomunistična večina v slovenskem parlamentu glede resolucije o totalitarizmih evropskim parlamentarcem že četrtič pokazala iztegnjen sredinec. Ni problem, da se pravosodje izkorišča za politične obračune. In ni problem, da vladajoča tranzicijska levica ves čas krši ustavo (šolstvo je samo eden od teh primerov) in je dejansko anulirala celo nadzor na zunanji schengenski meji, s čimer je pomagala v notranjost Evropske unije uvoziti tudi nekaj nevarnih teroristov. Prostozidarsko usmerjenih evropskih uradnikov to ne zanima. Pika.
In ker je Slovenija tako zelo nezanimiva za evropske supervizorje, ne preseneča, da je neokomunističnim oblastnikom zrasel greben že tako visoko, da so se spomnili uvesti novost, ki pravzaprav to ni in ki sem jo v kontekstu omenil že uvodoma, ko sem omenil vdor politične tajne policije v Jančarjevo stanovanje. Namreč, novela zakona o kazenskem postopku bo policistom odslej omogoča hišne preiskave brez navzočnosti lastnika. Torej, če vas ne bo doma, vam bodo lahko odslej povsem legalno premetali stanovanje, vi pa niti ne boste vedeli. In ne samo to – uporabljali bodo tudi tako imenovane IMSI lovilce, to je sistem za tajno pridobivanje podatkov o mobilnem komuniciranju.
In še to: te novosti so »v naše dobro«, če slučajno dvomimo v dobre namene predlagateljev.
Celoten prispevek spletna Demokracija
