Hiša hospica: Še dve gospe umreta, potem pa zaprejo

26
Hiša hospica Foto: Aleš Čerin
Hiša hospica Foto: Aleš Čerin

Pred nekaj leti smo bili odrasli skavti iz Ljubljane-Štepanje vasi povabljeni v Hišo hospica (spletna stran je – kako simbolično – že zaprta), da bi, kot so rekle prostovoljke, malo zapeli. Pa smo res prišli, prinesli smo kitare in zapeli nekaj pesmi. Kar na hodniku in tudi individualno v sobah umirajočih. Z umirajočimi, tudi njihovimi svojci, z osebjem in prostovoljkami, ki so bili takrat prisotni, smo se zadržali v krajšem pogovoru. Čudili smo se urejenosti Hiše hospica, bili navdušeni nad požrtvovalnostjo osebja in prostovoljk ter bili veseli spoštljivega odnosa do umirajočih.

Opaziti je bilo, da se osebje trudi, da ohranja dostojanstvo človeka vse do poslednjega trenutka življenja. Hišo hospica smo zapustili v zavedanju, da je v naši družbi lepo poskrbljeno za dostojanstveno oskrbo ljudi v zadnjem obdobju življenja. Za težave pri financiranju nismo vedeli. Tudi noben od članov osebja o tem takrat ni govoril.

Finančne težave Hiše hospica

Lansko leto v aprilu, ko je Zoran Garevski, modni oblikovalec, preživljal svoje zadnje dni v Hiši hospica, so mu slovenski modni oblikovalci za rojstni dan pripravili modno revijo z unikatnimi kreacijami. Obenem so organizirali dobrodelno dražbo teh kreacij in tako zbirali sredstva za Hišo hospica, ki je bila že tedaj popolnoma odvisna od donacij. Mimogrede, ko so modnega oblikovalca vprašali, kako se počuti v Hiši hospica in če lepo skrbijo zanj je odgovoril: “Krasno! Bil sem tako zelo pozitivno presenečen nad vsem, kar se dogaja v tej hiši, da moram reči, da sem nekaj dni jokal od sreče, da sem lahko tu.”

Finančne težave edine slovenske hiše, ki skrbi za umirajoče s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, kjer so umirajoči deležni 24-urne celostne hospic oskrbe, pa so se začele že veliko prej. Pravzaprav se že od otvoritve v letu 2010 borijo za finančna sredstva z Ministrstva za zdravje, ki nikakor ni naklonjeno paliativni oskrbi umirajočih v okviru Hospica. Na predlog tega Ministrstva so v letu 2010 Hišo hospica celo izbrisali iz mreže izvajalcev paliativne oskrbe. Sredstva za medicinski del oskrbe umirajočih so, kot je razvidno iz odprtega pisma direktorice iz leta 2013, na primer prenesli kar na Splošno bolnišnico Sežana.

Včeraj pa sem slišal, da skavti ne bomo mogli več zapeti v Hiši hospica. Ker jo zapirajo. Konec. Sredstev ni več. Novih ljudi ne sprejemajo več, še dve gospe umreta in zaprejo.

Skratka, za slovensko vlado, pravzaprav za slovenski narod, je zagotoviti slabega pol milijona evrov letno za dostojanstveno umiranje ljudi v poslednjih dneh življenja, preveč. Bojim se pa tudi, da je lepa lokacija Hiše hospica pod ljubljanskim Golovcem zamikala kakšnega veljaka, ki bi ji po njenem propadu, raje vdihnil kak bolj “koristen” namen kot pa le oskrba – se bom kar kruto izrazil – odpisanih. Bomo spremljali delovanje v njej, če se bo Hiša hospica v resnici dokončno zaprla.

Smrt rinemo iz naše zavesti

Smrt se – ob vsej naravnanosti na podiranje tabujev – stalno dodatno tabuizira, se pravzaprav sistematično odriva iz naših življenj, iz naše zavesti. Slišim, da veliko ljudi svojca v poslednjih dneh življenja raje odda v oskrbo v bolnišnico, da zanj poskrbijo profesionalci. Tako se človek poslovi od življenja v sterilni belini bolnišnice sam, v najboljšem primeru z osebjem in ne v krogu svojih najbližjih. Pravimo, da ne moremo dovolj dobro strokovno-medicinsko poskrbeti za svojca – kar je včasih morda res, v resnici pa ne moremo gledati bližnjega, ko se poslavlja. Ker nam preveč “naglas govori” o naši minljivosti, kar prav tako radi izrinjamo iz zavesti. Tudi otrokom prikrivamo dejstvo smrti bližnjega in jih ne pripeljemo več niti na pogreb, misleč, da mu s tem prihranimo travme.

Simbolične se mi zdijo tudi logistične in arhitekturne rešitve naših pogrebnih storitev. Truplo človeka, ki je še pred nekaj dnevi živel med nami, najprej profesionalci zaprejo v dve nepredušno zaprti posodi. Po navadi pokojnika pripeljejo le nekaj ur pred pogrebom v mrliško vežico, kateri smo celo ime spremenili v … poslovilna. Večina vežic ima take arhitekturne rešitve, da pokojnik tistih nekaj ur pred pogrebom leži “izoliran od tega sveta”- za debelo šipo. Da ni več mogoč nikakršen fizičen stik. Tako tudi ni več mogoče kropljenje pokojnika z blagoslovljeno vodo. Pač pa kar malo poškropimo po šipi. In ker smo praktični ter ne želimo pokapljati stekla, vodo raje kar nadomestimo s soljo. Opazil sem pa tudi že čisto prazno kropilnico. Ostanke ljubljenega človeka torej takoj, še pred pogrebom, postavimo tja, kamor se nam zdi da spada – za pregrade. Ali ste prešteli pregrade? Tri so že.

Enajst “preštemanih” pregrad

Mene te pregrade spominjajo na enajst betonskih pregrad v Hudi jami, kamor so krvniki po vojni zaprli trupla. Nekatere so zaprli še žive. Pregrade smo sicer pred šestimi leti »preštemali« in pokazala so se mumificirana trupla. Tudi kitke mladih deklet. Odkritje je pretreslo državo, a ne dovolj, da bi ljudi tudi dostojno pokopali. Njihove ostanke smo preprosto zložili v plastične gajbice in jih dali nazaj v jamo – za pregrade.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ko hočejo nekateri še vedno praznovati tudi 70-letnico socializma, še vedno nismo sposobni posmrtnih ostankov ljudi spraviti izza pregrad, jih prinesti na svetlobo in se od njih dostojno posloviti. Narod, ki tako osnovnega človeškega dejanja, kot je pokop pokojnika, ne zmore opraviti, bo smrt rinil vedno bolj za pregrade. Za čimveč pregrad. In narod, ki ne prizna vsakemu človeku dostojanstva v smrti, tudi ne bo sposoben nameniti manj kot pol milijona evrov (= 0,005 % proračuna za leto 2015) za delovanje hiše, kjer bi se ljudje lahko dostojanstveno poslovili od tega sveta.

Občutek imam, da se nam bo z zaprtjem Hiše hospica simbolno približal čas, ko bomo ljudi, ki so v zadnjih dneh življenja, ko niso več koristni, ko od njih ni več pričakovati učinkovitosti, kar aktivno – s pomočjo zdravnika – porinili za pregrade. Kar se nam je v Kliničnem centru že zgodilo. Obetajo se nam časi, ko se bo človek ob izgubi koristnosti, moral bati tudi izgube življenja.

OPOMBA AVTORJA: Julija 2013 je o povezavi Hude jame in finančnih težav Hiše hospica odlično pisal tudi Dejan Steinbuch v Financah.

Foto: Aleš Čerin

26 KOMENTARJI

  1. Škoda, da ni bilo o tem govora, ko bi bilo mogoče še kaj ukreniti. Recimo en zapis, predstavitev v kakšnem mediju (Družina npr.), pojasnitev težav, položaja. Ob vsem poudarjanju pomena paliativne oskrbe tudi s strani zdravstvenih delavcev ni šment, da se kdo ne bi zavzel za stvar? Včasih pa vendarle pritisk “baze”, pisma, spontani odziv ljudi kaj premakne na kakšnem ministrstvu. Mogoče bi bilo še kaj možno ukreniti????

    Drugače pa … Ja, se strinjam: trend gre v smeri, da nam bodo ob odhodu v pokojnino namesto odpravnine dali kakšno tabletko … Čemu bi obremenjevali državni proračun in pokojninsko blagajno …

    • Draga Marta! Sedaj ko sem preštudiral finančno situacijo vidim, da se Hiša hospica že praktično od svoje ustanovitve bori s finančnimi težavami. Ministri za zdravstvo izgleda, da so izrazito nenaklonjeni paliativni oskrbi – kako naj rečem – izven zdravstvenih voda. Tako, da s te strani najbrž ni pričakovati podpore. Za več informacij si lahko preberete pismo direktirice (v članku je povezava).

      Na vse načine in na obeh koncih življenja (ko še nismo koristni) se nam obetajo še večje težave. Utilitarna filozofija, papež Janez Pavel II. jo je poimenoval kultura smrti, se očitno krepi pri nas in tudi v Evropi.

      • Ampak meni se zdijo ti ljudje v hospicu ravno tako pozabljeni in zapuščeni. Nekako to ni rešitev.

        • Zdravko, pravzaprav nimate prav. Kot sem videl, je za njih lepo poskrbljeno tudi z vidika druženja s svojci v zadnjem življenjskem obdobju. Seveda pa to ni rešitev za vse. Upam, da se nam oglasi tudi kakšna prostovoljka iz Hiše hospica.

          • Jaz sem imel mamo doma. Umrla je sicer v UKC, kamor sem jo peljal na urgenco zaradi srčnega popuščanja, ampak ves čas prej je bila z mano. Edina dobra stvar, ki sem jo naredil v življenju.

      • Tudi to očitno spada v rubriko “Zdravstvo je štala” ( https://www.casnik.si/index.php/2015/05/03/zdravstvo-je-stala/ ), kjer hkrati “ni možno” opraviti pregleda na napotnico v enem letu, obenem pa je isti pregled možen že prihodnji dan ali teden (v istem oddelku, na isti aparaturi, ki je “zasedena mesece vnaprej”) – da le izrečeš čarobno besedo: samoplačniško; in kjer nepredstavljive količine našega denarja izpuhtevajo v neznano in kjer se najbolje vidi, kakšen gospodar je “država”.

        V privatnem življenju vsak minister (domnevam – morda se motim?) dobro preračuna, komu in koliko bo plačal – ne bo razmetaval “na lepe oči” in “kakor je navada”. Vsak razumen človek bo premislil, kje bo od svojega vložka dobil kar največ oz. kje bo za isti učinek plačal najmanj. Dokler pa je vse “naše”, se obnašamo, kot da je nikogaršnje. Oh, kolikšne rezerve so – samo poštenosti in zavesti odgovornosti manjka …

        In ta miselnost, ko se človeka obravnava kot predmet: koristen/nekoristen, uporaben/neuporaben, prinaša dobiček/izgubo … Ne vem pa, kam tisti, ki takole razmišljajo, uvrščajo sebe: med dobičkonosne? Med trajno uporabne? Vendar: tudi oni gredo proti (zemeljskemu) koncu – sploh pomislijo na to?

  2. Zdravko, tudi sam imam imam tako izkušnjo s svojimi bližnjimi. A vsi nimajo take sreče. Nekateri sploh nimajo bližnjih. In takih je veliko in jih bo vedno več.

  3. Vsekakor je za ta mačehovski odnos do paliative odgovorna državna politika. Toda te politike so izvolili ljudje, torej krivdo za tak odnos nosimo mi vsi.
    Prejšnji teden je papež se še posebno poudaril, da dolžnost kristjanov ni v ustanavljanju krščanske stranke, celo škodljivo je! Njegova absolutna dolžnost je, da je aktiven v politiki, ki je borba za najvišje skupno dobro. Običajen kristjan je zgolj volivec in če te vloge ne izpolni, je sokrivec stanja družbe. Odnos do življenja in smrti mora biti za kristjana temelj ne samo osebnega prepričanja, ampak tudi družbenega angažiranja. Torej , ko se v družbi dogajajo take anomalije, mislim, da kristjani s svojim zatekanjem v privatno grešimo, potem pa se žalimo.

  4. Ne delim tega mnenja, da je običajen kristjan zgolj volivec in da je z volitvami konec.
    Da smo pa luzerji, bi se pa strinjal. Še mestne redarje ne znamo v kot spravit, ko kje delajo krivico. Kako bomo potem urejali težje zadeve?!

  5. Zadnje čase nisem bila nič tam, ampak včasih sem kar redno hodila v hišo in bila z bolniki. Zame je bilo to nekaj prelepega!
    Nepozabno je tisto, ko sem včasih čutila, da sem res s posameznim bolnikom … da mu stojim ob strani … da mu pomagam najti mir …
    Nepozabni so pogledi v njihove oči … v tisto v njih, ko sem slutila tisto čez … tisto, kamor jaz še ne morem …

    Hvaležna sem, da sem smela biti z ljudmi v njihovem odhajanju od tu.

    Tukaj nekaj zgodb, ki so se rojevale ob izkušnjah z zelo bolnimi, umirajočimi in njihovimi dragimi:

    http://www.publishwall.si/solzemlje/tagged/Kapljice.ljubezni

    • Ana Kos, hvala za povezavo do tvojih zgodb. Sem prebral. Lepo si opisala “iz prve roke”. Tudi sami smo takrat dobili občutek, da imate kot osebje lepe odnose z umirajočimi. Hvala, ker si delila. Vse dobro.

  6. Imela sem milost, da sem bila ob dveh umirajočih. Nista potrebovala nikakršnih dragih paliativnih pristopov ali terapij. Toda neskončno sta bila vesela človeške bližine. Požirek vode, dotik roke, popravljanje položaja na ležišču, klepet – drobni izrazi pozornosti in prisotnosti, človeške bližine. V zavedanju svojega stanja sta bila nadvse vesela, da (bo)sta smela umreti doma, »po domače« – ne pa v tujem okolju in med neznanimi ljudmi, mogoče celo sama in zapuščena. Imela sta pogoje za to – a lahko bi se zasukalo tudi drugače, saj vemo, kako današnji ritem in službene obveznosti ne omogočajo stalne prisotnosti ob umirajočem.

    Prav tako kot sem poznala gospoda, ki je ob neozdravljivi bolezni takoj po preselitvi v dom za ostarele (ko doma ni bila več mogoča ustrezna nega), preprosto »ugasnil«: kot drevo, ki ga odžagaš in ga brez korenik »posadiš« na drugo mesto.

    Vem pa, da je danes utopija razmišljanje, da bi »država« pokazala kaj več razumevanja za individualno paliativno oskrbo (pomoč na domu), ko pa je še dom hospic moteč. S svojo majhnostjo omogoča dovolj zasebnosti in osebnega pristopa k sočloveku ter hkrati zagotavlja stalno ustrezno človeško in terapevstsko oskrbo, ki se prilagaja posamezniku – ne pa obratno. Da ni moteč samo njegov (nenapisani) krščanski predznak??

  7. Dober in žalosten članek. Koliko pa je Hospic razširjen v tujini? Je to splošna in priznana praksa oskrbe umirajočih? Kje je tradicija Hospica najbolj razširjena? Kaj je alternativa – verjetno ne Nizozemska s svojo liberalno evtanazijsko zakonodajo, ali pač?

  8. To bo treba urediti. Delajmo na tem, da normalna politična opcija spet pride na oblast, pa bo. Morda namesto jugonostalgičnih foksnarjev v “kulturi” na primer. Socialističnega umiranja še komunisti niso prenašali, če ob tem izvzamem V. Avblja in podobne.

    Drugače pa je Hospic nekaj čudovitega, ne glede na moje zgornje stavke.

  9. Jaz sem pripravljen takoj na leto dati 100 evrov za to hišo. Če nas je še 1000 takih (vsak 2000. Slovenec) bomo uspeli ?

      • Tudi jaz sem pripravljena podariti 100 EUR. Zakaj ? Več o tem v prispevku “12 postelj in evtanazija v UKC”. Sklic na ta prispevek je pod člankom “Še dve gospe umreta in…”

  10. Z rumenim nalovom, zelo rumenim, vam je uspelo zgodbo lansirati tudi v mainstream medije. 😉 Očitno vam je res veliko do tega, da se vas tokrat sliši.

    Ravnokar sem se vrnil s predavanja v organizaciji hospica. (Ne vem, kaj beseda pomeni, pa sem v zadregi že glede začetnice.) Če je vzdušje pri paliativni skrbi podobno tistemu na predavanju, potem Vas popolnoma razumem. 🙂

    • Sramota je v tem, da skrajno levičarske organizacije dobivajo miljone, nek običajen hospic pa ne dobi nič.

    • Kolikor jaz vem, in naj se sliši še tako grobo, se nesankcionirano polnjenje jam po Sloveniji ne biološko ne psihološko ne more iziti drugače, kot da imamo takšne komentarje, kakršnega ima I DJ.

      • Sem komentiral, seveda ironočno in cinično, njegov komentar, če je pod dozo, pa me je admin skenslal. Če stvor daje smeškote pri komentarju paliativne oskrbe pa admin tega ne opazi kot poden , kritiko pa kot ja, potem je jasno, kam pes taco moli, ali je plitev ali pa “njihov”.

    • To metanje cvetja v grob je kar nekaj in grimase na tvojem obrazu ob odprtem grobu so res bistvene za odnos do smrti. Kristjani pa ob smrti gotovo ne delamo smeškotov, čeprav se je ne bojimo.

  11. Kolikor mi je znano Tatjana Fink kot predsednica društva Hospic, je tista alfa in omega, ki meni, da vse obvlada skupaj z Manco Košir iz ozadja.

    Podobno se dogaja s Hišo hospic, kot se dogaja s kmetijo, ko gospodar umre in ostane sama gospodinja. Te dve priletni dami, sta sicer sposobni "kadrovat" in odpuščat prostovoljke in prostovoljce s cmokom v grlu; a denar, ki je na tleh, ga ne znata pobrat. Najraje bi se prisesali na državne jasli, tako kot to storijo npr. umentniki in mirna Bosna.

    Tema dvema damama priporočam večkratni ogled filma, da bosta ugotovili, kaj je motivacija in da za uspeh je predvsem odgovoren v glavnem tisti, ki vodi.

    Kdo pa je lahko Manca Košir nakazuje Buchela: http://buchela.blogspot.com/2013/05/manca-kosir-josip-broz.html

Comments are closed.