17. maja 2010 je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice, po 12 letih sojenja na različnih instancah, razglasil sodbo v primeru sovjetskega partizana Vasilija Makaroviča Kononova. To je izjemno pomembna odločitev, ki bo na novo prevetrila dogajanja med drugo svetovno vojno in pritrdila dejstvu, da zgodovina ni enkrat za zmeraj zapisan monolit, ampak je njena podoba pogojena tudi z novimi odkritji in interpretacijami. Če sklenem čisto na kratko, gre za sodbo, ki pravi, da so tudi „heroji“ s prave strani, če so morili, zločinci. Na nek način se, kot je v svojem članku v septembrski številki revije „Zaveza“, ugotovil Anton Drobnič, končuje obdobje partizanskih mitov, začenja pa se čas resnega razmisleka in razprave o partizanskem delovanju med drugo svetovno vojno.
Zgodba Vasilija Makaroviča Kononova se je dogajala v Latviji. Tja se je leta 1944 na kazensko ekspedicijo s svojimi možmi odpravil takrat 21-letni Kononov. Preoblečeni so bili v nemške uniforme in v vasi Mazie Bati so maščevali domnevno izdajo enega od partizanskih oddelkov Rdeče armade (ta je bila v Latviji podobno kot nacisti, ena od okupatorjev), ki naj bi jo domačini zagrešili. Maščevanje je bilo strašno. Vaščani so se ravno pripravljali na praznovanje Binkošti, ko so preoblečeni maščevalci vdrli v vas in pred očmi svojcev pobili šest mož. Povrhu tega še tri ženske, ki so jih žive vrgli v njihove zažgane domove. Med žrtvami je bila tudi žena enega od ustreljenih, v devetem mesecu nosečnosti…
Kononov je po vojni ostal v Latviji, bil odlikovan z visokim sovjetskim odlikovanjem in opravljal različne službe v sovjetski policiji. Njegova podoba je bila v tistem času neomadeževana in njegov status nedotakljiv. Vse do leta 1998, ko so ga ovadili.
12 letno obiskovanje različnih sodišč je bilo pestro, saj so nasledniki nekdanjih oblastnikov vedeli, da je potrebno na partizanske „justifikacije“ gledati kot na izvrševanje „ljudske sodbe“ in ne kot na zločin. Na nek način so za ista dejanja, ki so jih storili partizani veljala druga pravila kot za dejanja njihovih sovražnikov. Umrli civilisti so bili torej dveh vrst, žrtve in izdajalci.
Tukaj je potrebno omeniti vsaj še prvo sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2008, ki je pod predsedstvom slovenskega sodnika dr. Boštjana M. Zupančiča, Kononova oprostila, saj je bila šesterica latvijskih civilistov umorjena kot kolaboracionisti, umor treh žena pa je zastaral… Frankfuretr Algemeine Zeitung je junija 2010 zapisal, da je ta Zupančičeva sodba v Latviji zbudila veliko začudenje zaradi političnega vrednotenja in deloma površne utemeljitve zločina, v Rusiji pa je zbudila veselje kot ob dnevu zmage… Tudi pri nas so se takrat oglasili nekateri zgodovinarji (Repe in Pirjevec) in izrazili nad njo veliko odobravanje saj ne dovoljuje revizije zgodovine…
Nekaj bolj pa se je omenjenima zgodovinarjema povesil obraz zdaj, ob dokončni razsodbi. Pirjevec še naprej zavrača vsako kriminaliziranje „osvobodilnega gibanja“ in njegovo enačenje z naci-fašizmom, Repe pa sodbo ocenjuje v političnem kontekstu, ki je prevladal nad zgodovinskim. Takole beremo v Dnevnikovem Objektivu: „Sodba velikega senata po njegovem mnenju verjetno izhaja iz univerzalnega stališča, da je zločin zločin, da je to, kar je bilo storjeno, čeprav v vojni, nedopustno dejanje.“
In to je to! Nič drugega. Meriti vse z istimi vatli. Pustiti vsem žrtvam njihov obraz, brez partijskega rasizma, ki sega celo v čas po smrti in enim jemlje tudi pravico do groba. Zločin je zločin ne glede na to, kdo ga naredi in tudi krivda je enaka, čeprav so jo zagrešili nekdanji „heroji“.
In kaj se bo zdaj zgodilo s slovenskimi kononovi? Starcev verjetno ne bomo vodili pred sodišče, nedvoumno pa bi morali obsoditi njihove zločine!
Foto: Dnevnik
