»Heretiki in brezbožci«

Foto: Wikipedija.
Foto: Wikipedija.

Krščanstvo si je skozi lastno intelektualno-duhovno evolucijo izgrajevalo monoliten značaj, ki je z različnimi teologijami in cerkvenimi delitvami vendarle kazal raznolik imidž, kar je seveda stvar interpretacij poznavalcev, ne pa namen te kolumne, kjer bom spregovoril o »mesenem« krščanstvu (veri), ki pomeni precej več kot (le) teološko in filozofsko razumevanje vere.

Krščanska intelektualna dediščina je izjemno bogata in široka. Že samo različne teologije (od trinitaristične, kristološke, ekleziološke itd.), dogmatika in apologetika kažejo na živost in kompleksnost krščanstva, kakor je živ in kompleksen miselni ustroj človeka. Krščanstvo je v svoji stvarni aplikaciji postalo tako rekoč tudi nazor, filozofija, znanost in ideologija. Ni dimenzije in sistema, ki ga ne bi povezovali s krščanstvom in obratno (npr. politika, gospodarstvo, nazori, država, družba, družina itd.). In res je bilo krščanstvo vedno del zgodovinskih napetosti, kjer je s svojimi prispevki, obrambami in napadi (pre)živelo ter soustvarjalo svet v katerem živimo.

Kolikor ljudi, toliko mnenj, kritik in pripomb na ali za račun krščanstva bi se našlo. Resnica ali laž, sovraštvo ali mir, propad ali napredek, svoboda ali suženjstvo, smrt ali odrešenje? Kdo ima prav? Po mojem mnenju ima lahko vsak prav, saj v svetu brezčutnih sistemov in konstruktov ter različnih si idej in nazorov ni dokončnih odgovorov oz. zmagovalcev. Je pa vedno skrit naravno unikaten odgovor nekje globoko v človeku, ko sleče svoje nazorske in družbene etikete ter se pokaže v nespremenljivih naravnih identitetah (moški ali ženska, oče ali mati itd.).

Krščanstvo je predvsem meso in ne beseda oz. misel, saj se človek kot celota odpira delovanju Duha v njem. Posamezni vernik lahko vidi v veri smisel in z njo povezana dejanja kot razumna, vendar vera v jedru ni stvar miselnosti in racionalnosti. Samo če pomislim na velikonočno in božično skrivnost, si je vero nemogoče prisvojiti in spoznati miselno oz. razumsko. Ali bi pomenilo imeti v glavi misel na nebesa in »razumno« sklepati o nekem višjem smislu ter posedovati bivanjsko tesnobo imeti vero? To so morda razlogi za razmišljanje o veri, vendar niso vera. Verjeti v nekaj ali nekoga (npr. svojega otroka) ne pomeni strahu in obupa, ampak energijo, ponos in notranji mir, ki niso abstraktni pojmi. Po Svetem pismu vemo, da Boga ni nikoli nihče videl in da je božji Sin s človeškim telesom kruto končal na križu. To je praktično vse, Jezus Kristus je brez političnih kampanj in ideoloških manifestacij obljubil »le«, da bo za vedno ostal v naših telesih (preko evharistije) in da sta življenje in ljubezen večni, s čimer je povzeta vsa vera. Edini pravi »dokaz« za Boga in pokazatelj vere je človeško telo, ustvarjeno po Božji podobi. Marija Magdalena, ostale žene ter Jezusovi apostoli so bili začetniki vere, kar je bila posledica njihovega konkretnega telesnega, a notranjega izkustva Kristusovega vstajenja. Vprašanje je, ali bi to še bila vera in svobodna volja, če bi na primer jutri v vašo dnevno sobo vstopil Jezus ali Mojzes? Mislim, da ne. V Kristusovem času najbrž problem vere ni bil nič drugačen in lažji kot danes, saj potem to ne bi bil začetek vere, ampak skrivnostno spoznanje oz. popolno vedenje.

Krščanskih praznikov in sporočil ni brez teles, človek pa, ker je ustvarjen po Božji podobi, najbolj pomni Boga ravno v telesu, tako da se kot celostno bitje sprašuje o njem ter sklicuje nanj. Iz tega sledi, da je vera najprej telesna, izkustvena in čutna ter posledično čustvena. Veri in znanosti je skupno izkustvo, če hočete empirija, le da je ta pri slednji omejena z izmerljivostjo in preverljivostjo. Vere, ljubezni in intuicije se ne da izmeriti. So pa to za večino človeštva vrednote. Saj ne gre samo in predvsem za Boga, ampak za vsakega posameznika in njegovo konkretno življenje. Na kaj si ponosen, v kaj verjameš in kaj imaš rad, kako je živeti z najbližjimi? Na prvem mestu je človek, ne družina, niti cerkveno občestvo ali interesne družbe, saj je Jezus pričal zapoved ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, kar pomeni, da je imeti rad sebe predpogoj za vse ostalo.

In kje so se pozabili heretiki in brezbožci? So take pričujoče misli in besede? Kristus je bil enak vsem ljudem v vsem, razen v grehu. Obljubil je, da bo ostal v nas. Ker se je delal Boga, po Mojzesovi knjigi je namreč veljal za krivega preroka in zakonolomca, je moral umreti. V sodobnem jeziku povedano je bil križan zato, ker ni spoštoval utečenega sistema in pravne države. Ker je bil sočuten, jokal je na grobu prijatelja Lazarja, in usmiljen do grešnikov (danes bi rekli mi ljudje, kadar zlo-rabimo), je bil krive vere in nabit s krivdo.

Za konec velja dodati, da sta krščanstvo kakor tudi človek enkratna po nenehni refleksiji. Uradni nauk Cerkve in togi sistem še ne pomenita vere, čeprav sta pomembna. Mojzesova postava ni ostala na kamnu in v glavah, ampak je postala živa, kakor vstane in oživi človekovo telo po padcih in stiskah. Vero namreč predpostavlja evharistija, čustvena inteligenca in odnos, ki predstavlja sveti prostor človeških teles, do katerega ima vsak svoj ključ.