Hči od stalnega diakona hodi na pijačo s komunisti

Vir: Mala miselna tržnica (tudi komentarji in foto). »Tudi komunisti lahko delajo dobra dela« in »če jaz pridem v cerkev se le ta podre« so izjave s katerimi se spopadam zadnje čase. Prva je izjava prijatelja iz katoliških krogov, druga pa pripada znancu, ki se mi je uvodoma predstavil kot komunist. Obe izjavi sta le zrcalo predsodkov, ki jih imata ena in druga stran. Slednja izjava je nesmiselna, ker je naša krajevna cerkev postavljena na dobrih temeljih. Povem pa tudi, da komunisti ne hodijo okrog z lopato in razbijajo škatle ter so pripravljeni pomagati. Seveda odvisno od vsakega posameznika, tako kot v Cerkvi. Za te predsodke pa je krivo predvsem neznanje. Lep primer je miselnost, ki prevladuje v Sloveniji: »Če voliš za leve si komunist in ne maraš tistih, ki hodijo k maši.« Sama se rada pogovorim s prijatelji komunisti in nikoli nisem občutila sovraštva.

Izhajam iz katoliške družine in sem od malega vzgajana v veri. S prijatelji se večkrat nasmejimo, ko se moje dogodivščine začnejo z »Je bilo enih par duhovnikov« ali pa »Je rekel škof, da.« Včasih me zbadajo na ta račun, ampak njihovo hudomušnost sprejmem in se z njimi nasmejim. Konec koncev, to res ni najbolj običajna stvar. In kaj drugo bi se spodobilo za hči od katehistinje in stalnega diakona, kot da nadaljuje svoj študij na teologiji ali na katoliškem inštitutu. Jaz pa sem se odločila za Fakulteto za družbene vede (FDV), oziroma, kot pogosto slišim od bratov vernikov, FSPN. To običajno pride z izrazito zaničljivim prizvokom ali izdihi obupa »Pa iz tako verne družine« in »Joj, kaj ti bodo tam naredili.« In po enem letu tam sem še vedno živa. Na začetku ni bilo najlažje. Ko je sošolec prvi teden razložil, kako bi pobil prvo pedofile, potem pa še duhovnike, sem ostala zaprepadena. Takrat sem ostala tiho in razmišljala o svetlobnih letih razlike med to doktrino in ideologijo s katero sem odraščala. Nisem vedela kako se s tem spopasti. Mislila sem, da sem prišla na povsem nov planet. Moj strah se je nadaljeval ob predmetih, ki so zahtevali (pred)znanje zgodovine.

Sama sem hodila na škofijsko gimnazijo in ob ponavljanju zgodovine na FDV se mi je včasih zdelo da sta se v preteklosti vrteli dve zemlji. Od male šole naprej hodim k verouku in srednjo šolo sem nadaljevala na škofijski gimnaziji, pa nisem imela dovolj znanja, da se spopadem s tem. Ob pomoči prijatelja, staršev in župnika, sem se v enem letu naučila več ‘uporabnih’ stvari o naši veri, kot v 12 letih katoliške vzgoje. Sčasoma sem se opogumila in sedaj na glas povem, da je naš župnik moj dobri prijatelj, da je moj tata stalni diakon in da vsako nedeljo grem k maši. Sedaj brez problema stopam v dialog s sodobnimi pionirčki.

Mislim, da je pomembna pomanjkljivost katoliške vzgoje ravno to, da nas ne nauči sobivati z zunanjim svetom. Tako se že od malega držimo zase in odraščamo v katoliških institucijah. To ne bi bila težava, če bi mladi vedeli, kako nadaljevati življenje zunaj njih. Tehnologija se spreminja in družba se spreminja z njo. Ljudem je postreženo vse več informacij in zlasti na slovenskem se govori o krizi Cerkve in redno na dan prihajajo morebiti resnične zgodbe, ki črnijo podobo Cerkve. Ljudje vsrkavajo vsebine in želijo vedeti več, hkrati pa stvari ne razumejo in posledično nasedajo medijem. In mislim, da je to velika napaka katoliške vzgoje, saj ljudi moramo naučiti kritično razmišljati in biti pogumne. To pa lahko dosežemo tedaj, ko bodo imeli dovolj znanja. Takrat bomo lahko šli v svet in se ‘spopadli’ z ljudmi. Ko pa prisluhnemo še ‘drugi strani’ bomo ugotovili, da spopad ni potreben. In mogoče je propadanje vzporednih institucij zgolj trdna roka Očeta, ki svoje otroke prisili, da odidejo iz varnega zavetja matere Cerkve in se naučijo živeti z drugimi.

Osebno se na pijačah z »levimi« kolegi veliko naučim in pogovori z njimi me obogatijo. Spoznavam, da ideologiji nista izključujoči in lahko mirno sobivata. Pomemben element obeh je socialna pravičnost, ki ima v Cerkvi dolgo zgodovino in ne nazadnje obeležujemo leto socialne pravičnosti. Je pa res, da lahko potegnemo vzporednico tudi pri nedoslednem izvajanju nauka in mnogih napakah, ki jih je storil človek na eni in na drugi strani. Vse je odvisno od tega, ali se bomo osredotočili na stvari, ki nas delijo, ali pa na skupne vrednote in tako skupaj gradili družbo.

Marija Busija