Zoranu Jankoviću spet ne gre oporekati gladke zmage. Ker mu je v dobrih petih letih na njegovem ljubljanskem fevdu uspel hat trick, je uspeh še toliko bolj zavidanja vreden. Podobno stalnost volilnih rezultatov je v svojih najboljših letih ohranjal samo še Hugo Chavez.
Črne pike in dostojna izzivalka
A če se človek vsaj malo potrudi, lahko na bleščeči fasadi že opazi kakšno črno piko. Tudi v tretje je ljubljanski župan izgubil glasove, čeprav so bile to pot izgube manjše od pričakovanih in prvotno napovedanih. Pomembneje je, da so vsi trije glavni protikandidati s svojimi skoraj sedemintridesetimi odstotki predstavljali izrazit antipod nekdanjemu in novemu gospodarju prestolnice. Če nič drugega, je župan očitno dosegel mejo svojega dometa. Nezanemarljivo je, da so se ljubljanske volitve tako iztekle v času, ko bi morali biti Ljubljančani še posebej jezni zaradi “političnih spletk”, ki so njihovega ljubljenca stali premierskega položaja. Ampak kakšnega posebej navdušenega stekanja pod njegovo zastavo očitno ni bilo. Četudi morda dopustimo možnost, da bi višja volilna udeležba dvignila njegov odstotek.
Po drugi strani je zaradi družinskega zakonika in skupne županove zmage nekoliko neupravičeno v senci ostal izid Mojce Kucler Dolinar. Kandidatka Nove Slovenije in SDS je s skoraj 26 odstotki dosegla najboljši izplen kakšnega desnosredinskega kandidata po Antonu Jegliču na nadomestnih volitvah v začetku leta 1998. Bistveno je presegla dosežke Andreja Bručana, Franceta Arharja in Zofije Mazej Kukovič. Res je k njeni relativno bogati beri svoje prispevala motiviranost njenih volivcev zaradi referenduma, toda skoraj gotovo se je njena teža na mestni sceni precej povečala. Če seveda ne bo postala žrtev kakšnega strankinega zakulisja, kar bi bila precejšnja škoda.
Izzivalec tudi na levi
Drugi, še bolj skriti junak županskih volitev je zame Vito Rožej. Možakar je dobil več kot dvakrat toliko glasov kot Zaresova lista na zadnjih občinskih volitvah, da sploh ne govorimo o potopu stranke na volitvah v državni zbor. Če so Kuclerjevo dvignili nasprotniki, so Rožeja najbolj motivirani zagovorniki družinskega zakonika. Prav s tem je nekaj več teže dobil odpor proti mestnemu avtokratu od tam, kjer bi ga pravzaprav pričakovali že prej, namreč iz vrst najbolj svobodomiselnih in resnično liberalnih volivcev. Ker bo zanje Janša vedno večja groza od Jankovića, je sicer iluzorno pričakovati njihov odmik od voditelja Pozitivne Slovenije in vsega, kar v tem trenutku predstavlja. Verjetno je še daleč tudi čas, ko se bo omenjenim ljudem posvetilo, da kot liberalci ne morejo biti s popkovino povezani z dediščino nekdanjega režima in da ni njihova naloga njena obramba ob vsaki ključni prelomnici. A solidni Rožejev izplen kljub vsemu kaže na določeno razočaranje liberalcev nad vse prej kot liberalnim ljubljanskim županom. Navsezadnje jim zavezništvo z njim in njegova bučna podpora družinskemu zakoniku nista prinesla referendumske zmage.
