Prvo vprašanje, ki se zastavlja ob današnjem večeru, je, ali je epopeja o Martinu Schulzu res končana, še preden se je sploh začela. Njegov vstop v zvezno politično areno je vsekakor vnesel novo dinamiko v razmerje med političnimi igralci. Populistična alternativa je bila bistveno omejena v svojem dometu, kar so potrdile vse troje letošnje deželnozborske volitve. Če lani nikjer ni ostala pod desetimi odstotki, jim letos ni bila nikjer niti blizu. Toda prejkone naključna sprememba volitev v politično nepomembnem Posarju iz referenduma o Angeli Merkel in/ali Martinu Schulzu v lokalni referendum o Annegret Kramp-Karrenbauer je dala nepričakovani pospešek “črnim”, ki še kar drži. Potem ko so z znatnim plusom obdržali oblast na zahodu, so v zadnjih dveh tednih zrušili dva ministrska predsednika iz socialdemokratskih vrst (v Schleswig-Holsteinu to sicer še ni čisto gotovo).
Uspeh v Severnem Porenju-Vestfaliji kajpak šteje daleč največ, ker gre za po prebivalstvu daleč prvo zvezno deželo, ki je bila za nameček zadnjih pet desetletij trdnjava “rdečih”, čeprav v njej korenini tudi Center, katoliški predhodnik krščanske demokracije. Socialdemokrati so imeli v tej deželi ministrskega predsednika neprekinjeno od 1966 do 2005 in potem od 2010. Od 1980 do 1995 so vladali z absolutno večino. Pred letošnjimi volitvami jih je od demokristjanov ločilo velikih trinajst odstotnih točk. Zdaj naj bi CDU prilezel do 33 odstotkov, medtem ko naj bi socialdemokrate obkrožilo 31,5 odstotka volivcev. Za nameček so se zelo okrepili liberalci z okrog dvanajstimi odstotki glasov, medtem ko so se zeleni, koalicijski partnerji v dosedanji deželni vladi, prepolovili na šest odstotkov. Alternativa za Nemčijo bo s 7,5 odstotka vsekakor v deželnem zboru v Düsseldorfu. Negotova je še usoda postkomunistične Levice. Če izpade, je možna tudi (resda minimalna) črno-rumena večina. V nasprotnem primeru Severno Porenje-Vestfalijo skoraj gotovo čaka velika koalicija pod vodstvom krščanskega demokrata Armina Lascheta, saj so odnosi med “črnimi” in zelenimi v deželi zelo hladni in semaforska koalicija domala ne pride v poštev.
Na vprašanje z začetka prispevka seveda ni moč odgovoriti enoznačno. Do volitev so še štirje meseci in v tem času je možnih še kar nekaj posarskemu podobnih preobratov. A nocoj se zdi stava na nadaljevanje kanclerstva Angele Merkel dokaj zanesljiva naložba.
P. S. Opozoril bi še, da smo se z zelo podobno dinamiko kot letos srečevali leta 2005. Takrat so se krščanski demokrati v začetku leta srečevali z velikimi težavami, dobro je kazalo socialdemokratom takratnega kanclerja Schröderja. Potem je prišlo najprej do volitev v Schleswig-Holsteinu, kjer so krščanski demokrati nepričakovano osvojili relativno večino in potem uspeli izvoliti svojega ministrskega predsednika. To je vplivalo na volitve v Severnem Porenju-Vestfaliji, kjer je črno-rumena koalicija zamenjala socialdemokratskega ministrskega predsednika po devetintridesetih letih. Poraz socialdemokratov je bil tako hud, da se je Schröder (tudi zaradi številčnih razmerij v zgornjem domu parlamenta) odločil za sprožitev razpustitve parlamenta. Do nje je po trnovi poti poleti prišlo in skoraj do konca je kazalo, da je CDU celo v igri za absolutno večino. Nazadnje je Angela Merkel komaj iztržila relativno večino in izrinila Schröderja s kanclerskega stolčka.
