Ponedeljkove parlamentarne volitve v drugi največji državi na svetu so politični plen razdelile tako, da imamo po eni strani dva velika zmagovalca, na drugi pa dva velika osmoljenca. In čeprav so medijske pozornosti v teh dneh deležni predvsem socialdemokrati iz Nove demokratske stranke (NDP) in njihova zvezda Jack Layton, ki niso le prvič preplezali magične meje stotih sedežev, marveč so priplezali celo do drugega mesta in vloge uradne opozicije, bodo Kanadčani precej bolj občutili neko drugo zmago.
V deželi rdečih in modrih torijcev
Zmago Stephena Harperja. Res je, možakar je kot premier na čelu Kanade že zadnjih pet let in več in je pravzaprav zmagal tretjič zapovrstjo. A šele v tretjem poskusu je nabral dovolj sedežev, da ima v poslanski zbornici udobno absolutno večino. 39,6 odstotka prejetih glasov se je v kanadskem večinskem sistemu prelilo v 167 sedežev ali 26 več, kot jih imajo vse druge štiri stranke skupaj.
Pred desetimi leti ni nič kazalo na tak uspeh. Takrat se je zdelo, da je oblastni monopol podobno kot v Veliki Britaniji precej proti levi sredini pomaknjenih liberalcev, v Kanadi vladajočih veliko večino 20. stoletja, nedotakljiv. Desno od sredine ni bilo nič večine zmožnega, saj so bili konservativci skoraj nespravljivo razklani na trdorokce iz prerije in “usmiljene” konservativce, znane pod imenom rdeči torijci. Navdušeni desničar Harper in njegova predhodnika Preston Manning in Stockwell Day so sicer želi lepe uspehe na zahodu države, a v bolj obljudenih vzhodnih provincah jih je komaj kdo povohal. Potem je Harperju vendarle uspelo povezati obe stranki. Kako globok je bil pravzaprav prepad, priča dejstvo, da noče imeti z njegovimi “novimi” in precej v desno pomaknjenimi konservativci opravka nekako nobeden od treh še živečih nekdanjih premierjev iz torijskih vrst.
Nelogična logičnost volilne geometrije
A po koncu liberalne hegemonije po volitvah 2004 se je zdelo, da v Kanadi v doglednem času nobeni stranki ne bo več uspelo doseči absolutne večine, za katero naj bi bil večinski sistem kot naročen. Politični interesi posameznih delov Kanade so bili pač preveč različni. Zahod je vlekel h konservativcem, vzhod k liberalcem, večinsko francosko govoreči Quebec k svojim regionalistom. Konservativci so si sicer priborili dve zaporedni manjšinski vladi, ampak pred tokratnimi volitvami – že četrtimi v zadnjih sedmih letih – je postalo jasno, da relativna večina ne bo več zadostovala za ohranitev oblasti. Liberalci in socialdemokrati so se povsem resno pripravljali na vzpostavitev za westminstrski sistem precej nenavadne koalicijske vlade, kakršno imajo trenutno sicer celo v Veliki Britaniji. Najprej so družno zrušili drugi Harperjev kabinet; očitali so mu nič več in nič manj kot to, da zaničuje parlament, saj naj bi poslancem prikrival pomembne podatke.
V kampanji so tradicionalno močni liberalci povsem potonili, karizma njihovega vodje Laytona pa je v nebo povzdignila socialdemokrate. Toda v bistvu so zaradi tega največ pridobili konservativci. In čeprav je opozicija prejela skoraj tri petine glasov, so se zaradi njene razcepljenosti veselili absolutne večine. Čakajo jih torej štiri sorazmerno mirna leta. Toda kljub navidez krivičnemu izidu številke kar dobro odražajo večinsko razpoloženje Kanadčanov. Razen v svojih zahodnih utrdbah so Harperjevi namreč povsem prevladali tudi v najpomembnejši provinci Ontario. Če so imeli pred desetimi leti tam liberalci sto sedežev, so jih letos osvojili samo enajst, konservativci pa triinsedemdeset. Solidno so se odrezali še v malih atlantskih provincah, glavnem oporišču rdečih torijcev. Tako so se liberalci skoraj povsod obrisali pod nosom in bodo v prihodnjih letih zasedali najmanj sedežev v svoji zgodovini.
“Vzhodnoevropski” Quebec
Edinole v Quebecu je doživel Harper grd poraz. Tam je iz parlamenta izpadel celo njegov zunanji minister. Obenem so frankofoni Kanadčani tokrat svoje zaupanje popolnoma podelili novim demokratom. Čisto po vzhodnoevropskem receptu iz devetdesetih so tej stranki, ki je imela doslej med petinsedemdesetimi Quebečani v parlamentu v Ottawi enega samega predstavnika, namenili kar devetinpetdeset sedežev, krepko polovico vseh socialdemokratskih poslancev. Še hujši poraz kot konservativci so doživeli ravno tako socialdemokratski zagovorniki quebeške suverenosti iz Quebeškega bloka. Kljub temu, da je zanje še vedno glasoval vsak četrti prebivalec Quebeca, bodo zasedali samo štiri ottawske fotelje. Na ta način je Quebec po dolgem obdobju naklonjenosti liberalcem v šestdesetih in sedemdesetih letih, po obratu h konservativcem v osemdesetih in nato h Quebeškemu bloku v devetdesetih še četrtič povsem zamenjal politično barvo. Vendar omenjeno nekoliko nepričakovano ni preprečilo triumfa konservativca Harperja.
Foto: Wikipedia
