Vir: Blog Preprostost, Aleš Čerin: Na Liffe sem si ogledal film Hannah Arendt, ki prikazuje del življenja v Nemčiji rojene, a v ZDA živeče filozofinje in politične teoretičarke judovskega porekla, znane predvsem kot utemeljiteljice pojma banalnost zla: “Večine zla na tem svetu ne povzročijo ljudje, ki bi izbrali zlo, pač pa mali ljudje (Hannah jim v filmu pravi “Nobodies”), ki so se odtrgali od svoje človeške narave in ne razmišljajo.”
Ali bolj strokovno z Wikipedije: “Največje zlo v zgodovini in še posebej holokavst, niso povzročili fanatiki in sociopati, pač pa navadni ljudje, ki so sprejeli premiso svoje države (=trditev, iz katere sledi določen zaključek (SSKJ)) in sodelovali s predpostavko, da so njihova dejanja nekaj normalnega.”
V filmu Hannah pravi, da so se odtrgali od svojega človeškega bistva, ki ga imamo prav zaradi bogopodobnosti – od razmišljanja in od uporabe vesti.
Spoznanja
Filozofinja Arendt je banalnost zla utemeljila preko spoznanj, ki jih je dobila kot poročevalka s procesa proti nacističnemu zločincu Adolfu Eichmanu leta 1961. Film v veliki meri govori prav o tem obdobju življenja razumnice.
Dogajanje v filmu se začne nekaj pred procesom, ko je v ZDA skupaj z možem – prav tako filozofom – živela srečno življenje kritične in zelo aktivne razumnice, profesorice na znani univerzi. Pa se je ponudila časopisu New Yorker, da bo s procesa poročala. Hannah je res odšla v Jeruzalem, se tam srečala s svojim odličnim prijateljem in spremljala proces.
Videti je bilo, da ga spremlja bolj kot filozofinja in ne kot človek čustev, četudi je sama preživela težko izkušnjo koncentracijskega taborišča. Četudi sama Judinja, četudi je bil Eichman soodgovoren za poboj okoli 6 milijonov Židov (v filmu Eichman, pravi, da ni položil svoje roke na nobenega Žida, da je samo ubogal povelja nadrejenih), je uspela racionalno spremljati proces. Meni je bilo prav to poglavitno spoznanje: da se je mogla tako izključiti in se iz procesa učiti, četudi bi bilo zelo človeško, da bi vpletla svoja čustva.
Članke, s katerimi je kar dolgo odlašala, ker je želela vestno preštudirati “na tone” procesnega gradiva (učna točka!), so očrnili tudi nekatere judovske voditelje, ker so v taboriščih sodelovali z nacisti (Hannah ni slikala črno-belo – učna točka!). Seveda so bili članki v judovski skupnosti v ZDA in v Izraelu sprejeti z velikim ogorčenjem. Kritizirali so jo, da je preveč prizanesljiva do Eichmana, da v njem ni videla “zveri”, morilca in psihopata, pač pa nedolžnega birokrata, ki je “le” ubogal povelja. Dobila je na stotine grozilnih pisem, tudi najboljši prijatelji so ji obrnili hrbet, metali so jo z univerze. Ona je vztrajala pri svojem. Pri tem so jo podprli edino mož, nekaj najbližjih in njeni študenti. Zaključek filma, ko v perfektnem govoru pred polno predavalnico študentov utemelji pojem banalnosti zla, je en najboljših filmskih govorov in se bo po moje zapisal v zgodovino filma.
Film mi je pokazal še nekaj, da je treba najprej na stvari pogledati neobremenjeno (tudi, če si obremenjen s svojo preteklostjo, čustvi), da je treba poglobljeno iskati resnico (ona je temeljito preštudirala gradiva), ko pa prideš do spoznanja, ko veš, da si blizu resnici, zaplavati proti toku in spregovoriti, ne glede na okoliščine. Tudi če se ti odpove celoten narod in najboljši prijatelj. Tudi to je bilo v filmu ganljivo prikazano, ko je Hannah obiskala prijatelja v Jeruzalemu in se je – ležeč na smrtni postelji – obrnil stran.
Tudi za slovensko stvarnost
Film s svojo univerzalno govorico sporoča tudi nam, ki našo bolečo preteklosti še po dolgih desetletjih vztrajno potiskamo v podzavest, a se od tam stalno vrača, povzroča razdvajanja in bolečine.
