Avtor: Petra Sovdat. Če bi položaj, v katerem je Slovenija, lahko reševali s humorjem ali cinizmom Alana Forda, bi bili na konju.
Toliko dobrih in kreativnih vicev na račun slovenskih politikov, ki so v prvi vrsti odgovorni za potop in zdaj reševanje države, že dolgo nisem videla. “Konec je politične krize,” je ob uvodnem nagovoru po zaprisegi dejala nova mandatarka Alenka Bratušek. “Tako se dela. Prvi stavek mora biti močna šala, da dobiš publiko,” se je na Bratuškovo odzval komik Boštjan Gorenc – Pižama.
V tem smislu lahko tudi nadaljujemo: prvi dosežek nove vlade je, da so pribitki državnih obveznic višji (ne moremo se slepiti, da je to le posledica dogajanja na Cipru). To je, seveda, slabo. A če parafraziram enega od sindikalistov, ki je lani (ob osemodstotnih pribitkih) dejal, da so donosi nanje prenizki, da bi jih kupil, pričakujem, da se bodo pred slovenskimi borznimi hišami kmalu vile vsaj tako dolge vrste kot pred ciprskimi bankomati. Upam, da Bratuškova in Čufer že pišeta štose, ki jih bosta povedala 6. junija, ko zapade za 1,1 milijarde evrov zakladnih menic. V smislu stare pesmi “Še n’kol’ se nismo tol’k’ smejal, ko je šola pogorela”.Še tako dober vic (eden boljših zadnje dni je bil: “Kako se piše šef NKBM? 50 cent”) pa nam ne bo pomagal rešiti bank, podjetij, prebivalstva. Če je ECB pripravljena v bankrot spustiti Ciper, pri Sloveniji ne bo niti kihnila. “Ne dvomim, da je trojka pripravljena za Slovenijo. Ne vem pa, ali je Slovenija pripravljena na trojko,” mi je pred dobrim tednom dejal eden od londonskih investicijskih bančnikov, ki Slovenijo zelo dobro pozna. “Preveč časa porabljate za tuhtanje, premalo za ukrepanje,” je dodal. “Nenehno opozarjamo politike pred vse večjo možnostjo odpoklicev posojil tujih bank. Zdaj, ko o slovenskih težavah piše vse več tujih medijev, smo tik pred zlomom gospodarstva, še pred uradnim zlomom države,” pravi sogovornik iz ene večjih slovenskih družb.
A politikov to očitno ne gane preveč. Kot da smo sredi največje konjunkture, vlada začenja s kadrovanjem. Kot da je njihov edini namen le zavladati družbam, svojim prijateljem priskrbeti še nekaj svetovalnih pogodb, “odšravfati” vse, kar še ni odpeljano. Ne vidimo hitrega nujnega popravka stečajne zakonodaje, odprave škodljivega obveznega pobota, tečemo nov krog “posvetovanj” o reševanju slabih terjatev, privatizacije je – če je soditi po napovedih iz koalicije – konec, še preden se je sploh začela.
Mednarodna pomoč očitno ni več vprašanje. Vprašanje je, ali se poslanci sploh zavedajo, v kakšnem položaju smo. Bodo – kot so njihovi italijanski kolegi – zmogli dovolj politične zrelosti za podporo ukrepov, ki nam jih bodo nalagali posojilodajalci? Vejo, da bo tudi tistih dva tisoč evrov plače, do katere so se končno dokopali, odvisnih od tega, ali bodo posojilodajalci zaupali njim? Vejo, da jih neokardeljanski ukrepi ne bodo zadovoljili? Da ideje nekaterih levih (in tu ne mislim le na oznako njihove politične usmeritve) ekonomistov, ki na (nedržavnem) trgu vso kariero niso bili sposobni ustvariti ne dinarja ne tolarja (kaj šele evra), da je “rešitev vseh težav” izstop iz EU in EMU, nevarna? Si sploh lahko zamislite, kakšna bi bila Slovenija s svojim topčiderjem (tiskarno denarja), brez vsakega zunanjega nadzora, pa z znanimi obveznostmi do tujine? Že vedo poslanci, da bo zvišanje DDV spiralo le še poglobilo? Da je govorjenje o velikih infrastrukturnih projektih, za katere ni pripravljena niti dokumentacija, ki bodo rešili Slovenijo, le mlatenje prazne slame? Da zdaj ni čas za kazanje s prstom, kdo je bolj kriv za to, da smo padli tako nizko, da je čas za ukrepanje? Nisem prepričana. Tudi več sogovornikov iz koalicije ni. In to je najbolj strašljivo.
Vir: Finance
