Hadjadj: Če gre le za ljubezen, zadostujejo sirotišnice

21
358
Fabrice Hadjadj (foto: Wikimedia).
Fabrice Hadjadj (foto: Wikimedia).

Fabrice Hadjadj (rojen l. 1971), francoski katoliški filozof judovskih korenin in arabsko zvenečega priimka, je pred dvema mesecema na svetlo dal novo knjigo – refleksijo o družini: Qu’est-ce qu’une famille?* Hadjadj v njej definira družino kot „naturo pred kulturo“, kot nekaj divjega in anarhičnega. Opozori še, da pri družini ne gre le za ljubezen pač pa za ohranitev človeka kot človeka, ter razkrinka tri sodobne sovražnike družine: 1. zadnje elektronske tehnologije; 2. biotehnologije za reprodukcijo človeka; 3. falocentrični feminizem.

V slovenščini že imamo avtorjev filozofski bestseller Vera demonov ali preseženi ateizem,** želeno bi bilo, da bi v Trubarjev jezik dobili še razpravo o družini. Zaenkrat podajam prevod še svežega Hadjadjovega intervjuja za italijansko revijo Tempi, v imenu katere se je pogovarjal Rodolfo Casadei.***

Tempi: Vaša knjiga (o družini) je izšla na predvečer škofovske sinode o družini. Se vam zdi, da potek in zaključni dokument Sinode odražajo kakšno od vaših skrbi?

Fabrice Hadjadj: Težava Sinode je, da mora nagovarjati vesoljno Cerkev, medtem ko so družinske situacije lahko od dežele do dežele zelo različne, celo radikalno nasprotne. Kar se mene tiče, razmišljam o tem, kar se dogaja z družino v post-industrijskih družbah, zaznamovanih z liberalno ekonomijo. Relatio Synodi se v svoji diagnozi zadovolji še enkrat priklicati „individualizem“ in „hedonizem“, same razprave pa so se izčiščevale okrog vprašanja „ločenih in ponovno poročenih“ ter okrog blagoslova homoseksualnih oseb. Na ta način, se mi zdi, je popolnoma umanjkalo, kar je zelo lastno naši dobi, se pravi, antropološka revolucija, ki je v teku: prehod od družine na podjetje, prehod od rojstva na izdelavo, oz. če hočete, od zatemnjenega spočetja (it. concepimento oscuro) v telesu matere do razvidnega spočetja (it. concepimento trasparente) v inženirjevem duhu.

Na ideološki osnovi je družina napadana vse od začetka krščanstva. S strani gnostikov, denimo. Vendar je danes napad bolj radikalen: ne prihaja toliko s strani ideologije kot s strani tehnoloških možnosti. Ni več vprašanje teorije, ampak je vprašanje prakse in učinkovitih sredstev za produkcijo brez spolnih odnosov – produkcijo čim bolj ustreznega in delujočega posameznika.

Tempi: Izpostavljate nasprotje med leseno mizo (an. table), ki združuje družino, in tabličnim računalnikom (an. tablet), ki člane ločuje in izolira. Poudarjate, da je tehnologija zrušila družino in da smo priče „tehnološkemu uničenju“ družine. Smo pred največjim sovražnikom družine?

Fabrice Hadjadj: Kje je kraj, kjer se tke družinska povezanost? Kje je kraj, kjer se srečajo generacije, se pogovarjajo, včasih prepirajo, a na koncu se kljub vsemu srečajo preko primitivnega dejanja skupnega obeda in so združeni v skupnost? Tradicionalno je ta kraj miza. Danes pa vse bolj jemo pred vrati hladilnika, da bi se vsak čimprej vrnil k svojemu lastnemu ekranu. Tu niti ni več „individualizem“, temveč je „dividualizem“****, kajti vsak na svojem ekranu odpre več oken in se deli (it. si divide), se fragmentira, se razgubi; izgubi svoje obličje, da postane množica „profilov“; izgubi svoje posinovljenje, da bi imel svojo „klicno številko“ (it. prefisso).

Miza pomeni združevati se na podlagi genealoškega in telesnega izročila. Tablet pomeni razkropitev na podlagi tehnološke in breztelesne zabave. Poleg tega tehnološka inovacija spodbuja, da je to, kar je novejše, boljše, kot to, kar je starejše. Tako je uničena častitljivost starega in častitljivost izkušnje. Če lesena miza izginja, je to zato, ker je adolescent postal glava družine. On je tisti, ki obvlada zadnje elektronske pridobitve. Ne dedek ne oče ga nimata česa učiti.

Tempi: Zelo provokativno pišete, češ če zares mislimo, da sta vse, kar otroci potrebujejo, ljubezen in vzgoja, potem to potrebo lahko zadovoljuje ne samo homoseksualni par pač pa tudi kakovostna sirotišnica. Če gre samo za ljubezen in vzgojo, ni rečeno, da je ravno družina najboljši kraj za otroka. Zakaj je potemtakem potrebno privilegirati družino z očetom in materjo?

Fabrice Hadjadj: Vprašanje je zastavljeno v Krasnem novem svetu Adousa Huxleya. Če ste dobili otroka po poti spolnosti, je to zato, ker ste preprosto bili v postelji z neko žensko. Slednje ne podaja nobene garancije o vaši reproduktivni kakovosti in o vaši vzgojni kompetenci. Zato bi bilo bolje, da bi v dobro novega ustvarjenega bitja to bitje bilo narejeno v inkubatorju in vzgojeno s strani specialistov. Ta argument je močan. In dokler bodo kristjani nadaljevali z definicijo družine kot kraja ljubezni in vzgoje, temu argumentu ne bodo oporekali, pač pa bodo nasprotnikom dajali orožje v roke. Nasprotniki bodo lahko prihajali do sklepa, da sta dva moška, čustveno na mestu in specializirana v pedagogiki, bolj primerna od očeta in matere.

Problem je, da je še vedno primat tehnologije nad genealogijo tisti, ki vodi to idejo in nas napeljuje, da bi mater zamenjali z matrico ter očeta z ekspertom. V ozadju je zmota, da iščemo dobrobit otroka, namesto da bi upoštevali njegovo bit. Kajti biti otrok je biti sin ali hči moškega in ženske preko njune spolne združitve. Preko te združitve pride otrok kot presežek ljubezni. Ni izdelek nekih fantazem in ni rezultat nekega projekta, temveč je druga oseba, ki vznikne edinstvena, nepreračunana, onstran naših načrtov.

Kar se tiče očeta, je ta že zaradi preprostega dejstva, ker je prenesel življenje, avtoriteta brez kompetenc. To je veliko bolje kot kakršnakoli profesionalna kompetenca. Kajti oče je tu predvsem, da otroku pokaže, da je bivati dobra stvar, medtem ko so eksperti tu, da pokažejo, da je dobra stvar imeti uspeh. Nadalje avtoriteta brez kompetenc sili očeta, da pred otrokom prizna, da on ni absolutni Oče, in da se skupaj s svojim otrokom obrača k temu Očetu, od katerega vsako očetovstvo dobi ime.

Tempi: Drugi vzrok za uničenje družine, ki ga navajate, je zavračanje rojstva kot rojstva, se pravi, kot nečesa naravnega in nepredvidljivega. Tisti, ki zagovarjajo biotehnologizacijo rojstva, pravijo, da je sicer treba biti pozoren, da je uporaba biotehnologij koristna pričakovanemu otroku, vendar da pa so te tehnike vsekakor dobre. Kaj bi jim odgovorili?

Fabrice Hadjadj: Če so biotehnologije uporabljene, da spremljajo in vzpostavljajo naravno plodnost, jih sprejemam; to je pač smisel medicine. Če pa je njihov namen, da uvedejo umetno produkcijo, to ni več medicina; to je inženirstvo. Sledi, da otrok postane pravica, ki jo zahtevamo, in ne več dar, ob katerem se čutimo nevredne. Lahko si predstavljate, kakšne pritiske bo tak otrok prenašal.

Ampak še hujša stvar je v nečem drugem; imenoval bi jo pomešanost pojmov novost in inovacija. Če novorojenček prenavlja svet, je to zato, ker on na nek način pride kot predzgodovinski. Ni namreč globljih razlik med današnjim italijanskim novorojenčkom in novorojenčkom jamskega človeka. Novorojenček je vedno mali primitivec, mali divjak, ki pristane v družini in prinaša s seboj absolutni začetek, obnovljeno obljubo zore. Če pa se bo prihodnost rojevanja merila z metrom inovacije, če se bodo fabricirali transhumani novorojenčki, bodo ti že pred svojim rojstvom stari, saj bodo vsiljevali logiko napredka in s tem tudi logiko usodne postopne izgube učinkovitosti (an. obsolescence) tehničnih predmetov. Ustrezali bodo ciljem naročnikov in pričakovanjem družbe. Smo pred popačenjem formulacije iz Creda: ljudje bodo hoteli bitje, ki bo „rojeno iz veka pred vsemi očeti“ in ki bo „ustvarjeno, ne rojeno“.

Tempi: Pišete: „Zahvaljujoč tehnologiji je falična dominacija zagotovljena v glavnem histeričnim ženskam, ki so izdelek kastriranih moških.“ Kaj mislite s tem?

Fabrice Hadjadj: Lastno ženskosti, ko vstopa v materinstvo, je, da sprejme v sebi nek zatemnjen proces, proces življenja, ki se samo po sebi daruje. Ustvarjanje umetnih maternic deluje kot emancipacija ženske, v bistvu pa žensko oropa moči, ki so ji lastne. Po eni strani na ta način ženska, ki ni več mati, postane uslužbenka in gospodarica (kakor da gre za osvoboditev). Po drugi strani na ta način temoten življenjski proces postane pregleden tehnični postopek, zunanja in kontrolirana obdelava; nekaj, kar je v območju človeškega delovanja; nekaj, kar nima maternice in dela s svojimi rokami.

Na tej točki se znajdemo pred paradoksom večine feminizmov: niso drugega kot ženski mačizem. Zahtevajo enakost, ampak po moških merilih; hočejo napredovanje, ampak v skladu s falično podobo sveta. Kajti oplojevanje in nosečnost in vitro sta zelo blizu falični dominaciji nad plodnostjo: ženskost več ni potrebna, rojevanje vstopa v igro fabriciranja, preglednosti in konkurence. Kot sem že govoril o preobračanju Creda, bi lahko v tem primeru govoril o Proti-Oznanjenju. V evangelijskem Oznanjenju Marija sprejme nosečnost, ki jo dvakrat presega: po poti naravnega in po poti nadnaravnega. Pri tehnološkem Proti-Oznanjenju ženska zavrne kakršnokoli nosečnost in zahteva, da je rojevanje otrok integralno načrtovano, ki je več ne presega, ampak se vklopi v njen karierni načrt.

Tempi: Strinjate se s Chestertonom, da je družina „najbolj odlična anarhična ustanova“. Kaj to pomeni? Družina je namreč dandanašnji obtoževana, da je avtoritarna in da je ostanek patriarhalne nadvlade.

Fabrice Hadjadj: Družina je anarhična ustanova v smislu, da je bila pred državo, pravom in trgom. Odvisna je od nature, preden jo je uredila kultura, kajti človek se rodi po naravni poti iz združitve moškega in ženske. Nekaj živalskega je to – samec in samica – a istočasno verjamemo, da je ta živalskost zelo duhovna, božansko duhovna, zapisana v meso: „Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril.“ To je nekaj darovanega, ne zgrajenega. Do mere da je tudi patriarh, kot vidimo v Svetem pismu, vedno znova presenečen in tudi obupan nad svojimi otroci. Pomislite na Jakobovo zgodbo. Pomislite na Jožefa, Jezusovega očeta. Gotovo ne moremo reči, da imata zadeve pod nadzorom. Avtoriteta očeta se preoblikuje v avtoritarizem, ko si oče domišlja, da ima vse pod nadzorom in da je popolnoma kompetenten. Toda, kot sem že dejal, njegova pristna in najgloblja avtoriteta je v tem, da prizna, da ni na nivoju in da se mora obrniti na večnega Očeta.

* Izvirna edicija: http://www.editions-salvator.com/A-23103-qu-est-ce-qu-une-famille.aspx
** Slovenski prevod Vere demonov: http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/vera-demonov-ali-presezeni-ateizem
*** Izvirnik intervjuja v italijanščini: http://www.tempi.it/elogio-della-famiglia-selvaggia-anarchica-e-preistorica-se-basta-l-amore-per-allevare-i-bambini-vanno-bene-gli-orfanotrofi
**** Hadjadj se tukaj nanaša na etimologijo besede individuum: in-dividuum = ne-deljen; dividuum = deljen.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


21 KOMENTARJI

  1. Tipično dolgočasno moraliziranje. Demonizira stvari, ki jih v bistvu sploh ne pozna in idealizira stvari, ki sploh ne obstajajo.

    In to je problem. Če želimo ljudem ponuditi neko alternativo česarkoli že, je pač potrebno ponuditi nekaj, kar je za povprečenga človeka sploh dosegljivo in ponuditi nekaj, kar je v skladu z socialno kulturno realnostjo.

    Tu imamo tipičen primer neke verske utopije, ki je podobno obsojena na propad kot to velja za komunistično utopijo. Ljudje nikoli niso sledili utopijam, ker jim preprosto niso mogli, ampak vedno le svojim interesom in zmožnostim. In to jim je treba ponudit, na tem je treba graditi moralo, ne na utopijah. In temu bo potem človek sledil, pa če še tako moraliziramo o tem, da to vodi v “propad” česarkoli že. Celotna zgodovina človeštva je polna tega moraliziranja, pa smo še vedno tu in nam gre v osnovi bolje kot kadarkoli prej.

    Tako da npr. ni dovolj, da se ljudi pošilja spet nazaj za mizo, ampak jim je treba pojasnit in pokazat, da je to dejansko v njihovo dobro, ne pa da je argument nekako tak, da naj grejo za mizo, ker so to počeli njihovi dedki in babice. Ja, seveda so, ampak le zato, ker niso imeli računalnikov, tablic, mobilnih telefonov itd. In ne zato, ker se jim je to zdelo tako zelo in edino prav. To je poanta. Človeka ne moreš vrniti v neke vzorce bivanja brez da bi dejansko spremenil celotno socialno kulturno realnost. Če npr. želimo doseči, da bi se ljudje spet družili ob odprtem oknju v jamah, potem je treba vrnit ljudi nazaj v kameno dobo, drugače ne gre.

    Tako da povsem zgrešeno je govoriti o tem, kako naj bi morale zadeve delovati. To je utopizem. In utopizem je vedno zamočil, pa naj gre za verski, splošno moralni, ekonomski ali politični. Treba je vedno izhajati iz tega, kakšne stvari so in kako jih take kot so ustrezno osmisliti in optimizirati v tako v dobrobit posameznika kot družbe nasploh. Ker tu se razmišlja povsem krožno, torej, da je neka “industrijska” reprodukcija slaba, ker je slaba. Seveda je slaba, če se jo kot tako dojema, vprašanje je, zakaj bi se jo, še posebej, če v njej ljudje prepoznavajo nek svoj interes, potrebo. Naloga tako tu je, da ta interes, to potrebo umetstimo v nek moralni diskurz na ta način, da se dejansko ohrani tiste bistvene in temeljne značilnosti človekovega dostojanstva. Trditi, da pa neka umetna oploditev oz. spočetje pomeni poseg v človekovo dostojanstvo je pač nesmisel, ker potem bi morali dejansko zavrnit medicino kot tako in se povsem podrediti “naravnemu” kot to počnejo živali v divjini. Ljudje pač živali nismo, zato tudi nima smisla, da se od ljudi zahteva, da naj bi kot živali živeli.

      • Ja, bomo videli čez 10, 20 ali 30 let, kaj je od te “realnosti” ostalo. To, o čemer je v tem intervjuju govora se seveda sliši lepo. Vprašanje pa je, kdo pa to sploh prakticira? Otorke imamo ljudje iz gole potrebe, ali pa še to ne, ampak celo kar iz navade. Tu ni nič “božanskega” ali drugače “pravljičnega”. In potem ko enkrat otrok pride, je dejansko vse prepuščeno temu, kakšni ljudje pač zanj skrbijo. In tako kot je nesmiselno otroku, ki je bil spočet s strani “mame” in “očeta”, ki ga potem duševno in fizićno zlorabljata, razlagati kako je lahko srečen, da se je na tak način rodil, tako je nesmiselno nekomu, ki je prišel iz epruvete in je torej brez “mame” in “očeta”, razlagati da mora biti zaradi tega nesrečen, čeprav je deležen vse ljubezni, spoštovanja in varnosti, ki jo otrok potrebuje. To je realnost. Vse ostalo je utopija in mlatenje prazne slame.

        In dejansko nasilje nad otroki je ravno to, ko v naprej določamo, kateri otrok mora biti ponosen in srečen in se počutiti blažeenga, ker se je rodil na tak in tak način, in katerega mora biti sram in se mora počutiti prikrajšanega zato, ker se je pač rodil drugače ali pa ker ima drugačne starše ali pa ker ima samo enega starša ali pa ki ima celo starše, ki niso njegovi biološki starši. To je tipično moralistično nasilje nad ljudmi.

        • Eh, po tvojem razmišljanju za človeka ni nobenega smisla, da sploh obstaja. Tako bodo enkrat razmišljali stroji, ko se bodo razvili do neke mere – potem nas bodo označili za spam… Vsaj tega se boji lastnik podjetja SpaceX, ki precej dobro ve, kam nas lahko pripelje tehnologija, če je ne obrzdamo. Samoučljive nevronske mreže in podobno.

          • To, da ni nobenega smisla, da človek obstaja pač praviš ti. Če sam smisla ne vidiš, potem to ne pomeni, da ga drugi ne.

            In strah ima včasih velike oči. Ovca Dolly je npr. bila klonirana pred skoraj 20 leti in tudi takrat smo poslušali razne apokaliptične scenarije, pa se dejansko v osnovi ni nič spremenilo. Vsaj na slabše ne.

          • Ovca Dolly je bila prva, od takrat pa sploh ne vemo, kaj se dogaja. Vemo samo, da vsi na veliko investirajo v bioinženiring.

        • O tem sploh ni govora v članku. To samo ti tupiš, pri čemer veš, da na to nimaš nobenega vpliva. Na to o čemer članek govori pa imaš vpliv. Ti torej mlatiš prazno slamo, ne avtor.

          • Seveda ni govora, ker se tega avtor očitno ne zaveda. In seveda nimam nobenega vpliva na to, kako ljudje svoja življenja živijo, saj ravno to je moja poanta, niti tega vpliva nima avtor članka. On zagovarja nek utopizem, kako je prav, da bi ljudje živeli, jaz pa pravim, da bojo ljudje živeli tako, kot bojo oni hoteli in ne tako, kot jih bojo učile neke utopične pravljice. Tako da saj pravim, bomo videli, kako se bojo ljudje rojevali čez 10, 20 ali 30 let in v kakšnih družinah oz. skupnostih bojo otroci vse vzgajanji. Zagotovo ne zgolj v takšnih, kot jih zagovarja avtor članka.

          • Ta tvoj “utopizem” še kar traja, že dvatisoč let, pa še od prej je. Če bi ga malo bolj poznal, bi videl, da mu sploh ne kaže slabo.

          • Po vsej verjetnosti se tehnologija razvija in vrši se priprava trga. Tisti ki prisegajo na alternativne oblike skupnosti bodo prvi kupci. Kristjani bomo “nergači” kot vedno, na koncu pa bomo preživeli, kot vedno.

          • J, obstajajo še veliko starejše utopije od krščanstva. In za utopizem je najlažje, da traja, ker je utopizem. Nekaj, kar je utopija ne moreš podreti, kot lahko podreš nek zid. Ker npr. berlisnki zid so z lahkoto podrli, ne pa tudi utopije, ki ga je zaznala.

            In če bipa ta svoj utopizem dejansko poznal, bi ti bilo pa jasno, da nikoli dejansko ni bil uresničen. Skratka, božjega kraljestva ne zemlji nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo, ker ni nikogar, ki bi ga vzpostavil. Kot to velja za komunizem ali kateri drugi utopizem. In za to mu gre dobro, ker je iluzija. In ja, kristjani, kot vi ostali, bomo na koncu preživeli. In to zaradi tehnoligije in zgolj tehnologije.

            Kot dokaz tvoje utopije ti pa dam preprost primer: ko boš resno zbolel, h komu boš šel, da te pozdravi? K duhovniku ali zdravniku? Verjetno k obema. Ampak k zdravniku zato, da te pozdravi, k duhovniku pa za to, da ohranja tvojo utopijo, da si kaj več kot nek “stroj”, ki ga je “mehanik” sposoben, vsaj do določene mere, popravit. Če bi dejansko verjel v to, v kar naj bi verjel, potem “mehanika” ne bi potreboval. In to je tisti utopizem o katerem govorim. Ljudje ga imajo polna usta, dejansko živi ga pa ne nihče.

  2. Fabrice Hadjadj ni zastonj direktor katoliškega antropološkega inštituta v Fribourgu v Švici. Njegov pogled na človeka na družino ni samo katoliški, je antropološki. V zadnjih letih ne neha poudarjati, da največja nevarnost za človeka preti od tehnologije.
    Jaz ga izredno rad berem, kar mi odpira vprašanja, ki jih sam ne zaznam. Preko njegove misli, lahko razumem probleme ljudi, ki iščejo sovje starše. Potreba človeka, da najde svoje poreklo, svojega manjkajočega starša je večja od tega, da je lahko odkrije to popolnoma zavožen človek. V Evropi obstaja društvo X, ljudi ki so bili spočeti od neznanih darovalcev semen, ki jim zakon ščiti njihovo identiteto.
    Skratka Fabrica lahko razumemo in mu pritrdimo, ko srečujemo tegobe ljudi okrog nas, ko smo tudi sami v dvomih ,kaj je prav in kaj ne.

  3. Naslov bi se upravičeno lahko glasil tudi obratno:će NE gre za ljubezen,zadostujejo sirotišnice…tudi avtorjeve trditve me vodijo do diametralno nasprotnih ugledov- Lenko-vi ugovori prav tako:dvomim npr.,da je družina obstajala pred trgovino ali prvim t.i.pravom-razen morda,če avtor razume pojem družina v pomenu:rodovna skupnost.Plodnost oz. rodovitnost je naravni in Božanski zakon,nikakor pa te in sadov ni mogoće poimenovati kar družina-ta je šele moderna ustanova:čeprav je zgrajena na nekaterih naravnih pogojih in temeljih,je hkrati tudi rezultat trgovine in prava od njunih pradavnih začetkov in o ideji prvinskosti patrarhata so zaključki prav tako različni. Danes družina tudi nikakor ni takšna-ne more biti kot ob prvem poimenovanju. Res pa je,da si danes in tukaj tudi nikakor ne želim,da bi mi kdorkoli z malikovanjem preteklosti poskušal živo-spremenljivo življenje zabetonirati v kak steber Lotove žene.

    • Toliko nazaj pa spet ni treba iti, čeprav avtor morda pretirava. Vsekakor je družina zelo primarna, če hočeš recimo še iz časov egiptovskega suženjstva. In v tem smislu pred trgom ali pravom. Ravno tako velja glede prvinskosti patriarhata. Lenko te je zapeljal v dlakocepljenje.

  4. Lenko skuša s kvantiteto prikriti pomanjkanjen ali umanjkanje kvalitete.
    Sicer je pa Hadjaj povedal nekaj tako temeljnih dejstev, da se na njih lahko gradi življenska filozofija.

    Na nekatera temeljna vprašanje današnjega časa kot so kaj je sreča, kaj je smisel življenja, kaj je človek in ali je Bog , daje odgovore. Seveda je za razumevanje potrebna krepka življenska izkušnja, ki pa se ne more kupiti ali naučiti le teoretično.

Comments are closed.