H. Škerlec, Radio Ognjišče: Tiskani ali spletni mediji

0
172

Je prihodnost tiskanih medijev v internetni različici? Na to vprašanje so nocoj pri Svetem Duhu v Celju skušali odgovoriti Samo Trtnik iz časopisne hiše Večer, direktor založbe Družina Tone Rode, Matej Kovač s spletnega magazina Časnik.si in profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Marko Milosavljevič. Bili so gostje prve v nizu okroglih miz o podobi Slovenije v medijih, ki jih Radio Ognjišče pripravlja ob svoji 20. obletnici.

“Problem večjih slovenskih medijev je, da nimamo strateških lastnikov. Nimamo lastnikov, ki bi bili naš sogovornik, ki bi v določenih trenutkih povedali, kakšna je vizija, kako ravnati. Posledica tega je problem honorarnih sodelavcev, nezaposlovanje in pritisk na mlade, kar pravzaprav postaja problem v vsej naši družbi,” ugotavlja Trtnik, ki je urednik spletnega Večera. Ob tem je opozoril, da novinar za kakovostno delo poleg dobrega družbenega statusa potrebuje tudi pravno varnost. “Za honorarne sodelavce je na tej točki zelo slabo poskrbljeno, kar za seboj vleče veliko več problemov, kot se zdi.”

Po Rodetovih besedah na Družini ni tako. “Imamo strateškega lastnika, ki dolgoročno gleda na razvoj medija,” je pojasnil. A strinjal se je s Trtnikom, da predvsem slovenski dnevniki nimajo strateških lastnikov, ki bi vzpostavili dolgoročne vizije ter posledično dovolili nekaj suverenosti, svobode, samoiniciative, pozicioniranja različnih novinarjev, da bi lahko v polnosti razvili svoje poslanstvo. Naš medijski prostor zato po njegovem tudi ni dovolj pluralen, slovenski novinarji, kot je dodal, tudi niso četrta veja oblasti.

“Slovenije nisem vajen gledati kot posebnega otočka, ampak v kontekstu vsega, kar se okoli nas dogaja,” je poudaril Kovač. Omenil je dva dejavnika, ki sta udarila tiskane medije: velike tehnološke spremembe in spremembe v navadah, željah, preferencah posameznikov. “Ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po svetu je vse manj ljudi pripravljenih na mesec plačati od 20 do 40 evrov, da vsak dan dobi paket papirja z bolj ali manj kakovostno vsebino v nabiralnik ali na svoj prag.” Časopisni založniki v Sloveniji, tako Kovač, so bili še malo bolj izpostavljeni, saj so padli v postprivatizacijsko zgodbo, ki je propadla, a zdaj je težko najti novega lastnika, ker je vsa dejavnost v upadanju.

Da Slovenija v tem delu sledi svetovnim smernicam, ocenjuje tudi Milosavljevič, saj tako v zahodni Evropi kot tudi v ZDA naklade tiskanih medijev padajo že več kot 20 let. A pri nas imamo tudi svoje posebnosti. “Gospodarska kriza je pri nas udarila močneje, kot drugod v Evropski uniji in preostali Evropi. To se pozna na bruto nacionalnem prihodku in s tem tudi na sredstvih, ki jih imajo gospodinjstva na voljo za kupovanje stvari, kot so na primer časopisi. Eden prvih ukrepov v mnogih gospodinjstvih ob izbruhu krize in pozneje, ko se je stopnjevala, je bil, da so odnaročila časopise. Ob tem imamo v Sloveniji izredno močno področje elektronskih medijev, posebej televizije. Zaostajamo na področju interneta.” Splošni negativni trendi so tako po Milosavljevičevih besedah v Sloveniji še okrepljeni, tu so tudi racionalnost oziroma strateškost lastnikov, njihovi dejanski interes in ugotovitve, kaj želijo storiti, ter spremembe življenjskih navad ljudi, ki naročajo časopise. “Vprašanje je, ali se naši časopisni založniki zavedajo, kaj jih čaka v kratkem.”

Trtnik je prepričan, da tisk ne bo umrl, kot marsikdaj slišimo. „Umrl bo samo material. Ne bo se bralo na papirju, ampak na tabličnih računalnikih.“ Verjame, da so ljudje še vedno željni informacij, a jih stvari zanimajo v drugačni obliki. Podobno meni tudi Kovač. “Všeč mi je primerjava, da bo vloga tiskanih dnevnikov čez pet oziroma deset let podobna vlogi kožuhovine pri tem, da nas pozimi ne zebe. Tako kot pred petdesetimi oziroma stotimi leti so tudi danes krznarji, še vedno vidimo kakšno gospo v krznu. A to ni obvezen del zimskih oblačil. Čez deset let bo tudi to, da boš vsako jutro dobil na dom časopis, del neke navade, a ne glavni način, kako zaslužiti s prodajo dnevnih informacij in mnenj.” Rode je poudaril, da ni tako pomembno sredstvo, prek katerega medij posreduje informacijo, mnenje, pomembno je, da se oglaša oseba. “Zgoditi se mora komunikacija naših peres, ki bodo referenčna za neko generacijo.” Milosavljevič je ob tem opozoril, da fakulteta, na kateri predava, trenutno izobražuje študente, rojene leta 1994. “To je digitalna generacija, njihov pogled na svet je povsem drugačen od našega.” Kot je dodal, so na področju tehnologij moderni svetovljani, njihov način izražanja je vse bolj multimedijski.

Več lahko preberete na strani Radia Ognjišče.


Prijava

Za komentiranje se prijavite