H. Požarnik, Demokracija: Vrnimo Boga v politiko

Krščanski socialist in ekonomist Andrej Gosar je leta 1932 v svojem delu Razprave zapisal: »Če je današnji družbeni red slab, tedaj je slab zaradi tega, ker so slabi ljudje sami, ker se je v duševnost ljudi zajedlo materialistično mišljenje«.

In potem je Gosar našteval pogoje za ozdravljenje družbenih razmer: Prvi pogoj je, da se ljudje sami v svoji notranjosti spremenijo in poboljšajo; drugi: treba je poglobiti in izpopolniti družinsko, vaško, stanovsko, zadružno skupnost ter pustiti tem naravnim enotam kar največ prostosti, da bodo mogle neodvisno urejati svoje zadeve. Tretji: ker niti največja svoboda in samostojnost ne pomenita veliko, če njihovi člani niso sposobni upravljati lastnih in skupnih zadev, je treba poskrbeti, da bodo na čelu posameznih družbenih skupin in države zares sposobni ljudje; četrti: ker lahko tudi najsposobnejši ljudje spravijo na boben podjetje, banko ali državo, če izkoriščajo svoje mesto v sebične namene, morajo biti na vodilnih mestih ne le sposobni, ampak tudi pošteni, odgovorni, zaupanja vredni ljudje, ljudje, ki čutijo dolžnost ravnati prav.

Njegove programske misli so še danes aktualne, s tem pa tudi vprašanje, kdo je dolžan poskrbeti, da bo do tega tudi prišlo. Odgovor je jasen: vsi, še posebno pa naša družbena elita − politiki, gospodarstveniki, kulturniki, znanstveniki, profesorji, novinarji in drugi, ki imajo ugled in vpliv ter s tem družbeno moč. Žal je velik del našega izobraženstva na tem, da odpove. Posebno še tako imenovana humanistična inteligenca. Ne tako majhen del nje se peča le z drobirjem znotraj svoje stroke ali pa je, čeprav zgrožen nad tem, čemur je priča, utihnil iz tega ali drugega razloga.

S tem se na stežaj odpirajo vrata drugemu delu naše humanistične inteligence, tistemu, ki vneto plete zmedene misli, zagovarja nazore, ki vodijo od zdravega razuma in stvarnosti ločeno življenje, razglaša filozofske sisteme, ki jih je mogoče, kot je potožila ugledna nemška filozofinja Hannah Arendt, postaviti z nog na glavo in z glave spet na noge, propagira radikalni individualizem in relativnost vsega in drugo, s čimer zastruplja in patologizira naš mladi rod in družbo v celoti.

Recimo bobu bob. Znotraj naše univerze postajajo filozofija, antropologija, sociologija, pedagogika, psihologija, novinarstvo in še druge študijske smeri semenišča tako imenovanega postmodernega nazora, katerega kredo je po znani definiciji enega njenih gurujev, francoskega filozofa Jean-Françoisa Lyotarda: dvom o vseh dosedanjih metapripovedih, podobah sveta, svetovnih nazorih in ideologijah, zanikanje sleherne absolutne resnice, priznavanje sočasnega obstoja in veljavnosti vseh stilov, nazorov, ideologij in nekonfliktno življenje z več resnicami. Zato je danes že kar tvegano reči, da je postmoderni duh časa, ki vedno bolj prevladuje, le nekakšno bolezensko stanje in zato tudi topla greda najrazličnejših depraviranih oblik življenja. Njemu in njegovim glasnikom se imamo zato v veliki meri zahvaliti, da v slovenski družbi izgubljamo merila za presojo tega, kaj je normalno ali nenormalno, pametno ali neumno, vredno ali nevredno, lepo ali grdo, dobro ali zlo, ter s tem tudi za naraščajočo vzgojno katastrofo in moralno zmedo na Slovenskem.

In tako stanje duha ni le pri nas. Zato ni čudno dvoje: prvič, da je celotna zahodna kultura v vedno večji duhovni in moralni krizi, iz katere ne najde izhoda, in drugič, da je vedno več razumnikov, ki mislijo, da brez Boga ne bo šlo.

Več lahko preberete na demokracija.si.