»Literatura, nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja«
Kar je zapisano, ni izbrisano, pravi star pregovor. V knjižni blok vezani popisani listi so bili dolga stoletja skoraj edini način širjenja idej in znanja. V knjigah je shranjen spomin človeštva, in kakor ima svojo zgodbo in usodo človek, jo ima tudi knjiga. Ta ima pravzaprav dve življenji: eno pred rojstvom in drugo po njem. Prvo je povezano z njeno vsebino, ki je hkrati zgodba o nastajanju in piscu samem, drugo pa pripoveduje o tem, kaj se je s knjigo dogajalo po natisu, ko je prišla (ali pa tudi ne) med bralce. »Toliko knjig!« je občudujoče in z rahlo nemočjo v glasu vzkliknil Gabriel Zaid, mehiški pisatelj, pesnik in mislec, ter napisal odlično knjigo s tem naslovom. Med »toliko knjig« hočeš nočeš spadajo tudi seznami prepovedanih, skritih, zamolčanih, razrezanih, zažganih ali kako drugače uničenih oziroma onemogočenih knjižnih izdaj. Vsaka od njih ima svojo zgodbo.
Množica knjig v knjižničnih »bunkerjih«
Ker uradno cenzure v Jugoslaviji (1945–1991) ni bilo, samocenzura pa je delovala še bolje kakor uradno neobstoječa cenzura, marsikdo ni vedel za množice knjig, ki so se zaradi svoje vsebine, predvsem pa zaradi avtorjev, ki niso imeli »pravega pogleda na našo stvar«, znašle v tako imenovanih »bunkerjih« knjižnic. Temeljni kamen za njihov obstoj je bil položen že aprila 1945, ko je na osvobojenem ozemlju nastal načrt, po katerem bi po vojni obveljal omejen dostop za nekatere slovenske knjige, ki so izšle pred vojno in med njo. Maja 1945 so začasno prepovedali prodajo vseh knjig, revij in drugih publikacij v vseh knjigarnah na Slovenskem, dva meseca pozneje pa je komisija, ki jo je imenoval minister za prosveto, objavila prvi seznam prepovedanih knjig (sledila sta še dva, zadnji novembra 1945). Obsegal je osem tipkanih strani s približno dvesto avtorji, od tega je bila tretjina slovenskih. Vse »neprimerne« knjige seveda niso imele sreče, da bi na boljše čase počakale v bunkerjih knjižnic, in so končale v rezalnih strojih v papirnicah. Ocena števila uničenih izvodov je skorajda nemogoča, ljudski glas pa, kakor omenja že dr. Aleš Gabrič, govori o številnih tovornjakih, ki so knjige vozili v Papirnico Vevče.
V Narodni in univerzitetni knjižnici, ustanovljeni oktobra 1945, so prepovedane knjige umaknili iz obtoka. Prostor so sprva našle v direktorjevi pisarni, zato se je zbirke prijelo ime D-fond. Od leta 1978 je zbirka s tem imenom tudi uradno obstajala. V petinštiridesetih letih se je v njej zbralo skoraj sedemsto knjig in več kot sto štirideset naslovov periodike. Glede na dejstvo, da so bile uradno – z objavo v Uradnem listu – prepovedane (le) štiri slovenske knjige (v skupnem jugoslovanskem prostoru pa enajst), so bila merila za uvrstitev v prepovedani fond očitno precej strožja. Natančnih navodil za izločanje ni bilo, edino oprijemljivo vodilo sta bila »profašistična miselnost pisca« in »vsebina, ki je nasprotna našemu gledanju na poglavitna življenjska vprašanja«.
Štiri uradne prepovedi
Poglejmo pobliže, katere slovenske knjige so si z objavo v Uradnem listu zaslužile prepoved vnosa v državo in razširjanja. Skupno vsem štirim je dejstvo, da so izšle v zamejskem prostoru, saj je bil izid v matični domovini nemogoč. Pojavile so se v času, ko se je Jugoslavija začela bolj ukvarjati z notranjimi kakor z zunanjimi sovražniki. V drugi polovici šestdesetih let in na začetku sedemdesetih je bilo v Jugoslaviji izrečenih največ prepovedi tiska, zato je bilo tudi največ zaplemb in uničenj celotnih naklad. Tak primer neuradne prepovedi je leta 1966 natisnjena pesniška zbirka Franceta Balantiča Muževna steblika, katere celotna naklada je bila zasežena že v tiskarni in odpeljana v razrez. Ohranilo se je le šest obveznih izvodov, ki jih je tiskarna že poslala v Narodno in univerzitetno knjižnico.
Prva uradna prepoved je leta 1967 doletela knjigo Cirila Žebota Slovenija včeraj, danes in jutri. V samozaložbi jo je izdal profesor primerjalnih gospodarskih sistemov na univerzi v Washingtonu, ki je bil kot velik zagovornik narodne sprave in neodvisne slovenske države ter eden izmed osrednjih ideologov Slovenskega državnega gibanja trn v peti jugoslovanskim oblastnikom. V Mariboru rojeni pravnik s specializacijo iz gospodarskih ved je pred drugo svetovno vojno delal v Delavski zbornici in ljubljanski enoti Narodne banke, od leta 1941 pa je kot docent na ljubljanski Pravni fakulteti predaval o primerjalnih gospodarskih sistemih. Politično se je udejstvoval že kot dijak in študent, med vojno pa je po tem, ko je VOS likvidirala Lamberta Ehrlicha, postal voditelj stražarjev. Leta 1943 se je pred gestapom umaknil v Rim, ob koncu vojne pa si je z Miho Krekom prizadeval za zavezniško zasedbo Slovenije. Leta 1947 je emigriral v ZDA. Je avtor več knjig, skoraj vse so se znašle v prepovedanem fondu NUK.
Več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
