Ne vem, ali se še spomnite fantomskega pisma, ki ga je, takrat kot predsednica vlade, Alenka Bratušek poslala v Vatikan. Bilo je tik pred državnozborskimi volitvami poleti 2014, prav temu pismu pa se ima zahvaliti, da skupaj s svojim zavezništvom sedi v Državnem zboru. Naj spomnim. Ob odločitvi ustavnega sodišča v zvezi z najbolj odmevnim sodnim postopkom v naši državi, ki je kar nekajkrat vplival na razplet volitev, se je takrat med drugim oglasil tudi predsednik Slovenske škofovske konference ter dejal, da so ga »ločena mnenja ustavnih sodnikov prepričala, da je naša pravna država v krizi in da je vtis, da se vračamo v obdobje montiranih političnih procesov«.
Po mnenju predsednice vlade je bilo »nedopustno in v nasprotju z ustavo, da Cerkev posega v pravosodno vejo oblasti s komentiranjem konkretne sodbe«, zaradi česar je tudi pisala v Vatikan. O tem, ali je pismo kdaj tja tudi prispelo, nismo izvedeli, gospa pa, kot že rečeno, na njegov račun zaseda eno od 90 mest, namenjenih izvoljenim predstavnikom ljudstva. Predvidevam, da je, obogatena s to izkušnjo, ugotovila, da je trgovanje s Cerkvijo donosen posel, ki se ga splača poprijeti.
Seveda ne vedno in povsod. Najbolje takrat, ko se zdi, da se približujejo kakšni odločilni trenutki, recimo volitve. Ne bom ugibala, ali se na tem področju res kaj obeta. Iz nekaterih ravnanj aktualne politike bi že lahko sklepali, da nam raznovrstnih bonbončkov, kot je prosti dan v začetku novega leta ali zvišanja plač v javnem sektorju, ne bi delili kar tako sredi mandata, ko pa vemo, da je spomin volivca pogosto podoben spominu človeka z demenco. Skratka, zdi se, da je očitno prišel čas, ko je zaradi takšnega ali drugačnega razloga ponovno potrebno pozornost preusmeriti. In kaj je bolj učinkovito, kot kazanje s prstom na bogato in pohlepno Katoliško Cerkev, ki se, kljub temu, da je menda obsežno prispevala h gospodarskem zlomu Slovenije, noče odpovedati denacionalizacijskim zahtevkom in denarju, ki naj bi ga zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov in nezmožnosti uporabe nevrnjenega premoženja, prejela? Kot kakšna Ivana Orleanska sedaj ta ista gospa poziva vlado, da naj naredi vse, kar more, da država ne bi vrnila Cerkvi premoženja, ki ji je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno, ter zahteva, da naj gre ta denar raje v proračun, ki, kot je zapisala v svojem pozivu, »navsezadnje financira številne, za RKC izjemno pomembne postavke – od obnove sakralnih objektov do plačila socialnih prispevkov duhovnikov«. Mimogrede, gospe najbrž ne bi bilo odveč poučiti, da sakralne objekte večinoma obnavljajo kar verniki sami iz svojih žepov, ampak se bojim, da je tako opozorilo nepotrebno, saj mislim, da sama to zelo dobro ve ter da gre za zavestno zavajanje. Gospa je šla v svojem boju zoper Cerkev celo tako daleč, da poziva k sklicu posvetovalnega referenduma, s katerim želi onemogočiti vrnitev cerkvenega premoženja v naravi. Zanimivo, da zdaj ne vprašuje Vatikana, kaj meni o njenem ravnanju. V odzivu na njen poziv je Slovenska škofovska konferenca, po mojem mnenju upravičeno, zapisala, da je namen tega predloga »zlorabiti proces denacionalizacije za pridobivanje kratkoročnih političnih koristi, da je škodljiv javnim financam, ter da ta poziv razumejo kot sredstvo za širjenje neresničnih informacij glede oškodovanja bank v državni lasti ter posrednega spodbujanja nestrpnosti do Cerkve in katoličanov v Sloveniji«.
Več: radio Ognjišče
