H. Filipič, Demokracija: Udba je hotela popoln nadzor

1

Hanzi Filipič se je rodil leta 1968 v Bilčovsu na avstrijskem Koroškem. Ljudsko šolo je obiskoval v domačem Bilčovsu, nato Slovensko gimnazijo v Celovcu. Na Dunaju je študiral zgodovino in slovenščino. Od leta 1995 je urednik Mohorjeve založbe v Celovcu, v zadnjih letih kot glavni urednik skrbi za splošni program najstarejše slovenske založbe. Eno od težišč programa je polpretekla zgodovina ter zgodovina 20. stoletja v Sloveniji in Avstriji, predvsem na Koroškem. V prostem času se večinoma ukvarja z zgodovino koroških Slovencev in slovensko zgodovino 20. stoletja. Je avtor več člankov na to temo, soavtor knjig Nacistična Avstrija na zatožni klopi, razstave in razstavnega kataloga Vroče sledi hladne vojne – Meja med Slovenijo in avstrijsko Koroško v letih od 1945 do 1991, urednik številnih zgodovinskih znanstvenih monografij v nemščini in slovenščini, prevajalec, redni komentator koroškega slovenskega tednika Nedelja.

Ste urednik Mohorjeve založbe v Celovcu. Mohorjeva družba, ki ima svoj sedež v središču Celovca, velja za enega od stebrov slovenstva na Koroškem. Ima to pomembno vlogo še danes?

Menda je Prežihov Voranc po drugi svetovni vojni o Mohorjevi dejal, da je naučila Slovence brati. Za drugo polovico 19. stoletja in tja do konca prve svetovne vojne to nedvomno drži. To v medvojnem obdobju drži tudi za celjsko in Goriško Mohorjevo, ki sta zrasli iz močnega celovškega debla. V Celovcu oz. na avstrijskem Koroškem pa so nemške nacionalne sile po letu 1920 preprečevale izdajanje knjig oz. sploh slovenskih tiskovin. Tako smo koroški Slovenci dobivali svoj Mohorjev knjižni dar s Prevalj in kasneje iz Celja. Šele razmere po drugi svetovni vojni so na Koroškem spet dopuščale izdajanje slovenskih knjig in celovška Mohorjeva je za leto 1948 lahko spet prvič pripravila svoj knjižni dar. S knjigami smo lahko spet oskrbovali koroške Slovence in tudi slovensko politično emigracijo, za katero smo bili tako dolga leta edini stik s slovensko domovino.

Blaženi Slomšek pa je poskrbel še za ta čudež: novi komunistični oblastniki so namreč poskušali zlorabiti Celjsko Mohorjevo družbo, da bi prišli do nepremičnin celovške Mohorjeve družbe na avstrijskem Koroškem z namenom, da onemogočijo njeno delovanje. A jim to na srečo ni uspelo in tudi Celjske Mohorjeve po tem niso več mogli kar tako likvidirati. Centralni komite zveze komunistov je leta 1952 o tem menil: »Vprašanje Mohorjeve družbe – 1945 smo jo zadržali predvsem radi vpliva na Koroškem, sedaj tega ni več, obratno pa Moh. družba predstavlja oporo klerikalni politični akciji med ljudstvom.« Zato so Celjsko Mohorjevo poskušali onemogočiti in zamrzniti njeno delovanje, kar jim hvala bogu ni uspelo.

Seveda je celovška Mohorjeva družba še danes zelo pomembna ustanova koroških Slovencev, eden od stebrov slovenske besede in kulture v središču Celovca.

Koliko različnih knjig na leto izdate? Kako je s prodajo? Vas je kriza kaj prizadela?

Vsako leto izdamo od 35 do 45 knjig, od tega dve tretjini v slovenskem in eno tretjino v nemškem jeziku. Založništvo nasploh je v globoki krizi, zaradi nje so najbolj na udaru male in srednje velike založbe – praktično torej vse slovenske založbe. Dohodki s področja celotnega založništva v Sloveniji so se v preteklih letih skrčili za dobro tretjino, kar seveda občutimo vse založbe. Slovensko knjigo je izjemno težko prodajati, distribucijski rabati, če jih recimo primerjamo z avstrijskim in nemškim trgom, so zelo visoki.

Slovenci v primerjavi z drugimi narodi preberemo povprečno veliko število knjig na leto, v Evropi smo na tem seznamu nekako na vrhu lestvice, a na seznamu, ki meri število kupljenih knjig na osebo in leto, smo na repu. To je pač mogoče, ker mreža knjižnic v Sloveniji zelo dobro deluje, kar je načeloma seveda zelo dobro. Pri tem pa po drugi strani založbe, a tudi avtorji, prevajalci, ilustratorji idr. z gospodarskega vidika pademo milo rečeno nekoliko pod mizo. Če prodaš od ene knjige komaj 600, 700 izvodov in je to že dobra prodaja, medtem ko si bralci isto knjigo v knjižnicah izposodijo do šest-, sedemtisočkrat in založba od tega ne dobi niti ficka, čeprav je knjigo financirala, potem se bomo morali ob tem zamisliti in se začeti pogovarjati, ali je to res dobro za kakovostno slovensko knjižno produkcijo.

Bo sčasoma papirnate knjige zamenjala elektronska knjiga? Ali se je v Avstriji že prijela?

Ne, elektronska knjiga ne bo zamenjala klasične knjige, a se bo uveljavila poleg nje kot alternativa, ki je recimo boljša, če gremo na potovanje, saj tako lahko pod pazduho stisnemo več sto knjig. Ko je traktor zamenjal konjsko vprego, se ni spremenil način obdelovanja zemlje, spremenila se je le hitrost. Dobri romani, zgodbe, študije, pesmi bodo ljudem všeč ne glede na to, ali jih berejo v klasični knjigi ali na zaslonu. Na frankfurtskem knjižnem sejmu sem se ustavil pri založniku, ki ponuja avtorjem, da izda njihove romane najprej v elektronski obliki, in ko to knjigo po tej poti proda tisočkrat, jo založba izda v klasični papirnati izdaji.

Avstrijci smo glede elektronske knjige po moje še bolj tradicionalni kakor Slovenci. E-knjiga se bo prijela, a le zelo počasi. Sicer pa se počasi daleč pride.

Ste zgodovinar. V Sloveniji so ta čas zelo aktualni arhivi nekdanje Službe državne varnosti oziroma Udbe. Nam lahko kaj več poveste o tem, kako je Udba skušala nadzorovati Mohorjevo družbo v Celovcu, kako jih je vseskozi zanimalo, katere knjige bo ta najstarejša slovenska založba izdala?

Komunistični režim je celovško Mohorjevo ocenil kot »sovražno sredino«, kar smo v resnici bili že zaradi tega, ker smo katoliška, cerkvena ustanova. Takoj po koncu vojne so nas hoteli onemogočiti, ker jim ni uspelo, so začeli v našo hišo vrivati agente, tajno so vdrli v našo matično hišo, kratili so nam dobro ime, grozili, udbovski sodelavci so pokupili cele knjižne naklade, da so jih uničili, ipd. V slovenskem arhivu sem našel dokument, v katerem poročajo, da bo pri Mohorjevi v kratkem izšla knjiga o škofu Rožmanu (leta 1967). Knjigo da je treba na mejnih prehodih zapleniti in preveriti tiste, ki so jo kupili ali brali. Mohorjevke so bile načeloma na seznamu prepovedanih knjig v Sloveniji. Ker je bila celovška Mohorjeva praktično edina vez med slovensko politično emigracijo in Slovenijo, smo bili v zelo dobrih odnosih s slovenskimi emigranti, zlasti z emigranti duhovniki. Tako je naša tiskarna tiskala knjigo »V Rogu ležimo pobiti«, izdali smo knjige o škofu Rožmanu, izdali knjige najbolj znanega slovenskega političnega emigranta Cirila Žebota, pri nas so izseljenski duhovniki urejali in tiskali revijo Naša luč ipd. To so bili pošteni ljudje, ki so pisali resnico o tem, kar je jugoslovanski režim po vojni počel z domobranci, zahtevali so demokratizacijo slovenske družbe – to je sestop komunistov z oblasti –, zagovarjali so samostojno Slovenijo, in to vedno samo z argumenti in nikdar ne z nasiljem. Zato nam je Udba posvečala tolikšno pozornost.

Udba se je ves čas zanimala tudi za desnosredinski Narodni svet koroških Slovencev. Kako je potekal ta nadzor?

Režim je prek svoje Udbe poskušal vzpostaviti popoln nadzor. Ker mu to ni čisto uspelo, je ustvarjal videz, da Udba vse vidi in vse ve, in so se je ljudje tudi zato bali. Narodni svet, ki so ga junija 1949 ustanovili katoliški možje, med njimi številni duhovniki, kot protiutež komunistični OF – vedeti je treba, da je OF te katoliške može prej grdo izrinila iz svoje organizacije –, so najprej poskušali onemogočiti s pomočjo vrinjenih agentov, a tudi s pomočjo koroške slovenske levice, s pomočjo obrekovanja, z grožnjami. Za tem sejanjem medsebojnega nezaupanja, za vohunjenjem in spletkarjenjem je stal komunistični režim v Sloveniji in njegova tajna policija UDV, da bi si zagotovila »odločilnejši vpliv FLRJ direktno na večino koroških Slovencev«. To velja za petdeseta in šestdeseta leta, za kasnejši čas pa vemo, da je slovenska komunistična nomenklatura zelo nasprotovala samostojnim volilnim nastopom slovenske stranke Koroške enotne liste (KEL) ob deželnozborskih volitvah. KEL je bila pač klasična meščansko-kmečka volilna skupnost in vrh tega še demokratična stranka … Za totalitarni komunistični režim absolutno nesprejemljivo.

Igor Omerza je leta 2011 pri vaši založbi izdal knjigo Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, nato še dopolnjeni nemški prevod te knjige o velikovšem atentatu leta 1979 z naslovom Bombenattentate. Nedvomno je bila Udba v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zelo dejavna na Koroškem.

Mislim, da smo šele na začetku raziskovanj delovanja Udbe na Koroškem, pa vendar so že prvi izsledki grozljivi in za marsikoga na Koroškem – a niti ne toliko med slovensko skupnostjo – dokaj neprijetni. Vemo, da je bila Udba zelo dejavna, leta 1973 je vdrla v pisarne koroškega Heimatdiensta, imela očitno številne sodelavce med avstrijskimi policisti, cariniki in vojaki, očitno pomagala organizirati nekatere bombne napade. O vseh ozadjih in namenih pa vemo zelo malo, zato moramo slej ko prej biti pri sklepnih ocenah previdni. Vemo tudi, da so bile v tistem času vse tajne službe, ne samo jugoslovanske, mrzlično dejavne. Pa vendarle je Udba imela nalogo braniti absolutno oblast zveze komunistov in pri tem ni izbirala sredstev. Mogoče je bilo vse − od obrekovanja, lansiranja lažnih informacij do umora.

Koroškim Slovencem to ni ravno pomagalo. Velikovški atentat je bil nedvomno kontraprodktiven!?

Velikovški atentat leta 1979 je nedvomno škodoval predvsem koroškim Slovencem. Mogoče je to bil celo eden od namenov atentata, namreč preprečiti, da bi bila KEL na volitvah, ki so bile štirinajst dni kasneje, uspešna. Dejansko je dobila približno 2.000 glasov manj kot na volitvah leta 1975.

Na obeh straneh Karavank nekatere zelo moti, da se razkrivajo zločini tajne komunistične policije Udbe. Kako si to razlagate?

Mislim, da je za Slovenijo odgovor zelo preprost. Tranzicijska levica prvič črpa legitimacijo za svojo oblast iz obdobja komunističnega totalitarizma. Če bi zdaj le ugotovili in splošno priznali, da se je totalitarni komunistični režim obdržal na oblasti z zločinskimi prijemi in organizacijami, gre rakom živžgat tudi legitimacija in ne bi več veljal argument, češ da tako slabo pa le ni bilo.

Drugič bi bilo naivno misliti, da se je tajna politična policija po osamosvojitvi razblinila kar čez noč. Povezave so nedvomno obstajale še naprej. Udba je v 70. letih kadrovala ljudi za ključne službe, ki so bile družbenopolitično pomembne (šolstvo, novinarstvo, sodstvo, gospodarstvo ipd.) na raznih področjih. To je tranzicijski levici v demokratičnem obdobju po letu 1991 prineslo veliko prednost pred drugimi političnimi tekmeci. Seveda s tem nočem reči, da so bili ljudje, ki so takrat prišli na odgovorna mesta, nesposobni, bili so tudi strokovno usposobljeni, a drugi kriterij je bil, da morajo biti tudi »pravi«. Svojim političnim botrom ti ljudje običjano ostajajo zvesti.

Tretjič je bilo veliko udbovskih sodelavcev in gotovo ni prijetno, če te danes odkrijejo kot sodelavca tajne politične policije takratnega komunistič­nega režima. Teh sodelavcev je bilo tudi v Avstriji veliko. In teh je bilo veliko tudi v meščanskih, emigrantskih, desnosredinskih idr. disidentskih krogih, ker se je Udba na vse kriplje trudila pridobivati sodelavce v teh »sovražnih sredinah«. Vsaka tajna služba to dela in jugoslovanska vključno s slovensko Udbo je bila na tem področju izredno sposobna.

Tako odkrivanje je tudi tostran Karavank močno neprijetno. Verjamem, da je marsikomu tesno pri srcu, ko prihajajo na dan dokumenti, ki razkrivajo resnični obraz totalitarnega sistema v Sloveniji oz. Jugoslaviji med letoma 1945 in 1990.

Nekateri celo menijo, da to škodi koroškim Slovencem in da bi bilo najbolje, da se o teh stvareh ne bi govorilo.

Škoda je bila narejena že zdavnaj prej. Takrat, ko je komunistični režim spletkaril med koroškimi Slovenci in iz njih hotel narediti podaljšano roko »socialistične družbene ureditve«, namesto da bi stal za koroškimi Slovenci, ko so le-ti upravičeno zahtevali uresničitev pravic, ki so zajamčene v členu 7 Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Škoda je bila narejena, ko je ljubljanska komunistična centrala v večjem desnosredinskem, katoliškem delu koroških Slovencev videla »sovražno sredino«. Prav zanimivo bi bilo napisati študijo o tem, koliko koroških Slovencev je obrnilo hrbet slovenski besedi in kulturi zaradi totalitarnega režima v Ljubljani.

To seveda ne pomeni, da niso prav tako velike ali še večje škode povzročile nemškonacionalne »domovinske« organizacije, da niso tudi uradi in oblasti izvajali asimilacijskega pritiska na koroške Slovence ipd. Sicer pa smo tudi koroški Slovenci sami kdaj pa kdaj svojega denarja vredni …

Vrh tega resnica nikoli ne škoduje, kvečjemu lahko osvobaja, če to seveda dopustimo.

Nekateri upravičujejo atentate Udbe na Koroškem s pojasnilom, da je podobno Avstrija stala za atentati na Južnem Tirolskem, da je s tem »branila« interese svojih rojakov v Italiji. Kako je s tem?

To, da bi Avstrija stala za atentati na Južnem Tirolskem, bo treba šele dokazati, čeprav so nekateri avstrijski politiki zanje v začetku očitno vedeli in jih potemtakem niso poskusili odločno preprečiti. Pa tudi če bi Avstrija stala za atentati na Južnem Tirolskem, niso atentati na Koroškem zaradi tega nič manjši zločin. Saj vemo, kam pripelje logika »oko za oko, zob za zob«! Nastavljanje bomb je nedopustno početje, vseeno kdo je to že prej počenjal in zakaj.

Slovenski komunistični režim je na avstrijskem Koroškem branil v prvi vrsti svoje »socialistične« ali »napredne« interese, kar lahko zelo dobro dokažemo.

V Sloveniji smo priče vnovičnemu poskusu zapiranja arhivov Udbe. Ali ni nekaj povsem normalnega v demokratični družbi, da se obravnavajo tako zločini nacizma kot komunizma?

Sleherni totalitarni režim mora pristati na zgodovinski deponiji za nevarne režime, kjer jih je nujno treba razgraditi v njihove prafaktorje. Zato potrebujemo prost dostop do arhivskega gradiva. Če želi slovenska družba svobodneje zadihati, če želi premostiti svojo že skoraj brezupno razklanost, se mora otresti totalitarnih bremen iz preteklosti.

Pogovarjal se je Metod Berlec. 

Več lahko preberete v Demokraciji.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.