Zlatomašnik frančiškan p. Hugo Anton Delčnjak je 5. julija obhajal zlato mašo v Novi Cerkvi. Rodil se je na hribovski kmetiji v Selcih v Novi Cerkvi, najmlajši od devetih otrok. Pri desetih letih je jasno prepoznal klic v duhovništvo in leta 1955 vstopil k frančiškanom. 50 let duhovništva je bilo predvsem v znamenju misijona v Togu, Centralnoafriški republiki, Venezueli in Francoski Gvajani. Na tej poti so ga spremljale tudi preizkušnje, ki so ga utrjevale v veri, kot pove, zato se raje spominja lepih dogodkov. Turistu, ki pride k maši in se čudi velikemu številu navzočih, živahni liturgiji in nasmejanim obrazom, pa pojasni: »Tukaj je veliko sonca – ne samo na nebu, tudi v srcih.« Po zlati maši se je vrnil v Gvajano: »Tam je moje mesto, Bog pa mi daje zdravje, da lahko ostajam in naredim še kaj dobrega.«
Kako vas je Bog poklical?
Poklic sem prepoznal že pri desetih letih. Zgled župnika Žolnirja v Novi Cerkvi, njegova osebnost in duhovniško izžarevanje mi je pomagalo prepoznati klic v duhovništvo. Kadar smo se doma pogovarjali o poklicu, pa sem vedno rekel, da bom duhovnik. Samo nasmehnili so se, ena od sester pa mi je celo rekla: »Tako droben in suh si, iz tebe ne bo kaj velikega.«
Po osnovni šoli me je oče na priporočilo župnika vpisal v klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je bil že rojak dr. Vinko Kraljič (zdaj župnik v Črešnjicah), ki me je uvedel v ministriranje v stolnici. Ministranti smo radi brskali na podstrešju, kjer je bil velik kup knjig, med njimi tudi salezijanske knjižice o zakramentih. Nekaj sem jih vzel, da bi jih razdelil med sošolce. Dal sem jo enemu od sošolcev, ki je stanoval v internatu in jo je pustil v svoji sobi, ko je šel za konec tedna domov. Ko so izvedeli, kje je knjižico dobil, so me zasledovali in skušali izvedeti kaj obtožujočega o župniku Žolnirju.
V tretjem letniku je bil božič na ponedeljek in sem vprašal, če lahko ostanem doma. Učitelj mi ni dovolil, čeprav je bil krščanski mož, pa sem kljub temu ostal. Ko pa sem potem prišel v šolo, mi je razrednik rekel: »Vzemite svoje stvari in pojdite domov.« Sošolec, ki je sedel zraven mene, je bil sin prvega sekretarja KP v Mariboru, in čeprav nisva bila prijatelja, je rekel: »Delčnjak ostane!« In sem ostal. Končal sem malo maturo in leta 1955 vstopil k frančiškanom.
Zakaj ste se odločili za frančiškane?
Zadnji dve leti bivanja v Mariboru sem ministriral pri frančiškanih, imel pri njih tudi kosilo, kmalu sem se vživel v njihov način življenja in se prepoznal kot frančiškan. Pritegnila me je preprostost, bližina brez predsodkov in njihova odprtost.
Kako so doma sprejeli vašo odločitev?
Mama si ni želela, da postanem redovnik, ker je mislila, da bom potem daleč od doma, se je pa to res uresničilo, ko sem šel v Afriko. Takrat mi je rekla, da se ne vidiva več, pa se res nisva videla, ker je prej umrla.
Kdaj se je pojavil klic v misijone?
Že odločitev za frančiškane je bila z mislijo na misijone in ta želja me ves čas spremlja.
Kje ste službovali kot duhovnik, preden ste šli v misijone? Zakaj ste izbrali prav Togo?
Kot kaplan sem začel v Ljubljani za Bežigradom (dve leti), naslednji dve leti v Šiški, potem pa sem že šel v misijone.
Francoska frančiškanska provinca je leta 1956 sprejela severni Togo za misijonsko področje. Ustanavljali so občestva, župnije in potrebovali duhovnike, zato je prišel škof prosit za misijonarje v države Vzhodne Evrope, kjer je bilo več duhovnih poklicev. Nagovoril me je in provinciala p. Marjana Valenčaka sem prosil, ali smem iti. Že sam je želel v misijone na Kitajsko, pa je izbruhnila druga svetovna vojna, ko bi moral oditi na pot. Kovček, ki si ga je pripravil za na pot, je še vedno čakal, vendar ga je podaril meni. V severnem Togu se je tako izoblikovala večnarodnostna st Poljakov, Hrvatov, Špancev in Slovencev.
Kako je bilo, ko ste prišli v Togo?
Leta 1969 sem šel za mesec dni v Francijo, kjer sem obnovil znanje francoščine, potem pa smo štirje skupaj potovali 14 dni z ladjo. V Beninu nas je pričakal škof in nas peljal na sever, kjer so že bile postojanke. Francoski način oznanjevanja se je razlikoval od slovenskega, ki je bil pod vplivom ustrahovanja komunistov. Pa se ni bilo težko privaditi, vse sem bolj občudoval in nisem imel težav.
Pri Afričanih je v ospredju večje čudenje, gostoljubnost, spoštovanje … Poudarek je na življenju v bratstvu, tam si sprejet kot eden izmed članov družine. Misijonarje spoštujejo, ker vidijo, da misijonar ni prišel, da bi zaslužil, ampak da bi jim pomagal. Misijonsko delo ni samo oznanjevanje, delitev zakramentov, češčenje, posvečevanje in blagoslavljanje, je tudi karitas, dejavna ljubezen, ki se kaže v šolstvu, zdravstvu in sodelovanju v praktičnih dejavnostih vsakdanjega življenja.
Se je bilo težko vživeti v afriške razmere?
Kuharji za belce so samo moški. Naš kuhar je kuhal po francosko, pa tudi afriške jedi. Ni se bilo težko privaditi, ker znajo dobro kuhati.
Niste ostali v Togu, misijonska pot vas je vodila še v druge dežele.
V Togu sem bil 15 let, od tam sem pomagal tudi v Beninu, potem pa sem nadaljeval v Centralni Afriki. Iz Kandeja imamo prvega duhovnika v škofiji, ki je prvi domači škof.
Centralna Afrika je revnejša v primerjavi s Togom in bolj zaprta dežela, potrebe in način dela pa je enak.
Iz Centralne Afrike pa sem moral oditi zaradi malarije. Po trimesečnem zdravljenju v Franciji so mi odsvetovali vrnitev v Afriko. Janez Grilc, ki je deloval v Venezueli, kjer ni malarije, me je povabil in leta 1991 sem šel in tam ostal trinajst let.
Ko sem se leta 2004 vrnil s počitnic, sem imel s seboj denar, ki so mi ga darovali ljudje, ker je bila menjava boljša zunaj banke. Nekdo je verjetno videl, da sem imel pri sebi dolarje, in se tega hotel polastiti. Okradli so me sredi noči. Prijavil sem policiji, in ko so prišli na sled tolpi, so grozili, da če ne bom odnehal, bodo oni poskrbeli. Raje sem zapustil deželo in od tam šel leta 2004 v Francosko Gvajano, kjer sem že enajsto leto.
Danes, po 45 letih, je lepo videti kako veliko je domačih poklicev, misijonarjev dejansko ni več. Krajevna Cerkev severnega Toga je žitnica duhovnih poklicev, česar sem zelo vesel.
Pogovarjala se je Jana Podjavoršek, več lahko preberete na druzina.si.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
