Že pred nekaj meseci sem se razpisal o tem, da bi bila na letošnjih volitvah prava zamenjava oblasti v Sloveniji ne le koristna, ampak nujno potrebna. Zaklinjanja o nujnosti ohranitve “leve vlade” nekaterih politikov iz dosedanje oblastne ekipe in na robu celo kakšen namig, da bo morebiten drugačen razplet nesprejemljiv, so me v omenjenem prepričanju zgolj utrdila. Očitno bo spremembo na vrhu vedno teže doseči.
Svoje potenciale so pokazali
Odhajajoča Cerarjeva koalicija, ki je bila tudi zaradi premierjeve bojazljivosti in nemara celo ujetosti predvsem “koalicija narodnega zastoja”, kot sem jo pred časom poimenoval, je sočasno razblinila iluzije o tem, da je moč razvojno vlado, o kakršni zadnje dni in tedne mnogi govorijo, v Sloveniji (še) oblikovati okoli jedra, ki bi ga predstavljale sile, uvrščene tja, kjer je v koordinatnem sistemu slovenskih političnih konvencij na oblast abonirana levica. Razvojne potenciale, ki jih je slednja premogla, je lahko v minulih skoraj treh desetletjih, v katerih je veliko večina preživela v vladnih foteljih, že zdavnaj pokazala. Od nje si torej vsaj brez opozicijskega premora ni moč obetati ničesar bistvenega. Celo več, prav pod navidezno nevtralnim in brezbarvnim Cerarjem je bila vsebinska opozicija odrinjena na rob tako kot nikoli po demokratizaciji.
V tem je seveda težava. Težavne razmere, v katerih je dejanska opozicija (ki je po slovenskih konvencijah tisto, kar imenujemo desnica) preživela zadnji parlamentarni mandat, so vplivale, da je njena forma daleč od idealne. Dvotretjinska parlamentarna večina levega bloka, odrinjenost na rob v praktično vseh družbenih podsistemih, opozicijski voditelj v zaporu v prvem parlamentarnem semestru, jalovi petelinji boji, porojeni predvsem iz občutja nemoči so povzročili, da je ponudba volivcem takšna, kot pač je, in da so volitve prišle nekako prehitro. Pa vendar je alternativa nadaljevanju “koalicije narodnega zastoja”, ki celo ob najboljših namenih ne bo zmogla preseči ujetosti v dosedanje sheme vladajoče opcije, zgolj v tej in taki ponudbi.
Izbira v okviru danega
Ugotoviti je nadalje potrebno, da prava opozicija ni zmogla takšnega dogovora, ki bi, kot sem zapisal pred meseci, omogočal največji izkoristek volilnega potenciala. Kar nekaj glasov bo zaradi parlamentarnega praga neizogibno šlo v nič. Tudi obsežnega in pravočasnega dogovora o povolilnem sodelovanju, ki bi odločitev olajšal, doslej ni na mizi.
V takih razmerah se skuša človek odločiti pragmatično. Realistična ocena je, da bosta v parlament zanesljivo vstopili obe dosedanji desnosredinski opozicijski stranki in da desnosredinske stranke same ne bodo dosegle parlamentarne večine. K dosegi temeljnega cilja, oblikovanju prihodnje vlade, v katere jedru bi bila dosedanja opozicija, se da torej pomagati predvsem na dva načina. Ena možnost je glas za stranko, ki bi utegnila okrepiti moč slovenske variante desne sredine, a se bori s parlamentarnim pragom. Druga možnost je glasovati za tisto stranko, ki se bori za relativno zmago. Kot sem zapisal pred meseci, bi bilo najbolje, če bi desna sredina nastopila kot jasno začrtan predvolilni blok (sicer z več listami) in kot blok dosegla prepričljiv rezultat, ki bi pričal o želji po spremembah. Tedaj sem to pot imenoval “kraljevsko”.
Ker se v opoziciji zanjo niso odločili, bo lahko po mojem mnenju le relativna večina doslej opozicijske stranke z desne zadostno simbolno sporočilo, ki bo vsaj spodbudilo razmislek o oblikovanju vladne koalicije za resnične, ne zgolj navidezne spremembe. Odločitev lajša tudi misel, da bo to omenjeni stranki v pomoč pri vrnitvi iz političnega geta. Da jo je glavnina ostalih strank skupaj z dobršnim delom javnosti nanj obsodila, je kljub kakšni njeni lastni ponesrečeni potezi vendarle ena poglavitnih krivic in posledica čudaškega razvoja v zadnjem parlamentarnem desetletju.
