Tako kot Hitlerjeva nacistična Nemčija je bila tudi komunistična Sovjetska zveza znana po zaporih političnih nasprotnikov. Tako so partijske oblasti že 15. aprila 1919 z odlokom ustanovile taborišča za prisilno delo in določile postopek za pošiljanje političnih zapornikov vanje. Po vrsti sprememb je prišlo leta 1930 do ustanove, imenovane Gulag, ki je spadala neposredno pod poveljstvo sovjetske tajne policije. V začetku tridesetih let je bilo v delovnih taboriščih po vsej Sovjetski zvezi zaprtih že več kot 100.000 ljudi. Njihovo število pa je med Stalinovo kolektivizacijo kmetijstva močno naraslo. Do leta 1936 je bilo zaprtih že okoli pet milijonov ljudi in tako je ostalo do Stalinove smrti leta 1953. Struktura zapornikov je bila pestra: poleg bogatih in upornih kmetov, ki so jih internirali med kolektivizacijo, so v delovnih taboriščih končali tudi med čistkami aretirani mnogi partijski uradniki, vojaški častniki, nemški in drugi ujetniki med drugo svetovno vojno, pripadniki etničnih skupin, ljudje, ki so bili osumljeni nelojalnosti režimu, ljudje, ki so preživeli nacistična koncentracijska taborišča (prim. Dachovske procese v Sloveniji), obdolženci saboterstva in izdaje, disidentski intelektualci, navadni kriminalci in mnoge druge nedolžne žrtve osebnih zamer itd… Na višku Gulaga, tega sistema za množično uničevanje ljudi, ga je sestavljalo več sto taborišč s po dva do deset tisoči zapornikov. Zaradi težkega dela, slabe in nezadostne prehrane ter eksemplaričnih eksekucij je vsako leto umrla dobra desetina taboriščnikov. Po trditvi ruskega pisatelja, nobelovca in zapornika v takšnem taborišču Aleksandra Solženicina, je bilo med letoma 1928 in 1953 zaprtih okoli petdeset (50) milijonov ljudi.
Foto: Wikipedia
