Ali je oznaka »lažnivi kljukec« dobra ali slaba opredelitev? Iz članka Jožeta Dežmana o Vitomirju Grosu, ki je bil objavljen v Časniku 11. aprila 2021, je treba najprej ugotoviti, kaj je res in kaj ni.
Torej, neresnične so Dežmanove trditve:
- Vitomir Gros nisem bil prvi predsednik Slovenske obrtniške stranke (SOS), temveč je bil to inž. Franc Golija.
- SOS se ni pridružil Demosu, temveč je s koalicijo Demos tvoril zmagovito koalicijo, ker je vstopu v Demos nasprotovala S. H. Diklić.
- Na velikem shodu v Kranju se ni zbralo »več tisoč« ljudi, temveč prek pet tisoč.
- Leta 1996 Vitomir Gros nisem zaprl kranjske upravne enote, ker da naj bi država Občini Kranj ne plačevala dovolj velike najemnine, temveč ker država sploh nobene najemnine ni plačevala, in to ne »Občini Kranj«, temveč Mestni občini Kranj.
- Nisem nasprotoval ureditvi nemškega vojaškega pokopališča v Kranju, temveč sem nasprotoval, da bi to urejali nižji državni uradniki in celo nemški uslužbenci, namesto takrat za te stvari uradno pristojne Mestne občine Kranj. Zahteval sem, da naj se to ureja na pieteten način, ne pa da so posmrtne ostanke vozili s samokolnicami in jih vpričo mene celo stresli na tla. Nemško vojno grobišče (tam so pokopani pripadniki 22 narodov – tudi Slovenci) je sedaj urejeno lepo in pietetno, vendar brez skoraj 5 m visokega čez pokopališče dominirajočega tevtonskega križa in brez nemškega granita (na mojo zahtevo je vgrajen pohorski granit). Po zaključku se mi je nemški veleposlanik za sodelovanje zahvalil, rekoč, da so bila pogajanja z menoj sicer trda, a da sem se dogovorov držal, česar doslej v Sloveniji ni bil vajen.
- Nisem na splošno zaviral vstopa tujih trgovcev v Kranj, temveč sem nasprotoval prisiljevanju Vlade RS, da naj bi občine tujim investitorjem brezplačno priskrbele stavbna zemljišča, diskriminirajoč pri tem slovenske podjetnike. S Sparom sem celo dosegel dogovor.
- Ni res, da naj bila kakršnakoli razlika, sploh pa ne ideološka, med prijavo 119 podjetij tedanji družbeni pravobranilki samoupravljanja ge. Tomšič glede privatizacijskih nepravilnosti v podjetjih in glede skoraj toliko denacionalizacijskih zahtevkov v korist celotne nekdanje občine Kranj ob soglasju drugih županov občin, ki so nastale iz prvotne kranjske občine. Državno uradništvo je zatrjevalo, da so zahtevki upravičeni, moj naslednik pa je vse te zahtevke v škodo MOK in drugih občin umaknil. Nihče ga ni vprašal, zakaj …
Oznaka »lažnivi kljukec« upravičeno pripada tistemu, ki take in podobne neresnice širi
V članku navedenih pritlehnih Dežmanovih insinuacij, zlasti osebnih, sploh ne omenjam. Je škoda časa in papirja.
Glede na zgornje ugotovitve, ki so povsem jasno razvidne iz uradnih listin, je mogoče ugotoviti, da oznaka »lažnivi kljukec« upravičeno pripada tistemu, ki take in podobne neresnice širi. Ni pa za nikogar kaj prida dobra.
Dežman zelo rad analizira in podaja mnenje o vsem in o vseh okoli sebe. Vsakomur, ki ga nespodobno in z lažnivimi izmišljotinami secira, kaj izmišljenega pritakne. Vendar vedno kaj takega, kar sicer sam počne ali pa, v kar ga žene kakšna njegova frustracija. Uporablja celo psihiatrične prijeme.
So pa nespodobna taka na neresnicah temeljena pisarjenja, še posebej pa so neprimerna za nekoga, ki se ima za resnega zgodovinarja in ki celo zaseda mesto direktorja Muzeja novejše zgodovine. Samo upati je, da se ne vračajo časi zgodovinskega enoumja, ko so mnogi zgodovinarji pisali marsikaj, le resnice bolj malo.
Sicer pa, g. Dežman, sam sem vedno izrekel mnenje o tistem, kar sem bil vprašan, in o tistem, kar sem prej dobro proučil. Tako sem navajen delovati od nekdaj kot inženir, torej kot tehniško izobražen in zato realen človek. Vi pa ste res nekakšen politični in celo vsesplošni vseved, čeprav ste v preteklosti ničkolikokrat spremenili svoje mnenje in politično usmeritev. V tem ste od Vas omenjeno S. H. Diklić debelo prekosili. Šli ste pač tja, kjer je koristneje. Ta trenutek k eni od vladajočih strank, da ste zopet mogli postati direktor muzeja, kjer ste pred desetimi leti morali to mesto zapustiti (po moji oceni sicer neupravičeno).
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
O Demosu ne more pisati nekdo, ki je bil takrat eden njegovih najostrejših nasprotnikov
Mogoče, g. Dežman, Vaše zajedljivo in užaljeno pisanje izvira iz dogodka, ko Vam na Vašo željo nisem hotel izročiti svojega obširnega arhiva o tistih prelomnih časih, ko ste mi na obisku pri meni rekli, da želite pisati o kranjskem Demosu. Moje mnenje glede tega je jasno. O Demosu ne more pisati nekdo, ki je bil takrat eden njegovih najostrejših nasprotnikov. A ste me kljub temu na javni prireditvi v Gorenjskem muzeju apostrofirali, češ da Vam nočem dati svojega arhiva. Ker so me k izročitvi arhiva nagovarjali tudi drugi, Vam podobni, sem tedaj javno izjavil, da svojega arhiva pač ne dam vsakemu oslu. Na tak rokohitrski način je izginil arhiv slovenskega Demosa, nihče ne ve, kje je niti ali sploh še obstaja. Se pa ve, kdo je bil zanj odgovoren! Sapienti sat!
Vitomir Gros
