Pogrebi so od nekdaj tudi družabni dogodki, ob katerih se širijo mnenja in govorice v lokalnem, kdaj pa kdaj tudi v širšem okolju. Širijo se govorice o pokojniku v nasprotju z latinskim pregovorom »de mortuis nil nisi bonum« in tudi tiste o navzočih pogrebcih. Vsa država se že od 31. januarja letos ukvarja s pokojnikom, ki so mu naši vladajoči dali vzdevek »oče naroda« – Janezom Stanovnikom. Z očetom, ki ga je rodil novi razred (po Đilasu).
Dolga in zanimiva je bila pot pokojnika, ki se je rodil kot pranečak škofa A. B. Jegliča, umrl pa je kot častni predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB.
Vmes je bilo nešteto variacij na temo oportunizma in politične prebrisanosti: krščanski socialist – kolaborant v PIF, komunist, medvojni agitator na Primorskem, Kardeljev tajnik, funkcionar v Beogradu, dolgoletni član jugoslovanske misije pri OZN, predsednik predsedstva SRS, predsednik ZZB NOB.
Marsikdo od naših pokojnikov nima groba, kaj šele spomenika na uglednem kraju
Ne bomo se podrobno ukvarjali s pokojnikovim življenjem. Za to so poskrbeli in še skrbijo naši nezmotljivi hagiografi. Nekaj drugega je, zaradi česar pokojnik počiva, ali ne počiva v miru. Tako kot so ob smrti Janeza Pavla II. množice žalujočih zahtevale »Santo subito«, so tudi za tovariša – očeta Stanovnika takoj začeli iskati lokacijo za njegov spomenik. Marsikdo od naših pokojnikov, pa naj bodo Slovenci ali Romi, Nemci ali Italijani, nima groba, kaj šele spomenika na uglednem kraju. Za naše pokojne partijske marionete in marionetne igralce pa takoj najdemo ideje, denar in prostor za spomenik.
Kje naj bi stal Stanovnikov spomenik? Zelo verjetna lokacija je Trg narodnih herojev, kjer je od leta 1949 grobnica narodnih herojev. Ta je, če zaupamo informacijam na spletu, »odprta 24 ur – od ponedeljka do nedelje«
Stane Kavčič in France Bučar, varuha narodnih herojev
Slovenci smo si pridelali 156 narodnih herojev (brez Frante!). V grobnici je pokopanih 11 junakov – revolucionarjev, ki so umrli med vojno. Med njimi pa je še pet » zamudnikov«, brez katerih Slovenija ne bi bila deležna sadov revolucije: Boris Kidrič, Dušan Kveder – Tomaž, Edvard Kardelj, Miha Marinko in Stane Semič Daki. Za pokojne heroje je seveda poskrbljeno! Kako pa so komunistični oblastniki ravnali z grobovi padlih partizanov, jim vztrajno trka na vest Jože Dežman. Udeleženci v NOB so bili neenaki v boju in so neenaki tudi po smrti. Pričevalci vedo povedati, da je bila za oficirje pogrnjena miza, a za vojake kotel, za oficirje »pogreta« postelja, a za vojake vejevje ali slama.
Kip našega uglednega polihistorja Janeza Vajkada Valvasorja se je na vsem lepem znašel na Trgu herojev. Tam mu je je že desetletja usojeno zreti na grobnico tvorcev neslavnih zgodb iz dvajsetega stoletja o vojvodini Kranjski in SR Sloveniji.
Zgledovanje po Moskvi, kjer je ob kremeljskem zidu pokopališče najuglednejših boljševikov, je bilo slovenskim partijcem samoumevno. Ker nimamo Kremlja, se jim je zdel najprimernejši prostor za grobnico ob palači ljudske skupščine, današnjega parlamenta. Malokdo ve, da so najboljše sinove in eno hčer (ženske kvote?) slovenskega naroda pokopali na cesti. Bolj natančno na Gledališki ulici, ki so jo v ta namen skrajšali in preimenovali v Župančičevo. Povečali so Muzejski trg, urezali pešpot od Opere do Šubičeve ulice in novo urbanistično tvorbo poimenovali Trg herojev. Tako se je kip našega uglednega polihistorja Janeza Vajkada Valvasorja na vsem lepem znašel na Trgu herojev. Avtorju Slave vojvodine Kranjske je že desetletja usojeno zreti na grobnico tvorcev neslavnih zgodb iz dvajsetega stoletja o vojvodini Kranjski in SR Sloveniji.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Je Janez Stanovnik postal tretji varuh narodnih herojev
Ljubljančani in drugi Slovenci smo se navadili na nespodoben pokop herojev na neprimernem kraju in nihče tega ne problematizira. Pa vendar bi bilo potrebno absolutnega vladarja Ljubljane ponižno vprašati, če bi se morda na Žalah našel kakšen primernejši prostor, kamor bi mesto – heroj dostojno prekopalo heroje.
Za domobrance in Rome na Žalah ni prostora, za heroje bi se ne glede na to, ali so Ljubljančani ali ne, prostor vsekakor moral najti.
Trg narodnih herojev je velik. Kandidatov za večni počitek (večna lovišča) na tem mestu menda ni več. Je pa veliko zaslužnih mož in nekaj žena, ki bi jim bilo treba tod postaviti spomenike. Dva spomenika že stojita kot nekakšna častna stražarja herojev. Postavitev in odkritje spomenika prvemu med njima, Stanetu Kavčiču, je bila nezaslišana hinavščina njegovih nekdanjih sopartijcev. Drugi, ki so ga postavili za varuha herojev, je France Bučar. Spomenik si je ta prislužil ne samo za zasluge pri nastajanju neodvisne države Republike Slovenije in kot predsednik Skupščine RS po letu 1990, ampak tudi kot partizan – revolucionar in odločni nasprotnik lustracije.
Bo tretji stražar Janez Stanovnik? Zelo verjetno, ker se zdi njegova hagiografija navdušujoča. Tudi nekaj tisoč dolarska ameriška pokojnina ne bo v spotiko slavljenju lika pokojnika po operetnem sestopu komunistov z oblasti. Socialna pravičnost je bila sicer ena od vrednot NOB. Kot vemo, prvi med varuhi vrednot NOB in pripadnik novega razreda ni imel občutka to vrednoto. In kdo bo četrti stražar in kdo naslednji? Ne vemo. Vemo le, da bo moral izpolnjevati »moralno-politične kvalitete«, kajti zgodovina se ponavlja kot farsa.
Politiki kot so bili Jože Pučnik, Janez E. Krek, Anton Korošec, Janez Bleiweis in še kdo bi si vsekakor zaslužili spomenike v Ljubljani. Seveda ne na Trgu herojev.
