Avtor: Petra Sovdat. Najlaže se je pač drenjati okoli državnega korita. Ali ne, Gregor Virant? Do (novega) bridkega konca.
Slovenci smo se od nekdaj vzvišeno zmrdovali nad zahodnimi sosedi Italijani, kako nestabilni da so. Vlade so jim razpadale po tekočem traku. Ampak, smo res toliko boljši? Pahorja je pokopala njegova lastna opcija – ker se ji je uprl, ni želel biti lutka. Janševa pa je razpadla zaradi očitkov korupcije, ki jih premier ne zna pojasniti.
Še več, včeraj je bila dokončno pokopana vsaka možnost, da bi Slovenci enkrat pustili, da trg in zdrava pamet urejata življenje v državi, čim ceneje in čim bolj učinkovito. Spet bomo na piedestal čaščenja postavili vsemogočno državo. V Sloveniji imamo izkušnje z dvema (večjima) strankama, ki sta v svoje ime oziroma statut vključili pridevnik liberalen.
1. LDS nam je vladala dobršen del slovenske samostojnosti. Do bridkega izpada iz parlamenta na volitvah leta 2011 je bil njen največji dosežek omrežje Slovenija, d. d. Šlo je za skupino posvečenih, ki je ugrabila državo. Spisala je take zakone, ki so ustrezali prav tem posvečenim. Privatizirala skoraj ni, čeprav je umik države iz gospodarstva temelj liberalizma. Še več, to si je (po Drnovškovem umiku) razlagala tako, da so podjetja, ob pomoči državnih bank, potisnili v roke istih posvečenih, ne da bi ti zanje odšteli en sam tolar. Iz podjetij so črpali denar, jih medsebojno lastniško prepletali, da jim ni nihče mogel nič, premalo pa vlagali v razvoj, konkurenčnost in širitev na tuje. Na najbolj pomembne položaje v politiki, gospodarstvu, sodstvu … je kadrovala po političnih zaslugah, ne po sposobnostih. Rezultat, kot rečeno, je bila naprej odcepitev dela strankinih članov v Golobičev Zares, tudi ta pa je z LDS pogorel na zadnjih volitvah. Volivci so oba spregledali.
2. Državljanska lista (Gregorja Viranta) je tik pred volitvami leta 2011 prinesla novo upanje v liberalizem na slovenski politični sceni. Ne zaradi Viranta – za katerega se je ugibalo, da je zgolj piarovski spin-off SDS -, zaradi ekipe klasičnih libertarcev, zbranih okoli Janeza Šušteršiča. Tudi ti so kmalu podlegli skušnjavam političnega kupčkanja, v vladi pa se sploh niso znašli – še več, kmalu so posvojili vzorce delovanja svojih političnih tekmecev. Žarek, ki je posijal ob njihovi načelnosti ob izstopu iz koalicije, je v sredo, malo pred polnočjo, dokončno ugasnil, ko so se odločili vstopiti v koalicijo s strankami, ki so svetlobna leta oddaljene od njihovih programskih izhodišč.
Naslov komentarja, ki ga berete, bi bil skoraj napačen. Klasični gospodarski liberalizem pri nas namreč nikoli ni niti zaživel. Vsi, ki so ga poskusili, so bili zatrti v kali. Stane in Niko Kavčič sta bila kmalu politično mrtva, enako so zdaj Janez Šušteršič in ideje o transparentni privatizaciji, debirokratizaciji in – v končni fazi – normalni državi. Še več, skupnoskledarji so poskuse liberalizacije označili za neoliberalizem – in tega spremenili v psovko, ki ji lahko parirajo le še »komunajzarji«. Pa še ti ne, (neo)socializem namreč zdaj spet prihaja v modo.
Najlaže se je pač drenjati okoli državnega korita. Ali ne, Gregor Virant? Do (novega) bridkega konca.
Vir: Finance
