Grob je prazen!

4
422

Prazen grob, o katerem pripovedujejo vsi štirje evangelisti  in v katerega je bil položen trpeči in križani Kristus, je ključno sporočilo velikonočnega jutra in krščanske vere. To pomeni, da kristjani ne verujemo le v to, da je Bog ustvaril svet in šel na pivo, ampak, da Bog Stvarnik, ki biva danes in tukaj, odrešuje svet po svojem ljubljenem Sinu Jezusu Kristusu, tako da bodo tisti, ki vanj verujejo, vstali z dušo in telesom v večno življenje. Te besede so za antikriste in ateiste nonsens, a se moramo tudi kristjani vprašati, ali niso to le prazne fraze, povezane s prazničnimi običaji, kjer se naša vera tudi konča. Ali iščemo torej resnico, ki nas rešuje? Ali smo letos pripravili pot Gospodu v puščavi in zravnali cesto našemu Bogu (Iz 40,3)?

Ta spotakljiva beseda »greh«

Kako sploh naj iščemo Boga, če smo tako občutljivi na besedo greh in verske skrivnosti? Grob simbolizira greh in smrt, prazen grob pa življenje. Če predpostavimo, da Kristus rešuje in daje življenje, potem smo na dobri poti, da bi lahko razločevali med dobrim in slabim. Odrešenje človeka je povezano s stvarjenjem človeka, saj gre za dva ključna vidika Božje ljubezni. Človek je zagotovo višek stvarstva, »Naredil si ga malo nižjega od angelov. Nad dela svojih rok si ga postavil, vse si položil pod njegove noge.« (Ps 8,6.7). Ampak ta človek, ki je ustvarjen po Božji podobi, ne zaupa vedno v Boga, ker ima svobodno voljo in lahko izbira, kot prva človeka v Raju. Tam sta dve drevesi, drevo življenja, ki je Kristus, in drevo spoznanja, ki se ga polastita Adam in Eva, in se ga poslužujemo vsi ljudje. S tem ni nič narobe, saj je prav, da spoznavamo, kaj je dobro in kaj slabo, vendar naš domet simbolizirata Adam in Eva, domet vsevednega Boga pa drevo življenja.

Prvi predpogoj za razločevanje dobrega in slabega, tako misli kot dejanj, je velikodušnost in odprtost. Naslednji predpogoj je, da človek prizna, da je grešen. Beseda greh in Dekalog ne smeta izginiti iz našega besednjaka, pa naj se slišita tako staromodno in togo. Če je Bog, potem so tudi pravila (vodila) in je tudi odklon od teh – greh. Zaradi slednjega ni človek nič manj dragocen v Božjih očeh, je pa na njem, da se odloča za dobro ali slabo, da prepoznava, kaj ga vodi v srečo oz. nesrečo. Vsak se naj vpraša, ali je podoben stražarjem, ki so na veliko soboto stražili Kristusov grob? Ali ograjujemo sebe od Boga, ali se zadovoljimo zgolj z medijskimi poročili in stereotipi o veri, namesto, da bi iskali globljo resnico? Naj nas pri tem ne begajo komentarji nevernikov, saj mnogi od njih radi poudarijo, da človek za življenje in moralnost ne rabi nekega namišljenega boga, molitve, zapovedi in prepovedi, še manj cerkvenih institucij. Dokler ti ne začnejo iskreno moliti, razmišljati o Bogu ipd., je to prazno pametovanje, kar velja tudi za vernike.

Ne vernost, ampak pravovernost

V sodobnem svetu, kjer se srečujemo z relativizmom in apatičnostjo, tudi med kristjani, je ključno dati poudarek pravi veri. Po tem, ko priznamo in obžalujemo greh, smo po Božji milosti pripravljeni na odrešenje. Božja ljubezen je tako močna, da gre dlje od čudovitih del stvarjenja in prinaša ozdravljenje oz. odrešenje. »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). In tukaj se konča abstraktnost naše vere, saj Bog poseže v stvarno zgodovino z rojstvom svojega Sina. Ne gre kar za neko vero, ampak za točno določeno vero, v Kristusa odrešenika, ki je bil zasramovan in mučen do smrti, smrti na križu, in je tretji dan vstal od mrtvih. To demantira misel, da Bog ne deluje v svetu, kar je največja zmota. Kvečjemu ne deluje človek, ker ne išče resnice in je posledično njegova vera prazna. Ni poudarek na natančnem teoretičnem poznavanju vseh verskih dogem in krščanske apologije, nevarno je, če neko versko resnico ali zapoved zanikamo. Vera v Kristusa se tako ne konča z osnovnošolskim veroukom, to bo vedel in čutil vsak, ki da kaj na pravo vero ali se je morda kdaj oddaljil od Boga, sedaj pa ga iskreno išče. Vera je kot vseživljenjsko učenje, na to nas spomni Kristusova ozdravitev slepega v Betsajdi, kjer mora Jezus posredovati dvakrat, saj »uvidenje« ljudi ni enostavno, slepi namreč najprej pravi »Vidim ljudi, kakor bi drevesa videl hoditi okrog« (Mr 8,24). Brez velike noči in njene skrivnosti ni prave vere. Lep in prijaznejši je sicer božič, ki je tudi (predvsem) družinski praznik, vendar ga velika noč presega. Čeprav se začne križev pot z obsodbo Jezusa na smrt, je ta po treh dneh premagana.

Velika noč – praznik svobode in liberalnosti

Kristus je premagal smrt, ultimativni zmagovalec boja je znan v naprej. Ne gre za uravnoteženi dualizem dobrega in zla, saj pri večni sodbi prvo nadvlada drugo, vprašanje pa je, kako poteka ta boj med življenjem in smrtjo pri nas ljudeh. Kakor je Kristusa doletela sramota – križ, tako je danes zasramovana tudi njegova nevesta – cerkev. Za to hudobijo so sicer sokrivi tudi posvečeni predstavniki cerkve sami in njeni verniki. Zato je na celotnem občestvu, da živi to vstajenjsko sporočilo ter se čim bolj upira tostranskim in posvetnim skušnjavam. Samo tako bo cerkev svobodna nosilka Kristusove ljubezni in vedrine.

Prava vera je tista, ki veruje v čudež vstajenja in odrešenja. Pri tem ni bremena na dokazovanju, ampak na verovanju. In kristjani sploh nismo tako konservativni, temveč precej liberalni in napredni, saj verjamemo v čudež, da je Kristus vstal od mrtvih. Verjeti v čudež je namreč liberalno, medtem ko »vera« v naključje in determinizem v primerjavi s tem nikakor ni. Na prvi dan tedna (op. jutro po soboti) ni nobenega pompa in prisile, je samo grob in Njega ni več v njem …. grob je namreč prazen, saj On živi. Veselo alelujo vsem, tudi po velikonočni nedelji, saj je vsaka nedelja mala velika noč!


4 KOMENTARJI

  1. Odlično besedilo, gospod Greif!
    To presega vse kar zmorejo naši škofje. Gospod Uran recimo, je povedal samo “so dobri in slabi ljudje, in smo pomešani”. Evo, to ti je domet. Neki drug gospod pravi “da se Bog ne ukvarja z našimi težavami”. Kakšno malodušje.
    Ta tekst bi moral prebrati nadškof Stres!

  2. Čestitke, Gregor!
    Tako je, če se zaprejo vrata, se odpre okno. Mogoče pa so laiki tisto okno, skozi katero bo zasvetila svetloba velikonočnega jutra, če so se morda vrata posvečenih zaprla. Vse dobro in veliko vstajenjske drže!

  3. RES JE PRAZEN, ALELUJA!
    Za to resnico prosim Boga, da bi bil pripravljen dati vse. Bog je bil tako dober, da nam je pustil celo materialne dokaze o resnici Jezusovega vstajenja: Torinski prt kot najbolj neposredna materialna priča in mnoge liturgične čudeže širom sveta.(številni so zbrani in predstavljeni v razstavi na to temo). Ključ do spoznanja te velike osvabajajoče resnice(od vseh zmot in končno tudi od greha)pa je v predanosti ponižnega in vernega srca.
    Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje. Rim 1, 16
    Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi. Apd 4, 33
    Z enako močjo deluje Jezus po svojih zvestih učencih tudi v sodobnem svetu, in temu smo tudi mi priče.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite