Grkokatoliki so verski pripadniki grkokatoliške Cerkve, katera priznava papeža za vrhovnega voditelja vključno s katoliškim naukom, a pri svojem bogoslužju uporablja vzhodno liturgijo ter se jih zaradi tega lahko imenuje tudi kot katolike vzhodnega ali bizantinskega obreda. Korenine njihovega verovanja izvirajo iz krščanstva, le da je na Vzhodu nastala drugačna podoba krščanstva kot na Zahodu, na kar je seveda vplivalo geografsko okolje, ljudski običaji in govoreči jeziki narodov.
Na Zahodu je krščanstvo zaznamovala latinščina, na Vzhodu pa se je uveljavila grščina, katera je danes nadgradnja za škofe, medtem ko obredi v grkokatoliški Cerkvi potekajo v starocerkveni slovanščini, za kar sta zaslužna Ciril in Metod, ki sta obred vanjo prevedla ali pa v narodnem jeziku kot dopušča drugi vatikanski koncil. Do razcepa med vzhodno in zahodno Cerkvijo je prišlo leta 1054.
Kljub skupnemu krščanskemu izvoru, naredi vzhodna liturgija grkokatoliške obrede drugačne od obredov rimokatoliške Cerkve. Grkokatoliški obredi spominjajo na obrede pravoslavne cerkve, kjer se verniki prav tako križajo s tremi prsti. Poleg duhovnika se v grkokatoliški Cerkvi, tudi verniki obhajajo pod podobo kruha in vina ter se pri obredu poslužujejo kvasnega kruha. Zgodovina navaja, da so se tudi rimokatoliki vse do 13. stoletja križali s tremi prsti, medtem ko se danes s petimi.
Po pričevanju grkotališkega duhovnika Gorazda Bastašiča, so pri vzhodni liturgiji pomembne kretnje duhovnika, še posebej takrat ko dviguje roku k Bogu in moli za ljudstvo. Pravi tudi, da to človeka kar prevzame in da k takšni drži pristopa s strahospoštovanjem.
Velik pomen v življenju grkokatolikov imajo ikone, katere dojemajo kot živa bitja in pred katerimi se priklanjajo z globokim spoštovanjem ter jih tudi poljubljajo. Gre za dejstvo, da nanje ne gledajo kot na material, iz katerega so ustvarjene, ampak kot na Jezusa, Božjo mater ali svetnike. Ikone gradijo tudi ikonostas , ki je zgrajena pregrada iz večih ikon in ima vlogo delitve prostora namenjenega duhovnikom od prostora namenjenega vernikom. Po razlagi grkokatoliškega duhovnika v Sloveniji, Mihajla Hardija, predstavlja ikonostas nekakšno Sveto pismo za »uboge«, kakor so ga poznali v srednjem veku.
Kot zanimivost grkokatoliške Cerkve je tudi to, da se duhovniki lahko poročijo, če se ne odločijo za pozicijo meniha. Za tiste duhovnike, ki želijo prejeti zakrament svetega zakona, se morajo poročiti pred posvečenjem.
V Sloveniji se nahajata dve grkokatoliški župniji in sicer v Metliki ter v Dragi pri Suhorju, pripadniki te veroizpovedi pa živijo tudi na območju Novega mesta in Ljubljane. Obstajajo pa tudi diaspore na Jesenicah, v Ljubljani in v Mariboru.
Foto: catholicdefender2000.blogspot.com
